Iz kritike Ive Koršič z Novega glasu: "Lepa Vida Mihe Nemca je gotovo vredna pozornega ogleda in razmisleka po njem, saj ob strogem upoštevanju Cankarjevega besedila, podanega izredno jasno in natančno (za to ima zasluge lektor Srečko Fišer!), ponuja znano kompleksno temo z drugačnega, zanimivega zornega kota."
LEPA VIDA
O predstavi
Lepa Vida je zagotovo eno največjih slovenskih besedil in mitov in zdi se, da lahko to Cankarjevo enigmatično besedilo o hrepenenju in ljudeh na socialnem robu bolj kot kdajkoli razumemo v vseh segmentih in razsežnostih šele v času, v katerem sta socialna in tudi duhovna stiska dosegli svoj vrhunec. Režiser Miha Nemec je ob pripravah na uprizoritev med drugim zapisal: »Kaj je v času, ki ga živimo, današnji zmedi, tisto, kar spominja na čas nastajanja Cankarjeve igre Lepa Vide? Simbolizem ni bil družbeno borben, niti mu ni bilo do tega, da bi s svojimi zunanjimi manifestacijami razkazoval prezir do vsakdanjosti življenja. Zavračal je faktične razlage bivanja, plehko sentimentalnost, odmikal pogled od vsega, kar je bilo realno, od stvarnega življenja in od konkretnih družbenih vprašanj in se oziral k višjim normam, idealom. Kaj je tisto, zaradi česar bi umetnik tudi v današnjem času (še vedno ali vedno znova) v umetnosti razmišljal o višjih normah, idealih? Za edino resnično priznaval le resničnost človekove duše? Človek vedno znova hrepeni po pokrajinah Lepote, Resnice, Dobrote. Skrajni idealizem, lepota proti neprestanemu boju. Boju za stanovanja, kaj za stanovanja! – za službo, polno vrečko predelanih jestvin, modne obleke, čevlje, najnovejši in najtanjši računalnik, robotizirano zdravstvo, ki nas bo rešilo vseh bolezni, čudežne pilule, ki bodo pozdravile raka, ebolo! Kljub temu da sami ne bomo nič naredili za to. No, ne nič. Pogoltnili bomo to pilulo! In zgodil se bo čudež … V gonji, da bi postali popolni, se neprestano borimo, zato stojimo na mestu in naša duša, ujeta v ta krč, hrepeni po svobodi, prebivališču, od koder izhaja, po lepoti. Zakaj ne bi kreirali tega lepega! Emerson pravi: »Vedno smo obdani le od samega sebe.« Torej obdajmo se z lepoto, namesto z boji! Moja osnovna namera je uprizoriti vso svetlost, lepoto, resnico in dobroto, ki so vtkane v to igro. Stopiti v polje senzualnega, transcendentalnega, neposrednega, nadnaravnega. Prebuditi lastno dušo, duše sodelavcev in duše gledalcev, ter ustvariti tajne stike, splesti te duše v ples duš. Ivan Cankar je s svojo igro Lepa Vida pokazal pot, način, kako ustvariti take trenutke v gledališču. Za suspenz je uporabil 'tisto, česar se ne da izgovoriti'. Gledalec ali bralec ima neprestano občutek, da se bo na koncu vendarle razodelo … Z veliko radovednostjo pričakujem intuitivne sunke, ki nas bodo pospremili na to pot. Prvo počelo vseh naših dejanj ne bo volja, marveč vzgib, ki se poraja iz mističnega v nas.«
O režiserju
Miha Nemec je kot igralec zaposlen v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, vendar je našim gledalcem kot tudi v širšem slovenskem prostoru poznan predvsem kot režiser, ki je v tandemu z dramaturgom Nejcem Valentijem na oder postavil že tri uspešne priredbe slovenskih besedil – Liferante (posebna Borštnikova nagrada), Rokovnjače (Šeligova nagrada) in Hotel Modra opica (Mala drama SNG Drama Ljubljana), ki smo jo letos videli tudi v okviru Tedna slovenske drame.
Intervju z režiserjem predstave Mihom Nemcem, naslovljen Neskončno hrepenenje, v reviji Vklop.
Iz kritike Anje Bajda za Primorske novice: "Po približno sedmih letih se je Cankarjeva drama Lepa Vida vrnila na slovenske odre. Uprizoritev v režiji Mihe Nemca in v koprodukciji SNG Nova Gorica, SSG Trst in Prešernovega gledališča Kranj samosvoje potuje po Cankarjevi dramski pesnitvi in se precej lahkotno ozira po pokrajinah hrepenenja. Pred gledalcem se namreč razpira bogata igra brez odvečnosti. Uprizoritev se v začetku odmika od interpretacije hrepenenja kot usode in njegove uresničitve, končne izpolnitve v smrti. Namesto tega podaja danes morda še bolj pretresljivo vizijo hrepenenja kot nečesa poljubnega, podvrženega izbiri posameznika. V takšni interpretaciji hrepenenje izgubi usodnostni naboj. Druga režijska intervencija se kaže v navezavi hrepenenja na ljubezen. Tudi ta vez je zdaj izjemno razrahljana."
Iz kritike Marija Čuka s Primorskega dnevnika: "Lepa Vida, ki smo jo v četrtek (10. decembra) gledali v Novi Gorici, pa je vsekakor drzen poskus spopada s Cankarjevo dramo hrepenenja, vsebinsko in vizualno zaznamujoč."
Iz kritike Ingrid Kašca Bucik z Radia Koper: "Tudi v tokratni uprizoritvi, ki pred gledalca prinaša celoten tekst brez črt, da se, kot pravi režiser, katero od občutij ne bi izgubilo. Zahtevna naloga tako za gledalca kot tudi igralce, ki so se z njo spoprijeli z veliko energije in ustvarili odlične like, ter jih povezali v simbol narodovega telesa."
Iz kritike Igorja Kavčiča z Gorenjskega glasu: "Predstava je zelo slikovita, lahko bi rekli tudi polna čustveno nabitih izjav ljudi, ki eden za drugim hrepenijo, bodisi da gre za ljudi s socialnega roba, ki si želijo boljšega življenja, bodisi za uspešnega podjetnika, ki išče resnično ljubezen. Igralci spretno krmarijo med hrepenenjem na eni in kruto resničnostjo na drugi strani ter pri tem sledijo režiserjevi viziji predstave."
Blaž Setnikar se je ob premieri Lepe Vide za revijo Story pogovarjal z Nejo Drozg.
“Hrepenenje je občutek nemira in, kot pravi naš dramaturg: nima cilja.”
Odlomek Reporterjeve kritike: "Toda Lepa Vida, kakršno na odru uprizorijo gledališčniki treh gledališč, ni čudež, ki izvira iz tabletke, pač pa iz svetlosti, lepote, resnice in dobrote, ki jo ustvarjalci predstave vtkejo v to igro. Predstava tako ni le pot, ki nam pokaže, kako take čutne trenutke ustvariti v gledališču, pač pa tudi sicer v vsakdanjem življenju. Navkljub vsakdanjemu boju za preživetje."