Slovenska klasika, združena z izvirno ustvarjalnostjo tržaškega režiserja Igorja Pisona, je v uprizoritvi Slovenskega stalnega gledališča dobila novo, gledališko-glasbeno podobo. Ustvarjalci so pozornost usmerili v osrednjo, Hanino zgodbo, ob tem pa poudarili tudi hudomušnost, ki jo tekst ponuja. Izvirna zgodba ima sicer več kot dvajset oseb, od katerih jih je Pisonova glasbeno-gledališka priredba ohranila osem. Fragmenti klasične, operne in pop glasbe odigrajo pomembno vlogo kot sestavni del dramaturgije.

Tekst v odnosih šepave družbe izpostavlja pomanjkanje človečnosti, kar v nekaterih primerih privede do nadomestitve ljudi z lutkami. Gogo namreč prevevajo (tudi Ibsenovi) Strahovi, ki se izražajo skozi skrite travme in frustracije njenih prebivalcev – ti svoje fobije oplajajo v dušljivi monotonosti vsakdana, medtem ko zgolj čakajo na »odrešilni« dogodek. Te (čudaške) osebe s praznimi življenji in neuslišanimi hrepenenji, za katere je avtor dobil navdih tudi med svojim delom v umobolnici, nikakor ne morejo doživeti epiloga in tako ostajajo ujete v brezizhodnosti. Praznino mesta, kjer se nobena zgodba ne premakne z mrtve točke, je mogoče osmisliti samo z ustvarjanjem vzporednega sveta – prav glasba namreč spremlja, podpira, krepi in včasih celo preglasi hrup notranjega nemira, za katerega nihče v tem mestu nima posluha. Glasba v izvedbi instrumentalne skupine Glasbene matice je v predstavi tako postala soprotagonistka.