Spiro Scimone sodi v sam vrh sodobne italijanske dramatike. Rodil se je leta 1964 v Messini na Siciliji. Za svojo prvo igro Nunzio je prejel nagrado IDI za najboljšega novega avtorja. Leta 2001 je z režiserjem Francescom Sframelijem po njej posnel film z naslovom Prijatelja, ki je leta 2002 na beneškem festivalu prejel zlatega leva. Leta 1997 je napisal drugo igro Bar (Bar) in zanjo prejel nagrado Ubu za mladega dramatika. Dve leti pozneje je nastalo Praznovanje (La festa), drama, s katero je postal znan po Evropi, saj so jo leta 2007 uprizorili tudi v Comédie-Française, in za katero je prejel nagrado Candoni Arta Terme za novo dramatiko. Nato sta sledili drami Dvorišče (Il Cortile), 2004, in Koli (Pali), 2009, za kateri je znova prejel nagrado Ubu za najboljši dramski besedili.

Scimonejeva dela s svojim absurdnim humorjem ne skrivajo Beckettovega, Pinterjevega in Kafkovega vpliva, hkrati pa z družbeno angažiranimi in celo političnimi temami zmeraj znova vzbudijo pozornost gledališke in širše javnosti.

Spiro Scimone v dramskem besedilu Dol (2012) v svojem izpiljenem tragikomičnem, nadrealističnem in metaforičnem slogu izpostavlja predvsem generacijski prepad med očetom in sinom. Nekega jutra se namreč, medtem ko se Oče brije, v kopalnici zgodi nekaj nenavadnega: Sin nenadoma pokuka iz straniščne školjke, da bi Očetu izpovedal svoje nelagodje in stisko v tem sebičnem in brezbrižnem svetu, ki ga je dobesedno odplaknil v kanalizacijo.

Predimenzionirana straniščna školjka, ki jo avtor provokativno postavi na sredo prizorišča, je dobesedna metafora za brezizhodnost, v kateri se je – na »sekretu« – znašla mlada generacija in iz katere ni izhoda. Da bi bila ironija popolna in absurd še večji, se Sinu nekoliko pozneje pridružita še duhovnik Don Carlo in Mežnar. Dol je družbenokritično besedilo, je krik proti gnilobi družbe in proti odnosom, ki ponižujejo človekovo dostojanstvo in svobodo, in hkrati jasna in glasna obtožba zlorab in molka ter vseh tistih, ki za zlorabe vedo, a o njih molčijo.

O REŽISERJU

Marko Sosič je v Trstu rojeni režiser in pisatelj. Šolal se je v Trstu in na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Zagrebu. Veliko let je bil zaposlen kot umetniški vodja v SSG Trst in SNG Nova Gorica. Režiral je v gledališčih v Trstu, Ljubljani in Rimu ter za televizijo.

Doslej je napisal štiri romane in dve zbirki kratkih zgodb: Balerina, Balerina, Tito, amor mijo, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Rosa na steklu, Iz zemlje in sanj. Za svoja dela je bil večkrat nagrajen. Slovenski Pen je njegov roman Balerina, Balerina leta 2007 predlagal za mednarodno nagrado Strega Europeo. Pred kratkim je po svoji noveli posnel tudi svoj celovečerni prvenec, Komedija solz.

Marku Sosiču je dramatika Spira Scimoneja blizu, saj je leta 2010 v ljubljanski Drami režiral Kuverto, v SSG Trst pa leta 2013 uprizoritev Dvorišče, Koli. Tokrat se bo z avtorjem »spoprijel« ne le kot režiser, ampak tudi kot prevajalec.