Igra ameriškega dramatika Adama Szymkowizca Živci govori o ljubezni, konceptu, ki ga je civilizacija, kot duhovito pokaže avtor, pripeljala do mej absurda. Koliko drame, strahu in patetike je potrebno za nekaj tako preprostega, kot je zbližanje dveh človeških bitij. Ostanki prejšnjih razmerij, negotovost in strah pred novimi, pomanjkanje ljubezni do sebe in zatorej nezmožnost verjeti, da te ima lahko nekdo rad, na eni strani ter obsedenost in prevelika prepričanost vase (eno ali drugo ali vse naenkrat) na drugi so psihični modusi dobro znani človeku, ki se znajde v situaciji pretečega zbližanja s sočlovekom, in jih zato v sebi vedno doživljamo skrajno resno. Tudi lika v komediji Živci, bivši pianist Elliot, ki dela kot urednik, in kabarejska plesalka in pevka Susan, ki v prostem času dela na samomorilski vroči liniji, (»ker jo to uravnoteži«), jih doživljata ravno tako. Skrajno resno. Ravno iz te patetike vznika duhovitost te drame. Susan in Elliot se znajdeta v situaciji, v kateri je že od prvega stika jasno, da sta si všeč, da se privlačita, vendar sta se nezmožna temu prepustiti.

Zabavno, duhovito, nepretenciozno in dinamično dramsko pisanje Živci je še ne štiridesetletni ameriški dramatik in igralec Adam Szymkowicz napisal leta 2004, krstno pa je bilo uprizorjeno dve leti pozneje v New Yorku.

Iz kritik...

Marij Čuk, Primorski dnevnik (18.10.2015)
Ko bi se režiserka Katja Pegan omejila le na tisto, kar narekuje tanka literarna nit, in igralca Lara Jankovič in Jure Ivanušič ne bi nadgradila obeh protagonistov s širokim razponom znanja in tenkočutnim preigravanjem psiholoških men, bi gledali predstavo, ki nima veliko povedati. Tako pa je bila uprizoritev koprskega gledališča nepretencioznega dela ameriškega dramatika in scenarista Adama Szymkowicza Živci vse prej kot zanemarljivo dejanje, še več, Živci so se spremenili v gledljivo kratkočasno zgodbo, ki (ne)naključno zbliža v trajno (?) razmerje dve po ljubezni hlastajoči duši.
/…/
In tako oba protagonista preigravata na srečanju številna čustvena stanja, ki gredo od razočaranja do obupa, od izsiljevanj do prizanesljivosti, od egoističnega ljubosumja do razumevanja, od upanja do sreče. Do končnega navdušujočega izida, ko se prepustita skupnemu življenju in obojestranski ljubezni. In vso to množico stanj sta Jankovičeva in Ivanušič posredovala drzno normalno, brez ekscesov, brez samovšečne zagledanosti vase, kar je seveda tudi odlika Katje Pegan, ki je izrazito statično delo zdinamizirala do točke, ko se izlušči harmonija med odrsko govorno in gibalno dinamiko.
Dogajalni prostor je bil scenografsko razgiban in je odpiral različna poglavja v zgodbi, kostumi zgovorno ilustrativni, glasba ustrezna spremljevalka vsebine. A da ne bo pomote. Uprizoritev koprskega gledališča ne sodi v območje tistih oteženih in s težko filozofijo in telesno akrobatiko komaj prebavljivih predstav, ki mrgolijo v slovenskem teatru kot gobe po dežju, nasprotno, s svojo preprosto shemo je zelo gledljiva in za občinstvo vseh vrst in slojev bo zagotovo privlačna. In v tem je njena vrednost.