/... Seveda pa realnostno politični mimezis za Zupančiča ni končni cilj. Funkcioniranje politične birokracije je poligon, znotraj katerega lahko razveje metaforo zombija kot eksistenčnega statusa sodobnega (deprivilegiranega) slehernika. Njegov biti ali ne biti, njegovo umiranje na obroke komisija odločno reši tako, da ga ne reši. Ko umira, mu ne pomaga, ker ohranjanje življenja pač ni njena naloga./
PESMI ŽIVIH MRTVECEV
Matjaž Zupančič
Pesmi živih mrtvecev
Črna komedija
Nominacija za Grumovo nagrado 2015
V drami Pesmi živih mrtvecev se soočimo s komisijo, ki jo sestavljajo predsednik, izvedenca za strokovna vprašanja, politična delegata in referent. Komisija ima nalogo preiskati nenavaden incident, v katerem je mlad moški visokemu članu tuje delegacije, ki je bila na obisku v Sloveniji, odgriznil uho. Izkaže se, da se mu je kljub strogim varnostnim ukrepom uspelo izmuzniti iz bližnje mrtvašnice, saj – po poročanju referenta – tega objekta niso nadzorovali ravno zaradi tega, ker niso pričakovali, da bi iz njega lahko prišla kakršna koli nevarnost oziroma živ človek. Gledališka igra se duhovito poigrava s situacijami v slovenskem političnem življenju, z različnimi komisijami, ki jih ustanavljamo kot po tekočem traku, te pa zaradi birokratskih formalnosti in medsebojnih sporov niso nikoli sposobne pripeljati zadev do konca, medtem pa ljudje pred njenimi očmi umirajo. Zupančič s svojim značilnim jedkim humorjem brez dlake na jeziku okrca sodobno slovensko politično groteskno sceno in pokaže družbi neizprosno ogledalo.
Utemeljitev nominacije za nagrado Slavka Gruma leta 2015
Strokovna žirija za Grumovo nagrado 45. Tedna slovenske drame je v obrazložitvi nominacije Pesmi živih mrtvecev zapisala:
»Igra Pesmi živih mrtvecev prinaša jedko in sarkastično, a žal tudi zelo natančno podobo današnjega sveta. V njej smo priča sestanku ›strokovno-politične‹ komisije, ki se je zbrala, da bi preučila nenavaden, že kar absurden incident. A namesto da bi se komisija spopadla s samim problemom, se izmika, izgublja v proceduralnih vprašanjih, išče rešitev v protokolu in procesni zakonodaji, podleže osebnim preferencam in muham ter v skorajda perverznem ukvarjanju s seboj popolnoma pozabi na svojo nalogo. In medtem ko ta in verjetno številne podobne komisije v institucijah sestankujejo, se ljudje zunaj, čedalje bolj nemočni v vsakdanjem spopadanju s konkretnimi materialnimi, zdravstvenimi in najrazličnejšimi drugimi težavami, spreminjajo v nekakšne žive mrtvece. Gon po preživetju imenujejo optimizem in sploh ne opazijo, da pravzaprav ne živijo več. Igra je spretno izpisana in izjemno duhovita, a njen črni humor se izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta, v katerem ›komisije‹ nikoli ničesar ne rešijo, življenje tistih, za katere so zadolžene, pa se ob vsej brezbrižnosti in krutosti neizprosno izteka.«
Matjaž Zupančič
je avtor številnih dramskih besedil, za katera je med drugim prejel pet Grumovih nagrad (za Vladimirja leta 1998, za Golega pianista ali Malo nočno muziko leta 2001, za Hodnik leta 2003, za Razred leta 2006 in za Shocking Shopping leta 2011). Njegove drame se v gledališki in koncertni obliki uprizarjajo v Sloveniji, Luksemburgu, Franciji, Italiji, BiH, na Poljskem, Hrvaškem itd. Matjaž Zupančič je tudi uveljavljeni režiser (prek 40 režij), avtor dveh romanov (Obiskovalec in Sence v očesu) in redni profesor za režijo na ljubljanski AGRFT.
/... Briljantno izpisano besedilo nas, kljub temu ali pa prav zato, ker se nič ne zgodi in se zastavljeni problem vsaj navidezno ne razreši, drži v napetosti celotno predstavo. K temu vsekakor prispeva tudi homogen igralski ansambel, saj igralci vseskozi dosledno in v posamezne like zelo vživeto sledijo besedilu in njegovi poanti. /
/... Izjemen vpogled in jedkost jezika tej podobi izrisujejo ogledalo v katerem bi morda posamezniki lahko našli pramen svetlikajoče se rešitve. /