PGK

Pascal Rambert

Zapiranje ljubezni

Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo.

O predstavi

Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko dve osebi nista več za skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo. Odlična igralca Pia Zemljič in Marko Mandić, par tudi izza odra, bosta na odru zaključevala svoj ljubezenski in partnerski odnos. Ženeta ju bes in skrajna sila, da se razideta. Lika, ki skozi jezik in gibanje med seboj gradita bodečo žico iz besed, se bosta poskusila rešiti iz vrtinca, v katerega ju je potegnilo in v katerega vlečeta drug drugega.

Čakata nas dva monologa, ki se medsebojno ne moreta prekiniti. Dva ločena toka besed, ki ne bi prenehale teči, če se ne bi nenadoma pojavili otroci. »Globoko v sebi čutim, da gre za plesno predstavo,« je rekel avtor besedila Pascal Rambert. In na neki način to ples tudi je - duševni ples, ki na plano prinaša tisto nevidno gibanje duše. In tudi živcev.

Vemo, da se ljubezenska zgodba redko konča mirno. Nasprotno, ko ženska in moški označita začetek konca, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo nasilje. Beseda celo ni dovolj močna, da bi lahko izrazila vse verbalne eksekucije, s katerimi bosta partnerja podvrgla drug drugega. Iz izkušnje vemo, da se ljudje takrat ne prenašajo, niti so pripravljeni oproščati. Kontakt z drugim se zdi kot živa rana, strašno brezno, pretresenost, ki osebo pripelje do tega, da bo eksplodirala, da je konstantno izven sebe, brez možnosti vrnitve.

Predstava traja 120 minut.

Iz kritik

»Zapiranje ljubezni je ena od najlepših in najbolj pretresljivih predstav, kar sem jih gledal. To, Mini teatrovo s Pio Zemljič in Markom Mandićem, sem gledal na Ptuju, bila je ena prvih uprizoritev, a igralca sta tako enostavno, čisto in superiorno prenašala grozo in bolečino konca ljubezni … Sijajno!«

-Zvonko Maković, hrvaški zgodovinar umetnosti, pesnik in kritik

»Združuje ju Buljanova režija, ki v uprizarjanju ne hiti in se obema prepušča, predlaga pa jima naloge, akcije, ki ju izvedeta, izkoristita v skladu z lastno igro; vrhunec uprizoritve ni v dotiku spolovila, kot bi se lahko zdelo, temveč v nekem trenutku Piinega monologa, ko Pia domala ne more več govoriti in Marko ne poslušati, ko besede namesto ob Marka trčijo nekam ob strop, kamor zadene tudi Markova želja po tem, da bi ušel, torej trenutek, ko se – morda – Pia in Marko, v neki presežni (podsežni, saj gre za ponovno najdenje temelja) točki neljubezni ponovno srečata, a ostane možnost – pač kot možnost – usodno neudejanjena. Igra kot igra za drugega, ki pa je tu pred nami nenadoma prečrtan, izbrisan; drugi v igri, ki briše, pa zato ne ostane sama, temveč breztelesna, polna govorice, a nema. Zapiranje prostorov ljubezni – odpiranje prostorov igre.«

- Blaž Lukan; Dialogi 7-8/13, Kulturna diagnoza; Gledališče/Predzadnja replika

"V dveh urah se izgovori ogromno besed. So uničujoče, razbijaške, smrtno resne, polne očitkov in sovraštva, tudi banalne, prijazne in komične. Marko očitno nikoli ni bil obseden od ljubezni, njegova obsedenost z banalnim zapeljevanjem je bila pogubna njegovi ljubezni. In Marka je ljubezen še spraznila in zafrustrirala. /.../ Med njegovim monologom je Pia tiha, ujeta v mrežo partnerjevih naklepov o koncu njune zveze. Ko nastopi Pia, ko mu odgovarja - prav tako z neverjetno dolgim monologom - se izrazi njena moč. Njen ljubljeni človek, s katerim ima tri otroke, je v momentu povožen, spremenjen v nizkotneža in občinstvo po njenem nastopu pričakuje spravo, vrnitev "ljubezni za vedno"."