Nagovor direktorice in beseda umetniške vodje

Majhni koraki za boljši jutri

Spoštovani obiskovalci, spet vas vabimo na skupno pot, ki je vsako leto drugačna, a obenem nam in vam domača – taka, ki za seboj pušča sledi vrhunskih predstav. Na to smo ponosni. Sezona, ki je pred nami, prinaša drame sodobnih avtorjev – zgodbe našega vsakdanjika in polpretekle zgodovine, ki se je moramo spominjati, da ne bi ponavljali napak.

V jesen bomo stopili humorno, s črno komedijo Matjaža Zupančiča Pesmi živih mrtvecev, ki kljub naslovu prinaša iskriv in duhovit dialog o ustroju našega administrativnega sistema. Kako in ali sistem sreče v nakupovalnem centru deluje, pa se sprašuje Vinko Moderndorfer v drami Tri ženske. Lahko srečo kupimo? Dva slovenska avtorja bo decembra nasledil nemški sodobnik Ferdinand von Schirach, ki je dogajanje svoje drame Teror postavil na sodišče. In mi vsi bomo porotniki, od naše sodbe bo namreč odvisen konec predstave. Je pilot kriv ali ne, ker se je odločil za manjše število žrtev? Drama z etičnimi vprašanji našega časa je prava svetovna uspešnica in po njej so že posneli tudi TV-film. Poguglajte!

Koprodukcije so postale naša stalnica in nuja, saj le tako lahko izpeljemo program na kakovostni ravni. Poleg uprizoritve Pesmi živih mrtvecev, ki jo uprizarjamo s celjskim gledališčem, bomo to sezono sodelovali še s tremi gledališči: z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom Ljubljana pri nagrajeni drami poljskega dramatika Tadeusza Słobodzianka Naš razred ter z Narodnim gledališčem Tuzla pri uprizoritvi drame Nede R. Bric Zrno soli. Obe predstavi se ozirata v preteklost, da bi razumeli sedanjost: ena v obdobje pogroma Judov med drugo svetovno vojno, druga na migracije na Balkanu. Še pomnimo?

Pred nami so iskrivi in duhoviti ter presunljivi trenutki, v katerih bomo lahko ugledali tudi lastno podobo. Nastavljamo zrcalo, da bi lahko prepoznali lastne napake in najprej spremenili sebe, da bi nato spremenili svet. Je utopično, če verjamemo, da lahko z majhnimi koraki prispevamo k boljšemu danes in jutri? Ali je bolje delati nič, se udobno namestiti na domači fotelj, pritisniti na daljinec in pozabiti, da je podoba sveta odvisna tudi od nas?

Vas znamo pritegniti, da ne obupate in podležete zabavi na prvo žogo ter se raje pustite vznemiriti in »potisniti« v razmišljanje? Poglejmo okoli sebe, povabimo še prijatelja, soseda, sodelavca. Ljudje smo bitja, potrebna druženja – in za velike spremembe so potrebni majhni koraki. Morda tudi taki, ki vodijo v naše gledališče.

Mirjam Drnovšček

direktorica

 

 

 

Neusahljiva moč živega gledališča

Gledališče je neizprosno, tako kot življenje. Ko že mislimo, da smo na odru življenja in gledališkem odru izživeli in odigrali vse pomembne zgodbe, nas nova zgodba nepričakovano zgrabi za vrat in prisili, da se ponovno vržemo vanjo z novim žarom. V tem je čar in neusahljiva moč živega gledališča. Prisegam točno na takšno, živo gledališče, ki se prepleta in oplaja z življenjem. Ki izziva h kritičnemu razmisleku, da ne otopimo in se ne zapustimo. Če nas globalni in lokalni politični sistem silita, da bi otopeli, nas gledališče in umetnost »silita«, da ostanemo misleči in čuteči. Da (p)ostajamo (samo)kritični, aktivni, občutljivi, kreativni in sočutni ljudje, ki – tako kot kruh – potrebujemo tudi Umetnost. V času, ki je namerno zavrgel te vrednote, se v Prešernovem gledališču na svoj, gledališki način borimo zanje!

Gledališče, ki vam ga ponujamo, je zato živo, kot je živo življenje samo, saj diha s časom, v katerem živimo. Ostajamo angažirano gledališče v svetu, ki nas prepričuje, da se to ne splača. Ostajamo kritično gledališče v času, ki nam na vsakem koraku dokazuje, se ne da nič narediti, da je vsak angažma zaman in da je vsaka kritična misel obsojena na propad. Ostajamo gledališče, ki ozavešča, kljub temu da nam politika namiguje in dokazuje, da je bolje skloniti glavo in se obrniti stran od problemov. Predvsem pa ostajamo gledališče, ki ima visoke uprizoritvene standarde in umetniške ambicije. Ne glede na vse že skoraj dvajset let neumorno vztrajamo pri stališču, da je ena izmed bistvenih nalog gledališča (poleg vrhunske izvedbe) opozarjanje na vse, o čemer se prerado molči. Za takšno gledališče je treba poiskati najboljša slovenska in tuja sodobna dramska besedila, ki s svojimi zgodbami pogumno in tudi na literarno visoki ravni izpisujejo travmatične točke našega časa.

V tej gledališki sezoni bomo snemali maske pred leti tako burnega vstajniškega gibanja z Zupančičevo dramo Pesmi živih mrtvecev, razkrivali laži potrošniške kuge z Moderndorferjevo igro Tri ženske, pretresali strupeno negibnost vprašanja, koliko je vredno življenje posameznika v boju proti terorizmu z v gledališkem svetu ta hip najbolj odmevno in aktualno dramo Teror Ferdinanda von Schiracha, predočili skupnostim njihovo temačno moč in njihovo skrito silo s trenutno največkrat igrano sodobno poljsko dramo Naš razred Tadeusza Słobodzianka in spregovorili o tem, kako se pred usodo postavimo v junaško in pokončno držo z avtorskim projektom Nede R. Bric Zrno soli o begunski problematiki iz naše preteklosti in sedanjosti.

Vsa besedila, ki jih bomo uprizorili v sezoni 2017/2018 v Prešernovem gledališču, bodo v slovenskem gladališkem prostoru uprizorjena prvič. Njihova skupna točka so izjemno dobro napisane zgodbe, ki izpostavljajo pretresljive in dramatične teme, ki se nas še kako dotikajo. Tri izmed njih so novitete priznanih slovenskih avtorjev, dve besedili pa svetovni uspešnici, čeprav govorita o temačnih plateh našega časa in prostora. Tri slovenske novitete in dve svetovni, v gledališčih široko po svetu uprizarjani drami so pokazatelj, da z uprizarjanjem slovenskih besedil dajemo priložnost slovenskim avtorjem, prav tako pa tudi ta hip najbolj uprizarjanim tujim avtorjem. Navdihujoča in bravurozno napisana besedila smo predali v roke režiserjev in igralcev, za katere smo prepričani, da jih bodo naredili z vsem umetniškim žarom, ki ga premorejo. Nenazadnje lahko samo še pritrdimo vizionarju in glasniku sodobnega gledališča Antoninu Artaudu: »In zdaj se zastavlja vprašanje, ali se bo v svetu, ki drsi v samouničenje, ne da bi to zaznal, našlo jedro ljudi, sposobnih uveljaviti ta vzvišeni pojem gledališča, ki nam bo vsem dal naravno in čarobno protivrednost za dogme, v katere ne verjamemo več.«

Marinka Poštrak

vodja umetniškega oddelka in dramaturginja