Ingmar Villqist

HELVERJEVA NOČ

Koprodukcija s ŠKUC gledališčem Ljubljana
Intimna drama o jezi, obupu in nemoči ob grožnji nacizma.

Zaradi žal zmeraj bolj aktualne tematike – porajajoče se grožnje nacizma in sovražnosti do drugačnih – bomo tudi v naslednji sezoni s Helverjevo nočjo nadaljevali uprizarjanje besedil, s katerimi bi radi opozorili na to zmeraj bolj grozečo nevarnost.

Po Lovskih scenah iz Spodnje Bavarske Martina Sperra, Močnem rodu Marieluise Fleißer, Pred upokojitvijo Thomasa Bernharda se nam zdi uvrstitev zgodbe o nacizmu, ki v ljudi seje izključevanje, nestrpnost do vseh drugačnih, strah, zlo in smrt, na naš repertoar več kot upravičena. Hkrati nadaljujemo uspešno sodelovanje s ŠKUC gledališčem iz Ljubljane, s katerim nas družita predvsem uprizarjanje družbeno angažiranih in kritičnih besedil ter odpiranje tabujev.

Besedilo sodobnega poljskega dramatika zelo iskreno, intimno in pretresljivo govori o eksistencialnih in esencialnih tesnobah sodobnega človeka. Prav zaradi tega je uprizoritev v koprodukciji s ŠKUC gledališčem še kako primerna, upravičena in povsem v skladu s konceptualno usmeritvijo obeh gledališč. Gre za psihološko izjemno pretanjeno in aktualno dramsko zgodbo, ki prikazuje Nemčijo med razcvetom nacizma in se odvija v siromašni mestni četrti, v kateri je prav vse vzrok ali posledica nasilja.

Helverjeva noč je drama o nenavadnem paru, umsko zaostalem mladeniču Helverju in njegovi resignirani rejnici Karli, ki živita v majhnem prostoru, v mraku, revščini, osamljenosti, obkrožena s fanatičnim nacizmom, ki z ulic vdira tudi v njun dom. Ideologija zla, ki z vso brutalnostjo vdre v intimni svet in zapleteni odnos med Helverjem in Karlo.

Drama poljskega pisatelja Jarosława Świerszcza, znanega pod psevdonimom Ingmar Villqist, je metafizična refleksija jeze in skrajnega obupa ter nemoči ob zmeraj hujši in neizbežni grožnji nacizma.

 

O REŽISERJU

 Alen Jelen je gledališki in radijski režiser, dramaturg in novinar. Zaposlen je v Uredništvu igranega progama Radia Slovenija, umetniško vodi ŠKUC gledališče in je tajnik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Za svoje delo je 2011 prejel bršljanov venec ZDUS in posebno nagrado na festivalu v Isfahanu v Iranu. V zadnjih sezonah je v našem gledališču ustvaril nekaj nepozabnih predstav:

Proti severnemu vetru in njeno nadaljevanje Vsakih sedem valov po besedilih Daniela Glattauerja, gledalcem pa se je gotovo vtisnil v spomin tudi z Dvomom Johna P. Shanleyja in Hildo Marie NDiaye. Hildo je režiral tudi na Radiu Slovenija in na festivalu v Veliki Britaniji zanjo prejel prvo nagrado za režijo.

 

FESTIVAL:

Zlati lev 2017, Umag, Hrvaška

Glas Istre
Luka Jelavić
28. 06. 2017

Maloštevilčni gledalci so v tej predstavi videli najboljše in ji dodelili čisto petico - 5.00. Morali bi prebrskati arhive ali je katera izmed predstav na 17 predhodnih festivalih prejela takšno oceno!

[jpg , 158 kb]
Delo
Matej Bogataj
19. 12. 2016

/.../ Darja Reichman kot Karla je trpna in praktična, realistična, skoraj vdana v usodo /…/ do trenutka, ko izbruhne in postane enako sadistična, samo bolj verbalno premetena in ostra, /.../ skozi igro s tabletkami je pretresljivo, kot tudi odhod v prazno, ki ne more več skozi vrata, le skozi publiko. Blaž Setnikar je kot Helver najprej poln nebrzdane in prekipevajoče energije z elementi mučiteljstva, in dokler ne izvemo, da gre za tridesetletnika, ki se igra z vojački in jemlje svoje jurišnike kot ostali pubertetniki skavtstvo, se nam zdi patriarhalni erotično retardirani zagovednež; postopno pa njegova pripadnost grupi, ko mora sebe prepoznati kot 'gnido', postaja skoraj tragična in v njem ugledamo enega otrok manjšega boga, ki je zmogel še zares moliti. Ravno igralska napetost, pa preobrati v razumevanju razmerja med protagonistoma, je močnejši del te uprizoritve.

[celotna kritika je na voljo v prilogi]

[pdf , 172 kb]
Nedeljske novice
A.J.
04. 12. 2016

Kritika iz Nedeljskih novic je premiero Helverjeve noči na kratko opisala takole:

"Zgroženost, žalost, na koncu pa navdušenje - tako so predstavo Helverjeve noči z Darjo Reichman in Blažem Setnikarjem doživljali prvi gledalci."

[pdf , 272 kb]
Gorenjski glas
Igor Kavčič
02. 12. 2016

Če pobožam, je ja, če uščipnem, je ne

 

Na odru Stolpa Škrlovec smo v koprodukciji Prešernovega gledališča in ŠKUG gledališča Ljubljana v ponedeljek oziroma torek krstno v Sloveniji spremljali dramo Ingmarja Villqista Helverjeva noč v režiji Alena Jelena.

Igor Kavčič

Kranj - Tretja premiera v letošnji sezoni, drama Helverjeva noč, je še ena v dolgoletni usmeritvi Prešernovega gledališča nastavljanja ogledala aktualni družbi - bodisi z uprizarjanjem sodobnih besedil in avtorskih predstav bodisi z dramskimi klasikami, ki so reminiscenca na pretekli čas in hkrati opozorilo, da se zgodovina utegne ponoviti. Umetniška vodja Marinka Poštrak, tokrat tudi v vlogi dramaturginje, še enkrat znova pokaže, kako vešča je pri izbiri besedil. Sodobno gledališče, v kakršnikoli obliki že, potrebuje pogled v zgodovino in hkrati pogled v današnji svet.

Zunanji okvir drame Ingmarja Villqista, gre za umetniško ime Poljaka Jaroslawa Svvierszcza, je tako imenovana kristalna noč novembra 1938, ko so pripadniki nacističnih enot SA izvedli pogrom nad judi, požgali tristo sinagog in okrog 7500 judovskih trgovin in delavnic po večjih mestih v Nemčiji in Avstriji. Manj znano pa je, da je nacistični sistem uresničeval tudi tako imenovani projekt Akcija T4 - program neprostovoljne evtanazije invalidnih oseb in oseb z duševnimi motnjami. Avtor sicer v drami izhaja iz ljudskega spomina na nacistične pogrome, psihologijo terorja in strahu v času okupacije druge svetovne vojne. Slednje je tudi nekakšen most, ki širši družbeni kontekst v kranjski uprizoritvi prepleta z intimnim, osebnim, kar je tudi notranja zgodba mojstrsko izpisane drame. Širše družbeno in ozko zasebno režiser Alen Jelen z izjemno občutljivostjo, hkrati pa zelo direktno z vsemi grobostmi nekega časa postavi v skupni kontekst enotnega sporočila -smo še ljudje?

V času razcveta nacizma v revni mestni četrti živi nenavaden par, umsko zaostali mladenič Helver (igra ga Blaž Setnikar) in njegova z vso žalostjo življenja sprijaznjena rejnica Karla (Darja Reichman). Živeta v majhnem stanovanju eden z drugim, dokler ideologija zla z vso silo ne vdre v njun intimni svet in njun sicer topel odnos postavi vnov kontekst. Helver se navduši nad novim redom, prvič se počuti pravega moškega, pomembnega in pripadnega nekemu višjemu cilju, čeprav niti sam ne ve, kakšnemu. Karla se z vsem pregovornim ženskim realizmom mnogo bolj zaveda, da to, kar se dogaja zunaj njunega doma, ne napoveduje nič dobrega. Na odru. se dogajata tako ljubezen kot tragedija, tisto, kar nas gledalce najbolj presune, pa je resnica. Resnica, ki je lahko tudi boleča.

Odlično izpisano besedilo, lektorica Maja Cerar se je odločila za pogovorni jezik z rahlimi modifikacijami, ki kljub času, ki ga opisuje, ni arhaičen, ampak še kako sodoben, daje veliko možnosti igralskima kreacijama, kar Reichmanova in Setnikar tako rekoč do popolnosti izkoristita. Oba skozi uro in četrt dolgo predstavo vodi občudovanja vredna igralska sla in izjemen igralski naboj. Igralca sta preprosto živela vsak trenutek odrske zgodbe - Blaž je izjemen v spreminjanju svojih stanj - od brutalnega opranoglavega uniformiranca do čustvenega otroško razumevajočega mentalno zaostalega fantiča, Darja je v eni zagotovo življenjskih vlog vdana v življenjsko usodo, hkrati pa trdna v svojih odločitvah vse do bridkega konca. Večkratni aplavz igralcema na koncu je bil najlepši dokaz enotnih misli celotnega avditorija.

Celotno sliko predstave na vsak način slikata tudi scenografija Urše Loboda in zvočna oprema Darje Hlavka Godina. Prostor je tako rekoč hiperrealističen, v njem je vse, kar bivalni prostor, v resnici paneke vrste pribežališče pred zunanjim svetom, potrebuje. Le vrata in okno notranji svet ločujeta od zunanjega, in seveda radijski aparat, ki je pred skoraj osemdese-. tirni leti opravljal agitacijsko vlogo, kot jo danes internet. Ko radio igra, ne slišimo le glasbe, ampak tudi govore in propagando tistega časa r prav tako ob odprtem oknu slišimo marširanje nasilnih množic, razbijanje stekel in pokanje orožja. Slednje je vseskozi prisotno v podtonu. Tako scena kot glasba nam tako sporočata, da se to lahko dogaja kjerkoli in kadarkoli.

Helverjeva noč nam pove, da so družbeno dogajanje in osebne zgodbe posameznikov še kako povezani in prepleteni. Eden drugemu dajejo ognja. Osebne stiske ljudi združujejo v velike množice, ki postanejo nevarne, ko jih posameznik ne zanima več. Ko začnemo izgubljati tla pod nogami, postanemo ranljivi in kot taki lahek plen raznih ideologij. Ali smo še ljudje, ko brez lastnega premisleka marširamo vimenu nekoga ... Naslov tega besedila in Helverjeva noč, katere ogled toplo priporočam, govorita, da smo in bomo vedno ljudje.

[pdf , 643 kb]
Radio Slovenija 1
Tadeja Krečič
29. 11. 2016

Ob vstopu v dvorano oko pritegne notranjost neke kuhinje izpred 78 let. Da se piše leto 1938 namreč pove koledar na steni omare in da smo v Nemčiji je jasno ob prvih izgovorjenih besedah.

Duševno zaostali fant Helver z vsem navdušenjem vihti zastavo s kljukastim križem in je prevzet nad nacisti, ki so se začeli izživljati nad gnidami, se pravi Židi. V svoji otroški pameti ne ve, da je za naciste tudi on gnida in da ga bo kolesje pogroma tudi nad duševno prizadetimi zmlelo. Nasproti njegovi sveti preproščini stoji Karla, nadomestna mama, ki sluti in ve. Helverju ni pomoči razen v begu. Vendar je prepozno. Ubogi fant pristane znova v njeni kuhinji in da bi ne umrl pod rokami čistilcev rase na kaki kliniki umre v njenem naročju, ker mu je dala preveč zdravil.

Helverjeva noč je pretresljiva drama, vendar ne toliko v navezavi na konkretne dogodke iz preteklosti, kot v insceniranju brezizhodnosti človeka v nekem zgodovinskem trenutku. V prikazu, ko ni manjšega in večjega zla, ampak je samo zlo in posledično odločitev za prijaznejšo smrt ljubljenega človeka, kot je množična evtanazija.

Izvrstna gradacija napetosti dogajanja ima vmes mučne preboje, na primer Helverjevega nepredvidljivega vedenja. Skrbnico muči in jo hkrati vzpostavlja kot žensko neverjetne ljubezni in poguma. To je bilo videti in čutiti v igri Darje Reichman. Skrajno potrpežljivost in predanost ženske, ki je napako iz preteklosti popravila z novo plemenitejšo ljubeznijo. Ob njej pa Blaž Setnikar, ganljivo nebogljeni moški z otroško dušo, vendar z nebrzdano divjostjo duševno zaostalega človeka v primežu nacistične manipulacije.

[pdf , 69 kb]
Dnevnik
Zala Dobovšek

Odlomek Dnevnikove kritike izpod peresa Zale Dobovšek: "Njuno sobivanje je nenehna brutalna igra, že kar sadomazohistična, ljubezen in nevzdržnost hodita z roko v roki, prvinski nagoni so – brez cenzure in krivde iz preteklosti – edini nosilni stebri sedanjosti. Reichmanova in Setnikar, ki s psihološko totaliteto vstopita v vlogi in ne popustita, tuja, že kar nečloveška občutja ponotranjita in jih izražata skozi pobesnelost ali odrevenelost, njune lege razpoloženj se iz prizora v prizor spreminjajo, zasnujeta izvrsten učinek nepredvidljivosti."

[pdf , 193 kb]
Ingmar Villqist
Prva slovenska uprizoritev
Premiera
28. in 29. november 2016 v Stolpu Škrlovec, PG Kranj; 21. december 2016, Škuc gledališče, Gledališče Glej, Ljubljana
85 minut, nima odmora
Naslov izvirnika
Noc Helvera
Prevod
Darja Dominkuš
Režija
Alen Jelen
Dramaturginja
Marinka Poštrak
Scenografinja
Urša Loboda
Kostumografinja
Belinda Radulovič
Glasbena oblikovalka
Darja Hlavka Godina
Lektorica
Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe
Bojan Hudernik
Oblikovalec maske
Matej Pajntar