Po motivih slikanic Vsi tukaj, vsi skupaj (Anja Tuckerman in Tine Shulz) in Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev (Rafik Schami in Ole Konnecke) v prevodu Tine Mahkota (Založba Zala, 2015)

O predstavi

Očka je velik in močan in zna vse, še celo čarati! Ampak, glej no, tak velik mož, pa se boji tujcev! Hčerki se zdi to čudno, zato razmišlja, kako naj svojemu pametnemu in pogumnemu očku prežene strah. Mogoče bo rojstni dan njene prijateljice, ki prihaja iz Tanzanije, odlična priložnost?

Zadnje mesece so v Sloveniji v ospredju pogovori o protestih proti nastanitvi azilantov, kar prav gotovo prodre tudi v svet naših otrok. So ti protesti posledica strahu pred begunci, je ta strah morda upravičen? Ali gre res samo za strah pred begunci? Strašimo s tem tudi otroke ali so za njih takšni strahovi tuji in problemi premostljivi?

Kaj vemo o življenju otrok v Siriji, Iraku, Afganistanu ….? Se starši in učitelji res bojijo otrok? Spoznajmo različne kulture, ne zavračajmo jih, saj to kaže samo na našo nevednost in ksenofobičnost. Učimo se drug od drugega in prav nič nas ne bo več motila različnost. In tukaj je srčika naše ideje za projekt po motivih dveh slikanic, ki govorita ravno o tem. Zgodbi slikanic Vsi tukaj, vsi skupaj in Kako se je pogumni očka nehal bati tujcev pokažeta, kako nas strah pred drugačnim hromi in kako nas spoznavanja in sprejemanje naših različnosti bogatita.

O režiserju

Robert Waltl (1965), igralec, režiser, lutkar in umetniški vodja je direktor Judovskega kulturnega centra Ljubljana ter direktor in umetniški vodja Mini teatra. Ustvaril je številne igralske kreacije v slovenskih in hrvaških gledališčih, med njimi kar nekaj monodram, ter igral v filmih in na radio. V sodelovanju z režiserji – Edijem Majaronom, Ivico Buljanom, Luisom Zornozo Boyem, Slavčem Malenovom, Francois Pesentijem, Miranom Hercogom, Matijo Milčinskim, Slobodanm Unkovskim, Vitom Tauferjem, Janezom Pipanom, Matijo Milčinskim, Tugom Štiglicem, Slavkom Hrenom,  idr. – Waltl ni bil nikoli samo igralec reproduktivnega karakterja, pogosto je tudi sorežiser in dramaturg v predstavah, s katerimi je osvojil številne odre v Sloveniji in na uglednih mednarodnih festivalih od Irana, Venezuele, Poljske, Španije, Italije, Belgije, Avstrije, Belorusije, Rusije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Madžarske. Veliko vlog je ustvaril tudi v radijskih igrah. Po številnih vlogah v institucionalnih gledališčih pa je leta 1998 zapustil varnost institucije in z lastnimi sredstvi zagnal novo slovensko gledališče – Mini teater. Po letu 1999 se je Waltl uveljavil tudi kot režiser. Njegove režije (Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, Puškinova Pravljica o ribiču in ribici, Andersenove Palčica, Vžigalnik in Mala morska deklica, Volk in kozlički bratov Grimm, Janko in Metka Andreja Rozmana Roze, Trnuljčica, Prebrisani zajec, Miškolin ...) so gostovale tudi na številnih mednarodnih festivalih in prejele vrsto nagrad, med drugimi Nagrado Festivala Zlata paličica in Nagrado Festivala Eurofest v Slupsku (Poljska) za režijo predstave Grdi raček, Nagrado za najboljšega režiserja na 9. Festivalu hrvaških poklicnih gledališč za otroke v Čakovcu, Nagrado za režijo na 9. Srečanju profesionalnih gledališč in skupin ASSITEJ na Hrvaškem (za predstavo Kolbaba in Brzojavko). Kot režiser in animator je ustvaril tudi prvo virtualno lutkovno predstavo na svetu, Palčica, in se podal na pot raziskovanja še povsem nejasnih in neodkritih polj gledališke, vizualne in intermedijske umetnosti. Za njim je izjemno uspešno sodelovanje s Svetlano Makarovič, katere uspešnici Sapramiška 2 - Sapramišja sreča in Pekarna Mišmaš sta postali novi uspešnici Mini teatra, enak uspeh pa je dosegla tudi Ježkova Zvezdica Zaspanka. Waltl je za svoje celostno umetniško ustvarjanje prejel več nagrad in priznanj, med drugimi nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije, nagrado Dramskih umetnikov Hrvaške, Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana in Nagrado glavnega mesta Ljubljana.

Waltl režira na Hrvaškem, v Bosni, Belorusiji, Belgiji, Črni Gori, Srbiji, Nemčiji in Sloveniji.