O repertoarju sezone 2015/ 2016

SEJATI SEME OZAVEŠČANJA

Vesela in ponosna sem, da je za nami znova še ena dobra gledališka sezona.To potrjujejo
odzivi publike kot tudi strokovne javnosti in seveda tudi povabila naših predstav na
ugledne mednarodne festivale. Naše gledališče ni postalo le eno najboljših in najbolj
odmevnih v slovenskem gledališkem prostoru, ampak tudi v tujini. Toda prepoznavnost
in odmevnost Prešernovega gledališča nista nekaj samoumevnega in se nista zgodili
kar čez noč. Za to je bilo potrebno več kot tisoč in ena noč in včasih se nam zdi, da
smo kot Šeherezada. Toda kljub težkim časom nasploh, kaj šele za umetnost, smo se z
uprizarjanjem odmevnih predstav očitno več kot dobro »odrezali«, čeprav so zgodbe,
ki jih pripovedujemo, velikokrat tako krute, kot je krut čas, v katerem živimo. Toda
resnici na ljubo, dobre »pravljice« so bile zmeraj krute in so odpirale oči! Kot Šeherezada
smo se dobro »odrezali« morda prav zato, ker so naše dramske zgodbe premišljeno
izbrane in iskreno, pretresljivo ter v duhu časa »pripovedovane«oziroma uprizarjane
in ker je njihovo sporočilo jasno: takšnega sveta, ki temelji na nizkotnostih in lažeh,
tabujih in manipulaciji, preračunljivosti in teptanju etičnih vrednot, kriminalu in plenjenju,
prostaških zakonih in še bolj prostaških razlagah teh zakonov, puhloglavosti in
butnskalarstvu, frotiranju in vampirskem izsesavanju ljudi, nočemo! Zato se nanj tudi
kritično odzivamo, saj je bila že od antike naprej – in je danes še prav posebej – prav to
ena izmed prvih nalog in poslanstev gledališča. Čeprav nimamo kapitala, ki bi stal za
nami, in ne botrov oziroma mecenov, ki bi nam pri tem početju botrovali, si drznemo
razmišljati in delati tako, kot nam narekujeta zgolj naša osebna in gledališka vest. In
tisto, kar si resnično želim – in pri tem na srečo nisem osamljena – je, da ostane naše
gledališče predvsem prostor resnice in profesionalne uprizoritvene bravuroznosti in ne
prostor poneumljanja skozi plehko zabavo, pretvarjanja in afnanje. Čeprav je možno
tudi takšno gledališče in je pot do resnice in profesionalne ter inovativne gledališke
drže velikokrat zelo težka, polna dvomov in mučnih preizpraševanj, napornega dela
in profesionalne predanosti.

Zato si v Prešernovem gledališču prizadevamo, da bi z uprizarjanjem tematsko
drznih in aktualnih ter uprizoritveno sodobnih predstav držali družbi neizprosno
ogledalo ter izklicevali tiste vrednote, ki so poteptane in izgnane iz našega prostora in
časa, da bo življenje res človeka vredno življenje, pa naj se sliši to še tako idealistično
in utopično: toleranco, dostojanstvo, sočutje, ljubezen in lepoto. »Resnična lepota pa
je,« kot lucidno ugotavlja »čilenski nori genij«, filmski in gledališki režiser ter avtor
številnih kultnih del ter projektov Alejandro Jorodowsky, »sestavljena iz ljubezni in dobrote.
« In prav to sta tudi osrednji temi vsaj dveh letošnjih predstav (Vsakih sedem valov
in Mali nočni kvartet), čeprav je pot, ki pelje do njiju, posuta s trnjem. In še ena stvar je v
gledališču prav tako zadnje čase zmeraj bolj pomembna (čeprav sem bila že prepričana,
da so ti časi že davno za nami) – ozaveščanje! In prav o vnovični in pomembni vlogi
ozaveščanja govori v svojem intervjuju s Patricijo Maličev (Sobotna priloga Dela, 8. 11.
2014) Alejandro Jorodowsky, ki ugotavlja:»Treba se je ozavestiti. Vse, kar sem storil danes,
kar počnem vsak hip svojega življenja, je, da sejem seme ozaveščanja. Samo to lahko delamo.
Počasi počasi nam bo uspelo. Treba je imeti potrpljenje in vztrajnost. Mislim, da bo v dvesto
letih zlo izginilo iz obličja Zemlje.«
In natanko o zlu, ki že sedemdeset let zlovešče tli in znova dviga glavo in ki smo mu
žal zmeraj bolj priča, govori v drami Pred upokojitvijo avstrijski literarni genij Thomas
Bernhard, ki je že za časa svojega življenja dvigoval v Avstriji prah s svojo brezkompromisno
in neprizanesljivo kritiko ter odpiranjem tabuja in ozaveščanjem o fenomenu
potlačenega zla nacizma. Zakaj je nacizem še zmeraj živ in zakaj neonacizem spet zlovešče
dviga svojo glavo in kje so njegove korenine, se je spraševal avtor v svoji sijajno
napisani drami. In prav o tem se bomo spraševali v uprizoritvi, ki ne bo govorila le o
»nemški«, ampak žal tudi o »slovenski duši«. V Gattaurjevi uspešnici Vsakih sedem valov
(ki je nadaljevanje uspešnice Proti severnemu vetru, nad katero ste bili navdušeni pred
nekaj leti), bomo poskusili odgovoriti na večno vprašanje, ali je romantično ljubezen
mogoče udejaniti tudi v vsakdanjem življenju; v Malem nočnem kvartetu Vinka Möderndorferja
se bomo preizpraševali o temeljnem etičnem vprašanju človečnosti v svetu, ki
mu vlada denar in v katerem je z denarjem očitno vse mogoče kupiti ... Je torej dobesedno
mogoče kupiti celo srce za svojega otroka in kakšna je cena zanj? V Cankarjevi Lepi
Vidi bomo spregovorili o hrepenenju in sočutju do tistih, ki se hrepenenju, kljub temu
da so pristali na socialnemu dnu, ne odrečejo; v odštekani Butnskali Emila Filipčiča in
Marka Derganca pa se bomo skozi ludistični humor poskušali približati tipičnemu
slovenskemu karakterju oziroma tipični slovenski »duši« in skrajno absurdni zgodovini
Slovencev, ki »gre v kolobarju« in jo zaznamujeta razcepljenost na dve nezdružljivi,
sovražni polovici in neprestani boj med njima.

Naše predstave, ki temeljijo na vrhunskih dramskih besedilih tako iz klasične svetovne
in slovenske kot tudi sodobne dramske zakladnice, bodo poglobljeno in neizprosno
kritične, tudi humorne ... predvsem pa pretresljivo življenjske. Gibali se bomo na skrajnih
mejah življenja in gledališča, kajti samo ta preplet je tisti, ki dela gledališče živo in
katarzično. Neizmerno vesela sem, da je naša dolgoletna prizadevanja po sodobnem,
aktualnem in uprizoritveno ter tematsko drznem gledališču ne glede na t. i.obrobje
oziroma provinco prepoznalo tudi Ministrstvo za kulturo in nas razveselilo z oznako
programa: vrhunski. Ne dvomim, da ste to prepoznali tudi vi, dragi obiskovalci! Kajti pri
našem – včasih kar sizifovskem – delu gre seveda tudi za to, da bi vam s predstavami radi
zastavili in morda celo pomagali razrešiti sfingino uganko o tem, kaj je človek! Prav to je
bilo že od antičnih časov tisto, s čimer se je večinoma ukvarjalo gledališče in zaradi česar
publika že tisočletja prihaja v gledališče. To vprašanje si bomo v letošnjih uprizoritvah
zastavljali in nanj na različne načine tudi poskušali poiskati odgovore, kajti »kultura
mora biti, na kateri mora sloneti naša politika, in ne obratno«, je ugotovil že pred skoraj sto
leti naš veliki poet in vizionar Srečko Kosovel! In samo upam lahko, da se je od časov,
ko je Thomas Bernhard zapisal v svoji knjigi Vzrok »Kdor je za šport, ima množice na svoji
strani, kdor je za kulturo, jih ima proti sebi ...«, pri nas vsaj malo spremenilo na bolje.

Marinka poštrak, vodja umetniškega oddelka PGK