/... To je igra za tri igralke, ki svoja kramljanja prekinjajo z izpovedmi in monologi, v kateri se razkriva beda njihovih življenj. Vsaka od njih je razvila svoje hrepenenje in razočaranje. /
TRI ŽENSKE
Sodobna drama
Vinko Möderndorfer
Tri ženske
Krstna uprizoritev
Nominacija za Grumovo nagrado 2015
Tri ženske je igra o iskanju sreče v nakupovalnih centrih in o absurdnosti potrošništva kot novodobne religije. Vinko Moderndorfer nam v izbrušenem slogu in dialogu razgrne vso bedo odvisnosti od nakupovanja ter s kirurško ostrino razpira emocionalna brezna treh žensk, ki si v nakupovalnem centru želijo potešiti svojo zmeraj hujšo duhovno in čustveno praznino, ki jo v zgodbi mlade ženske prižene do skrajnega roba: najmlajša si namreč zaželi, da bi lahko v nakupovalnem centru kupila celo otroka. Hkrati pa so Tri ženske ostra kritika družbe in neoliberalističnega sistema, ki načrtno ustvarja potrošniške odvisnike, da bi jih lažje nadzorovala in obvladovala. Nenehno hlepenje po izdelkih in nenehna praznina ob trenutni »potešitvi« tvorita peklenske kroge potrošniškega inferna, v katerega se pogrezamo vse globlje in globlje. Proti koncu drame se zato ena izmed žensk v trenutku šibkosti z grozo vpraša, »[z]akaj se ne upremo, zakaj ne popizdimo«, vendar je mlajši kolegici nočeta ali ne zmoreta več slišati. Hkrati pa je to igra za tri izzivalne igralske kreacije, ki jih bodo igralke gotovo z veseljem izkoristile.
Obrazložitev nominacije »Tri ženske so pronicljivo dramsko delo o treh drobnih življenjskih zgodbah iz našega vsakdana, delo, ki preraste v učinkovito, duhovito in obenem trpko metaforo o stanju sodobnega človekovega duha, ki je med drugim zaznamovano z nasiljem potrošniških modelov, nasiljem, ki se ga zavedamo in ga globoko sovražimo, a se mu ne znamo in ne zmoremo resnično upreti. Kavarna v sodobnem in bleščečem nakupovalnem centru, kjer so na voljo vrhunske modne znamke, je za tri ženske nekakšen avtentičen nadomestek za njihov domači bivanjski prostor, ki sta ga napolnili deziluzija in samota, in se izkaže celo za skrivnostni prostor novega življenja, kar daje delu priokus nekakšne grenke zmage, ki sta jo v svojem razvoju dosegli naša družba in civilizacija. Liki vseh treh žensk so oblikovani prefinjeno in kleno. Tenkočutno in duhovito izpisani dialogi dajejo delu dodatno vrednost življenjskosti in ponujajo možnost za vrhunske igralske stvaritve.«
Vinko Möderndorfer
je vsestranski literarni, gledališki in filmski ustvarjalec, ki je za svoje ustvarjalno delo prejel številne literarne nagrade: od nagrad za žlahtno komedijo, Ježkove in dveh Grumovih nagrad (Vaje za tesnobo leta 2012 in Evropa leta 2014) ter številnih nominacij za Grumovo nagrado do vrste drugih (tudi filmskih nagrad doma in v tujini). Poleg romanov, dram in radijskih iger (v knjižni obliki je objavil preko petdeset del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike) je zelo aktiven tudi na režijskem področju, saj njegov režijski opus šteje prek 70 režij v gledališču, operi, na radiu, televiziji in filmu. Leta 2010 je uprizoritev njegove drame Lep dan za umret v izvedbi našega gledališča na 40. TSD prejela Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti. Sicer pa je Möderndorfer lani postal predsednik Sklada za Prešernove nagrade.
/... Predstava v štirih dejanjih poteka hitro in tekoče, vseskozi imamo občutek, da nam je vse jasno, in se zato celo smejimo samim sebi in se poskušamo spomniti, kdaj in zakaj že smo se tudi sami tolažili v katerem od nakupovalnih centrov. Gre za značilno Möderndorferjevo dramsko pisavo: inteligenten in luciden humor, ki deluje na površju, v globini besedila pa so zgodbe, izpovedi vseh treh nakupovalk, v katerih prepoznamo vso trpkost njihovega življenjskega vsakdana, v širšem pogledu pa aktualnega časa, v katerem živimo. /
/... Njihova medsebojna dinamika je dobro tempirana, svojo pripoved podajo v skladu z možnostmi teksta, brez opazne režijske intervencije, v osnovi humorno, s tesnobno-trpkimi deli, ki poudarijo njihovo bolečino in krhkost. /
/... No v drami Vinka Möderndorferja ni čisto tako, saj le dve zreli ženski, igrata ju Darja Reichman in Vesna Jevnikar, pijeta alkohol in pred gledalci razgaljata vse pote in praznine svojih življenj. Tretja, v uprizoritvi Vesne Slapar pa ju opazuje, nekaj malega doda in v določenem trenutku izpove svojo največjo travmo. Ta se izkaže kot nabira z emancipatornim potencialom, ki je pozneje tudi izpeljan. /