Beseda umetniške vodje PG Kranj

GLEDALIŠČE BREZ MASK

Gledališka sezona, ki je pred vami, bo tako za vas, dragi gledalci, kot tudi za nas drugačna in bolj negotova kot kdajkoli! Najbolj zaradi tragične izgube člana naše gledališke družine Petra Musevskega, pa tudi tragične izgube režiserja Igorja Vuka Torbice. Gledališka sezona bo radikalno drugačna za vse nas tudi zaradi koronavirusa. Vsi bomo tokrat dobesedno igrali na srečo, predvsem pa »računali« na vašo zvestobo in željo po gledališču v tem, tudi z grozečim virusom nestrpnosti in negotovosti okuženem času, v katerem vse postaja nepredvidljivo, sovražno in radikalno. Vsak dan smo priče, da vsi, še posebej mlada generacija, izgubljamo iluzije o boljšem in pravičnejšem svetu, da se politika skriva za vse bolj neprepoznavnimi maskami in da smo se za maskami – bolj kot kdajkoli – prisiljeni skrivati tudi sami, da je Resnica brutalno podvržena manipulaciji in se je do nje nemogoče dokopati ter da je Pravica »iz sveta izgnana«.

Do nedavnega liberalna družba dobesedno čez noč zavzema skrajno radikalna stališča, ki z Resnico in Pravico nimajo nikakršne zveze. Radikalizirajo se politične stranke, radikalno se spreminjata naše zasebno in javno življenje. Toda kot odgovor na svet mask, ki so bile zmeraj simbol gledališča in njegov prepoznavni emblem, želimo v Prešernovem gledališču tokrat še toliko bolj radikalno snemati maske.

Zato smo predali glas mladim – po letih in po srcu – slovenskim dramatičarkam in dramatikom (z izjemo Škofjeloškega pasijona, ki je še naš »dolg« iz pretekle sezone in ga bo prav tako radikalno brez maske zrežiral Jernej Lorenci): Tjaši Mislej, Srečku Kosovelu/Katarini Morano in Žigi Divjaku, Roku Vilčniku - rokgreju, Simoni Hamer, Kim Komljanec, Simoni Semenič, Varji Hrvatin, Nejcu Gazvodi in Petru Rezmanu, pa režiserkam in režiserjem najmlajše generacije Mateji Kokol, Žigi Divjaku, Luki Marcenu in Maši Pelko, ki bodo skupaj z našo vrhunsko igralsko ekipo in gostujočimi igralci spregovorili brez mask: o iluziji o življenju brez greha in pravici življenja brez trpljenja in krivde v Škofjeloškem pasijonu; o iluziji in pravici do socialno pravičnejšega in dostojnejšega življenja »malega človeka« v Našem skladišču; o iluziji in pravici do strpnejšega in glede etičnih norm znosnejšega življenja v Sloveniji in Evropi, o čemer je sanjal naš pesnik Kosovel že v začetku prejšnjega stoletja; o iluziji o vse manjši osamljenosti in življenju brez mask, o čemer so med »prvim valom koronavirusa« dramatiki že spregovorili v posnetih Monologih s kavča; o iluziji o feminizmu in pravici do enakopravnosti med spoloma v Lepih Vidah, ki lepo gorijo.

Verjamem, da je prav v tem zradikaliziranem času nastopil trenutek, da vsaj v gledališču radikalno snamemo maske in damo priložnost mladim slovenskim dramatičarkam in dramatikom kot tudi mladim režiserkam in režiserjem, da izpovejo svojo Resnico in izkličejo svojo Pravico! Kot je zapisal Srečko Kosovel, se Umetnost in Življenje v času Mask bolj kot kdajkoli prepletata:

»Mladi verujejo vate,

Pravica!

Ti si jim svit

na temino vsakdanjosti.

Ti poveličaš

vsakdanjost v resničnost.

Ti poveličaš resničnost v lepoto.

Da v njej zasijejo

ranjena srca.«*

Marinka Poštrak,

vodja umetniškega oddelka in dramaturginja

* Citat pesmi Srečka Kosovela je iz knjige Pravica Založbe Sanje, d. o. o., julij 2012.