Vesna Jevnikar

Članica ansambla PG Kranj od leta 1998.

O igralki

Rojena je bila v Ljubljani 22. januarja 1964. Svoja otroška leta preživi v Šmartnem pri Litiji , šolska pa v Kranju, kjer leta 1982 opravi maturo na gimnaziji. Istega leta uspešno opravi sprejemni izpit na AGRFT, smer dramska igra. Študij zaključi z vlogo Hedde Gabler v istoimenski Ibsenovi drami in diplomira marca 1987. Že kot otrok se sreča z gledališčem in filmom, tako nastopi v takrat še amaterskem Prešernovem gledališču v predstavi Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice in v filmu Sreča na vrvici. V gimnazijskih letih sodeluje v mladinski skupini PG Kranj pod vodstvom Lojzeta Domanjka. Prvi profesionalni nastop opravi v Mestnem gledališču Ljubljanskem kot Betty v Lovu na čarovnice A. Millerja že med študijem. V času študija še večkrat sodeluje s tem gledališčem, ter posname kar nekaj filmskih in televizijskih vlog. Oktobra 1987 dobi status "svobodnega umetnika" in ga ohrani do junija 1990, ko dobi angažma v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V tem času sodeluje v različnih gledališčih po Sloveniji in odkrije ljubezen do lutkovne umetnosti. Celjskemu gledališču ostane zvesta do jeseni 1997, ko ponovno za kratek čas zajadra v "svobodo". Avgusta 1998 sprejme angažma v Prešernovem gledališču Kranj, kjer vztraja še dandanašnji . Ves čas sodeluje tudi z radijem Slovenija kjer se je nabralo več sto radijskih zapisov. Za svoje ustvarjanje je prejela več filmskih in gledaliških nagrad.

Nagrade

  • 2016 - Borštnikova nagrada za vlogo Vere v predstavi Pred upokojitvijo Thomasa Bernharda v režji Mateje Koležnik
  • 2013 – Nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za umetniške dosežke za leto 2012 za vloge Olge v predstavi Tri sestre A. P. Čehova v režiji Oliverja Frljića, Žene v predstavi Sen Enrica Luttmanna v režiji Mateje Koležnik in Alojzije Beauvier v predstavi Dvom J. p. Shanleyja v režiji Alena Jelena
  • 2001 – Severjeva nagrada vlogo Antigone v predstavi Mateje Koležnik Antigona v New Yorku v režiji Mateje Koležnik
  • 1996 – Zlata paličica na festivalu Zlata paličica za vlogo Flore v Trnuljčici
  • 1995 – Bronasti celjski grb za več nosilnih vlog v različnih predstavah
  • 1986 – Borštnikova diploma in nagrada za mladega igralca na Borštnikovem srečanju za vlogo Hedde Gabler v predstavi Hedda Gabler v režiji Tomaža Pandurja
  • 1986 – Študentska Severjeva nagrada za vlogo Hedde Gabler v predstavi Hedde Gabler v režiji Tomaža Pandurja
  • 1984 – Povela za žensko vlogo za vlogo Veronike v filmu Janeta Kavčiča Nobeno srce na festivalu v Nišu
  • 1984 - igralka leta na FDF v Celju v za vlogo Veronike v filmu Janeta Kavčiča Nobeno srce
  • 1984 – nagrada Sedem sekretarjev SKOJ-a za vlogo Veronike v filmu Janeta Kavčiča Nobeno srce
V tej sezoni nastopa
Vinko Möderndorfer
TRI ŽENSKE
vloga Silva
Avtorski projekt
25.671
vloga
Vinko Möderndorfer
JAZ, BATMAN
vloga Mama
Svetlana Makarovič
MRTVEC PRIDE PO LJUBICO
vloga Mrtva Mlinarica
Thomas Bernhard
PRED UPOKOJITVIJO
vloga Vera
Vinko Möderndorfer
MALI NOČNI KVARTET
vloga Mejra
Emil Filipčič - Marko Derganc
BUTNSKALA
vloga Fanči
Radio Kranj
Peter Šalamon
24. 10. 2016

Intervju z igralko v predstavi Pred upokojitvijo Vesno Jevnikar ob prejetju nagrade za igro. Na Radiu Kranj se je z njo pogovarjal Peter Šalamon.

[pdf , 69 kb]
Nedeljske novice
Maja Debeljak
22. 11. 2015

V Nedeljskih novicah se je Maja Debeljak razpisala o Vesni Jevnikar in zaključila: "...​Ta otroška naivnost še živi v Vesni Jevnikar. Tudi zato se ji še da potepati po svetu, odprta je za novo in nepričakovano. Drzna in radoživa. Kot Adelina. Ja , fejst baba je."
 

[pdf , 990 kb]
Avenija
Alenka Sivka
06. 11. 2015

Intervju z igralko  Vesno Jevnikar o življenjskih strasteh.

[pdf , 1.5 mb]
Nova
Suzana Golubov
27. 02. 2012
Gorenjski glas
Igor Kavčič
04. 05. 2010
Maska, 70/71
Matej Bogataj in Amelia Kraigher

Pogovor z Vesno Jevnikar

Maska: Po uspešni igralski karieri v Celju, si že nekaj časa zaposlena v Kranju. Doslej si odigrala že vrsto markantnih vlog, ena zadnjih je klošarka Anita v Antigoni v New Yorku, ki zahteva sestop v svet, ki nam na prvi pogled ni blizu. Kako si se je lotila?

Vesna: Ko sem dobila v roke dramski tekst, sem se zbala, da sveta, ki ga Glowacky opisuje, ne bo mogoče prenesti na slovenska tla. Takih klošarjav, kot jih pozna New York in druga velemesta, pri nas ni, predvsem pa je klošark, mlajših klošark, pri nas izredno malo. Anita je Portoričanka, kar je v Ameriki seveda nekaj najbolj normalnega, a tega ni bilo mogoče sloveniti. Zato smo se temu dejstvu, ki Anito sicer bistveno določa, v naši postavitvi poskušali naravno izogniti. Hkrati je Anita psihično bolna, vendar me ni zanimalo, kakšna bi lahko bila njena diagnoza. Tako sem se potopila v samo igro, ki je morala biti drugačna, kjer je bilo potrebno vsako besedo povedati zares, tukaj in zdaj, brez misli na zgodovino, brez prihodnosti. Kar mi je bilo sprva izredno težko, saj smo igralci navajeni, da z besedami na oder prinašamo dodatne pomene. Tukaj to ni bilo mogoče. Obsedala me je njena fizična podoba. Opazovala sem klošarje in ugotovila, da na oder njihovega fizisa ne moremo prenesti, to izpadlo narejeno, neresnično, banalno. Zato smo morali njihovim lastnostim, njihovi podobi marsikaj odvzeti, odpovedali smo se njihovi pretirani gestikulaciji, klošarski prtljagi. Pri vsem tem smo se "šparali".

Maska: Vendar si se s klošarji tudi na odru srečala že prej. V Jančarjevem Halštatu si igrala klošarko Julo. 

Vesna: Izkušnja z Julo me je pri študiju Anite precej begala, saj se je ne samo jaz, ampak tudi mnogi gledalci še vedno dobro spomnijo. Vendar je bila razlika, na kateri sem lahko gradila, hvalabogu očitna. Jula je živela v tipičnem slovenskem okolju, ki ga vsi dobro poznamo in je tudi zelo veristično označen kot Kongresni trg v Ljubljani. Jula je bila predstavnica tipičnega slovenskega klošarjaja, torej alko klošaraja. Anita pa ne pije, kar je bistvena razlika. Jula si je zaradi alkoholizma lahko mnogo več privoščila: vreščala je, krilila, padala. Anita ne. Srečna sem, da sem ju zmogla ustvariti tako različni. V borbi z Anito sem neizmerno uživala: je nenavadna, ekstremna vloga, moja pojava je torej ni določala tako zelo kot določa mnoge druge bolj "normalne" vloge. Pod krinko tega lika sem si lahko igralsko privoščila več kot sicer.

Maska: Lani si tukaj v Kranju nastopila še v eni predstavi v režiji Mateje Koležnik. V Kako sem se naučila voziti igraš dekle, skoraj otroka, ki je spolno zlorabljen, kar najbrž zahteva čisto drugačno igralsko občutljivost ... 

Vesna: ... in igralsko tehniko, čeprav se to na prvi pogled niti ne vidi. Ta predstava je moja bolečina. Izjemno redko se namreč zgodi, da igralci globokov sebi začutimo, da smo ustvarili izjemno predstavo, ki je izjemno zrežirana in dobro odigrana, hkrati pa jo je občinstvo skoraj popolnoma spregledalo. V tej predstavi je način igre, za razliko od Anite, usmerjen navzven. Pričakovati bi bilo obratno, vendar sem se tukaj spopadala z zgodbo, ki se je že zgodila; nekoč, v preteklosti, predzgodbi, ki je vstajala pred občinstvom. Tu se je pripovedna distanca mešala z neposredno prezenco. Te vloge sem se neizmerno bala, saj sem pri svojih letih nastopila v vlogi enajstletne deklice, hkrati pa so njene nastope prekinjali monologi že odrasle ženske. Meni osebno se je lik te deklice smilil kot žrtev in na tej točki je režiserka opravila naravnost "slonovsko delo" in dosegla, da sem kot igralka dobila distanco do besed, ki sem jih izgovarjala na odru.

Maska: Ali kot igralka čutiš razliko med moško in žensko režijo? Ali obstaja drugačna senzibilnost pri načinu dela, branju teksta?

Vesna: V sami režiji, načinu dela z igralci, še manj pa končnem izdelku te razlike ne vidim. Občutim jo v komunikaciji z režiserjem/režiserko. Pri moškem tistega, čemur pravimo eros, preprosto ne moreš odmisliti. Komunikacija med dvema ženskama je vedno drugačna od komunikacije med moškim in žensko. Med dvema ženskama so nekatere stvari mnogo preprostejše, ni jih potrebno preveč razlagati, takoj mi postane jasno, kaj režiserka pričakuje od mene v dani situaciji.

Maska: Kaj je danes drugače kot pred petnajstimi leti, ko si bila na začetku svoje igralske poti?

Vesna: Od zmeraj rada delam in najbolj nesrečna sem takrat, ko ne delam. Pravzaprav že petnajst let samo sebe "mečem na to delavno finto". Igralec se v svoje vloge po malem zaljublja in nekatere ljubezni so ostale trajne, druge ne. Bilo je nekaj prelomnih predstav, s katerimi sem napredovala v igralskem smislu: različne tehnike igranja, različni režijski pristopi in različne tolerance. In ena takih predstav je bila Possibilities v Jablanovčevi režiji, kjer sem prvič zares razumela, kaj vse je mogoče povedati v fizičnem gledališču. Potem lutke: te so mi odprle popolnoma nov svet, nov način razumevanja gledališča. Ukročena trmoglavka v režiji Janusza Kice, ker je k nam prinesel neko drugačno režijsko in igralsko šolo: Kica je fantastičen v tem, ker zmore znotraj dveh, treh sekund tišine odpreti celo vesolje igralskih možnosti. Sicer pa zame na odru veljajo ista pravila kot v ljubezni: da je zadnja vloga vedno tista največja in najmočnejša.

IGRA V UPRIZORITVAH
Vinko Möderndorfer
TRI ŽENSKE
vloga Silva
Avtorski projekt
25.671
vloga
Vinko Möderndorfer
JAZ, BATMAN
vloga Mama
Svetlana Makarovič
MRTVEC PRIDE PO LJUBICO
vloga Mrtva Mlinarica
Thomas Bernhard
PRED UPOKOJITVIJO
vloga Vera
Vinko Möderndorfer
MALI NOČNI KVARTET
vloga Mejra
Emil Filipčič - Marko Derganc
BUTNSKALA
vloga Fanči