Tanja Šljivar

KOT VSA SVOBODNA DEKLETA

Sodobna in za svoje drame večkrat nagrajena bosanska dramatičarka Tanja Šljivar se v svojem dramskem besedilu Kot vsa svobodna dekleta dotika delikatne teme najstniške seksualnosti ter daje glas mladim dekletom. Navdih za besedilo je bil namreč resnični dogodek, ki je odmeval v medijih, ter izjava nacionalnega koordinatorja za reproduktivno zdravje Republike Srbske: »Imeli smo primer, da so odšli učenci osnovne šole manjšega kraja na petdnevno ekskurzijo. Nekaj časa po njihovem povratku se je izkazalo, da se je sedem učenk z ekskurzije vrnilo nosečih.«

»Navdihnjena s tem dogodkom je Tanja Šljivar izpisala dramsko besedilo Kao i sve slobodne djevojke. V središče je postavila deklice, v seriji fiktivnih monologov vsaki od njih dala prostor, da spregovorijo, da dobijo svoj glas. Združene v »poskusu svobode v majhnem mestu«, kot avtorica podnaslovi dramo, razkrivajo okoliščine dogodka in premišljajo njegove posledice. Jasno je, da njihovi narasli trebuhi določajo prihodnost. Ali pač? Avtorica svojih protagonistk ne pusti v brezupu. Naslovno svobodo bojuje skozi krike, predrzno in provokativno, s humorjem in samoironijo, se loteva boja v patriarhalni družbi z jasnim ciljem osvoboditve telesa, ki je zmožno nositi otroka. Na odru tako postane vsaka od igralk, ki so najstniška leta že pustila za seboj, deklica in avtorica v enem. Glas mladosti, ki je pogosto utišan. Avtorica uteleša sanje, upe, strahove in jezo sredi okolja, ki deklice označuje za tujke, ujetnice province. To je poljub in udarec, solza in seks, vzkrik, da bi lahko tudi one bile, da bi lahko vsi bili, kot ...« je zapisala o besedilu režiserka Mojca Madon.

Avtorica Tanja Šljivar skozi monološke izpovedi sedmih trinajstletnih deklic razkriva njihovo intimno doživljanje sveta, najstniške seksualnosti in nosečnosti ter njihovo ujetost v svet tradicionalnih vrednot in družbene stvarnosti, v kateri odraščajo in jo kritično motrijo. Tudi v besedilu Kot vsa svobodna dekleta, tako kot v vseh ostalih dramah (Pošto pašteta?, Grebanje ili Kako se ubila moja baka, Mi smo oni, na koje su nas roditelji upozoravali, Ali grad me štitio, Režim ljubavi), Tanjo Šljivar zanima predvsem premikanje mej. Kot sama definira svoje delo, jo zanima predvsem preizpraševanje meja svojih dramskih besedil tako v smislu forme kot tudi v smislu njihove tematike/vsebine. Drama Kot vsa svobodna dekleta je svojo praizvedbo doživela v Deutsches Theatru v Berlinu, uprizoritve in koncertne uprizoritve pa tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v ZDA, Avstriji in Italiji.

Tanja Šljivar

(Foto: Jovanka Bojković)

Tanja Šljivar se je rodila leta 1988 v Banjaluki (SFRJ). Na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu je diplomirala in magistrirala na oddelku za dramaturgijo, nato pa študij nadaljevala še v Gisenu v Nemčiji. Je ena najodmevnejših dramskih avtoric na območju nekdanje Jugoslavije, uspel pa ji je tudi prodor na evropske in svetovne odre. Je avtorica šestih dramskih besedil, ki so bila objavljena v številnih gledaliških revijah in antologijah ter uprizorjena v profesionalnih gledališčih v Bosni in Hercegovini (BNP Zenica), Srbiji (Atelje 212 in Narodno gledališče Užice), na Hrvaškem, Poljskem, v Avstriji, Španiji, Albaniji in Nemčiji (Deutsches Theater Berlin, Schauspielhaus Stuttgart, Theater Dortmund). Za svoje drame je prejela tudi številne nagrade, med drugim Sterijevo nagrado (Srbija), nagrado MESS v Bosni in Hercegovini ter nominacijo za Retzhofer Dramapreis v Avstriji. Njene drame so prevedene v deset jezikov. Poleg dram piše tudi kratke zgodbe, radijske igre, filmske scenarije in teatrološke eseje.

Mojca Madon

(Foto: Sašo Štih)

Mojca Madon (1994, Šempeter pri Gorici) je diplomirana gledališka režiserka. Že pred diplomo je režirala dramo Vrh ledene gore nagrajenega dramatika Antonia Tabaresa na Mali sceni MGL (oktober, 2017) in dve leti kasneje krstno uprizoritev predstave Ure, dnevi, čas, ki je bila inspirirana po romanu Ure Michaela Cunninghama, ravno tako na Mali sceni MGL (oktober, 2019). V sezoni 2020/2021 je bila povabljena, da režira dramo Cipe angleške avtorice Ifeyinwe Frederick v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju (maj, 2021). V minuli sezoni je v SNG Nova Gorica režirala dramo mlade srbske dramatičarke Tijane Grumić z naslovom 52 hertzov (april, 2022). Predstava je na podelitvi primorskih gledaliških nagrad tantadruj prejela nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti in bila povabljena na dva festivala (Sterijevo pozorje, Borštnikovo srečanje). V isti sezoni je sodelovala kot režiserka in dramaturginja tudi pri eksperimentalnem performansu Eve Jesenovec z naslovom Polenta (oktober, 2022). Kot asistentka režije je sodelovala z Damjanom Kozoletom pri prihajajočem filmu Pero (2023). Od leta 2019 je samozaposlena v kulturi in članica Združenja dramskih umetnikov Slovenije in Društva gledaliških režiserk in režiserjev. Oktobra 2021 je vpisala magistrski študij na AGRFT, kjer študira pod mentorstvom Tomija Janežiča in Dragana Živadinova. Trenutno pripravlja svojo magistrsko predstavo.