Pascal Rambert

Zapiranje ljubezni

Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo.

O predstavi

Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko dve osebi nista več za skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo. Odlična igralca Pia Zemljič in Marko Mandić, par tudi izza odra, bosta na odru zaključevala svoj ljubezenski in partnerski odnos. Ženeta ju bes in skrajna sila, da se razideta. Lika, ki skozi jezik in gibanje med seboj gradita bodečo žico iz besed, se bosta poskusila rešiti iz vrtinca, v katerega ju je potegnilo in v katerega vlečeta drug drugega.

Čakata nas dva monologa, ki se medsebojno ne moreta prekiniti. Dva ločena toka besed, ki ne bi prenehale teči, če se ne bi nenadoma pojavili otroci. »Globoko v sebi čutim, da gre za plesno predstavo,« je rekel avtor besedila Pascal Rambert. In na neki način to ples tudi je - duševni ples, ki na plano prinaša tisto nevidno gibanje duše. In tudi živcev.

Vemo, da se ljubezenska zgodba redko konča mirno. Nasprotno, ko ženska in moški označita začetek konca, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo nasilje. Beseda celo ni dovolj močna, da bi lahko izrazila vse verbalne eksekucije, s katerimi bosta partnerja podvrgla drug drugega. Iz izkušnje vemo, da se ljudje takrat ne prenašajo, niti so pripravljeni oproščati. Kontakt z drugim se zdi kot živa rana, strašno brezno, pretresenost, ki osebo pripelje do tega, da bo eksplodirala, da je konstantno izven sebe, brez možnosti vrnitve.

 

Predstava traja 120 minut.

 

Iz kritik

»Zapiranje ljubezni je ena od najlepših in najbolj pretresljivih predstav, kar sem jih gledal. To, Mini teatrovo s Pio Zemljič in Markom Mandićem, sem gledal na Ptuju, bila je ena prvih uprizoritev, a igralca sta tako enostavno, čisto in superiorno prenašala grozo in bolečino konca ljubezni … Sijajno!«

   -Zvonko Maković, hrvaški zgodovinar umetnosti, pesnik in kritik

 

»Združuje ju Buljanova režija, ki v uprizarjanju ne hiti in se obema prepušča, predlaga pa jima naloge, akcije, ki ju  izvedeta, izkoristita v skladu z lastno igro; vrhunec uprizoritve ni v dotiku spolovila, kot bi se lahko zdelo, temveč v nekem trenutku Piinega monologa, ko Pia domala ne more več govoriti in Marko ne poslušati, ko besede namesto ob Marka trčijo nekam ob strop, kamor zadene tudi Markova želja po tem, da bi ušel, torej trenutek, ko se – morda – Pia in Marko, v neki presežni (podsežni, saj gre za ponovno najdenje temelja) točki neljubezni ponovno srečata, a ostane možnost – pač kot možnost – usodno neudejanjena. Igra kot igra za drugega, ki pa je tu pred nami nenadoma prečrtan, izbrisan; drugi v igri, ki briše, pa zato ne ostane sama, temveč breztelesna, polna govorice, a nema. Zapiranje prostorov ljubezni – odpiranje prostorov igre.«

   - Blaž Lukan; Dialogi 7-8/13, Kulturna diagnoza; Gledališče/Predzadnja replika

 

"V dveh urah se izgovori ogromno besed. So uničujoče, razbijaške, smrtno resne, polne očitkov in sovraštva, tudi banalne, prijazne in komične. Marko očitno nikoli ni bil obseden od ljubezni, njegova obsedenost z banalnim zapeljevanjem je bila pogubna njegovi ljubezni. In Marka je ljubezen še spraznila in zafrustrirala. /.../ Med njegovim monologom je Pia tiha, ujeta v mrežo partnerjevih naklepov o koncu njune zveze. Ko nastopi Pia, ko mu odgovarja - prav tako z neverjetno dolgim monologom - se izrazi njena moč. Njen ljubljeni človek, s katerim ima tri otroke, je v momentu povožen, spremenjen v nizkotneža in občinstvo po njenem nastopu pričakuje spravo, vrnitev "ljubezni za vedno"."

   - Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

 

"Če je Marko suveren nastopač, je Pia pretkana in strastna znanilka ljubezni, moči in identitete. Četudi je slutiti konec neke velike ljubezni, je v zraku iskrica upanja. Resda samo po zaslugi Pie, kajti na Marka nihče več ne računa, že zdavnaj je pokopal upanje v remont prave in čiste ljubezni."

   - Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

 

"Ivica Buljan igro Zapiranje ljubezni režira na praznem odru. Le v ozadju gledališka krama, rekviziti nekih prejšnjih predstav, in tu sta še zvok, hrum vključene klime ali ventilatorja, in luč, ki je "delovna", enostavna, kot je enostavna režijska procedura. Buljan režijo gradi na strukturi besedila, na stavku, ki je podoben cunamiju. Za visokim valom besed pride še višji val in v njem še več ostrih in neznosnih besed in stavkov. Ta ponavljajoč ritem "glasovnih prizorov", polnih čustev, je natančen, monolog skladen z gibom, igralca se pomikata naprej in nazaj, le tu in tam levo in desno. Na odru je narisana markirnica in le tu in tam jo prekoračita. Vse to daje vedeti, da gre za ponavljanje situacij in popravljanje komunikacijskih šumov, ki sta jih povzročila akterja."

   - Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

 

"Buljan je v Zapiranju ljubezni mojster minimalistične mizanscene; prehodov in igralčevih razmerij ne nadgrajuje s trendovskimi novotarijami, marveč sledi monologu, kot bistvu gledališke igre. Oder spreminja v čustveno podobje, junaštvo v skromnost, veselje v spokojnost, vdanost v ljubosumnost, beg od resničnosti v iskanje drugačne ljubezni. Zato razvajenega gledalca pusti na cedilu: odrsko magijo in fikcijo, napetost in razplet zamenjajo pogled vase in na oder, stik z igralcema ter interakcija z lastno ljubeznijo in lastnim zakonom. Režija je likovna govorica, instalacija sanj in predvidevanj. Režija za zgled."

   - Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

 

"Pia Zemljič je v vlogi Pie izjemna, njen monolog v drugem delu predstave nad vsemi pričakovanji, v vojni strasti je zmagovalka, njen govor brezhiben, je polna moči, strasti, jeze in posmeha. Marko Mandič je v vlogi Marka destruktiven, podoben mesoreznici ..."

   - Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

 

"Prostor in zvok sta v rokah odlične son:DE, kostuma je izdelala Ana Savić Gecan, dramaturg in asistent režije je Robert Waltl, igro Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amor) je prevedla Suzana Koncut."

   - Zadnji remont večne ljubezni; Zdenko Kodrič, Večer, 28.8.2013

 

»Pia Zemljič in Marko Mandić se v dejanje zapiranja ljubezni spustita neposredno po še zadnjem harmoničnem stiku, ki mu sledi nenaden (in v tem zgovoren) preobrat; njegova, še samo sebe prepričujoča odločitev za razhod, ki v bojevitem delovanju svoji nasprotnici celo odmerja prostor gibanja, ki si jo še vedno prilašča, ki si ustvarja pozicijo moči. Ko konča in ko ženska (tudi dobesedno) zamenja krilo za hlače, se razmerje ne samo obrne – pozicija moči ni ustvarjena, temveč je dejanska, brez potrebe po večjem vplivu na (telesni) odziv partnerja, ki se ob njenem razgaljanju bistvenega prednjo vse bolj krči.«

   - Dvoboj med njegovo in njeno govorico; Ana Perne, Dnevnik, 29.8.2013

 

»V Zapiranju ljubezni tako nismo priča golemu sporu, ločitvi, v kateri bi si partnerja »izkričala« vse nakopičeno in odšla vsak na svojo stran, temveč skrbno izpisanima vstopnemu udarcu in odgovoru nanj, ki se napajata v vsakdanji govorici – z zanjo značilnimi izpusti, z nedorečenostjo ali pa pretirano gostobesednostjo, s številnimi ponavljanji. Sledimo monološkemu izrekanju takšnega tipa, ki vključuje soprisotnega (partnerja) in tako tudi njegove neposredne, čeprav neme oziroma neverbalno, telesno izražene odzive na izrekano.«

   - Dvoboj med njegovo in njeno govorico; Ana Perne, Dnevnik, 29.8.2013

 

»Zapiranje ljubezni je tako dvoboj na temelju besede – na njegovih že filozofsko obarvanih mislih ter na njenem prodoru k bistvu –, a s hkratnim fizičnim vložkom vanj, ki ga podata dovršeni igralski interpretaciji igralskega para. Na par, tako in drugače, na odrsko in odrske meje prebijajočo intenzivnost njunega odnosa pa se tudi sicer osredotoči Buljanova postavitev.«

   - Dvoboj med njegovo in njeno govorico;"Ana Perne, Dnevnik, 29.8.2013

 

Avgust 2017
26
sob
čez 4 dni
20.00, Dvorana PGK
Pascal Rambert
Prevod:
Suzana Koncut
Režija:
Ivica Buljan
Dramaturg in asistent režije:
Robert Waltl
Kostumi:
Ana Savić Gecan
Oblikovanje prostora in zvoka:
son:DA
Koprodukcija:
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb in Zadar snova
Igrajo
Igrata:
Pia Zemljič in Marko Mandić