Shakespearov Macbeth (1606) je ena tistih iger, ki posegajo v najgloblje človekove temine in razgaljajo motive najokrutnejših dejanj. Gre za spektakel strasti, ki botruje realizaciji radikalnega zla in ga lahko interpretiramo kot raziskavo anatomije najtemnejših zločinov. Zlo je v Macbethu srhljivo, a čudno privlačno, z njim je prepojen ves svet, od intime med naslovnim junakom in njegovo »nedolžno« soprogo do državniških zadev kot tudi dogodkov v naravi.
Tokratno uprizoritev bo zaznamoval prav pogled prek intimnega; s postavitvijo dogajanja v zasebnost dnevne sobe ali kuhinje in s koncentratom protagonistov predstavlja Macbeth z vsemi okrutnostmi in paradoksi vivisekcijo današnjih odnosov in spektakel zla prek najmanjše družbene celice.

Iz gledališkega lista

Komentatorji so Macbethu že v osemnajstem stoletju dodelili status »najbolj poučne tragedije na svetu«, »filozofsko ambiciozne igre, bolj fantastične in imaginativne od ostalih tragedij« in »tragedije z najbolj izrazito atmosfero zla od vseh Shakespearovih iger«;Macbeth je pogosto interpretiran kot igra, v kateri je tematizirano zlo v njegovi najčistejši pojavnosti, od samega vznika do usodnih in nepovratnih posledic, vendar ga v vseh razvojnih fazah spremljamo iz perspektive tistega, ki ga povzroča.
  - Eva Kraševec: Labirinti Macbethove psihe ali ko črne želje ne ostanejo skrite (odlomek)