U(vodni)k v sezono 2021/2022

»Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali. Naša zavest potone v blaženo otrplost, v kateri se odrečemo tveganim vprašanjem in pristno sprejemanje zamenjamo z globokim spancem.«
Umberto Galimberti: Miti našega časa

Prihajajoča gledališka sezona bo v marsičem prelomna. Ne le zaradi prelomnih besedil in tem, ki vam jih bomo, srčno upam, uspeli prikazati v naših uprizoritvah kljub grozeči napovedi četrtega vala novega koronavirusa, ampak tudi zato, ker bo po triindvajsetih letih prav ta val umetniškega krmarjenja Prešernovega gledališča zame tudi zadnji. Krmilo naslednjega bo namreč prevzel nov kapitan in obenem tudi krmar Jure Novak. In če bi mi takrat, daljnega in hkrati tako bližnjega decembra 1998, ko sem bila nenadoma vržena v valove umetniškega vodenja Prešernovega gledališča, kdo samo namignil, da bom med divjimi brzicami krmarila toliko let, bi najverjetneje samo zamahnila z roko in potonila. Toda izkazalo se je, da je postalo drzno krmarjenje takrat krhke jadrnice po deroči alpski soteski zame »usodno« življenjsko in umetniško popotovanje, na katerem mi je uspelo zajahati val zanosa, ki je tako mene kot tudi ekipo Prešernovega gledališča ponesel novim obzorjem nasproti, nam pomagal »previhariti viharje« in na njem obdržati ravnotežje. Pri krmarjenju umetniške podobe Prešernovega gledališča mi je bil trdna opora za orientacijo prav veter demitizacije, ki sem ga neprestano lovila v jadra in s katerim nam je uspelo prepihati ne le ozko kranjsko sotesko, ampak tudi širši gledališki vodotok.

Ujeti veter demitizacije je bilo zame, čeprav takrat še nisem poznala te pronicljive definicije filozofa Umberta Galimbertija, vodilo pri krmarjenju jadrnice Prešernovega gledališča, ki si je z razbijanjem tabujev, ozaveščanjem in izpostavljanjem družbenokritičnih tem, odprtostjo za sveže gledališke tokove ter z zahtevo po bolj humanem in socialno pravičnejšem družbenem toku izborila prepoznavno mesto med rekami, jezeri in morskimi zalivi slovenskega in tudi širnega gledališča.

Ujeti veter demitizacije bo vodilo tudi te plovbe. V uprizoritvah zadnjega spusta po brzicah se bom z ekipo Prešernovega gledališča tudi tokrat zelo osebno in kritično spraševala o vlogi gledališča v družbi in naši intimi, o vlogi in demitizaciji položaja žensk in mater, očetov in sinov ter posledično o pomenu našega otroštva in družine v družbi kot tudi o njihovih zastranitvah. Prav te vloge smo dolga leta v naši zmeraj bolj asocialni družbi zapostavljali in vztrajno ignorirali.

V uprizoritvi Mama, besedilo je napisal ta hip najbolj priznani sodobni francoski dramatik in oskarjevec Florian Zeller, bomo z režiserjem Ivico Buljanom demitizirali mit o materinski ljubezni, ob besedilu lepe vide lepo gorijo ene najboljših in največkrat uprizarjanih slovenskih dramates Simone Semenič se bomo z režiserko Mašo Pelko soočili z demitizacijo mita o feminizmu, v drami Kdor skak, tisti hlap slovenskega klasika in v današnjem času znova vznemirljivega dramatika Rudija Šeliga, ki jo bo režiral Dorian Šilec Petek, bomo demitizirali mit o sreči in oblasti, v Meji sneženja, besedilo je napisal v začetku leta 2021 žal prezgodaj preminuli tržaški pisatelj Marko Sosič, se nam bo v režiji Gorana Vojnovića razkrila demitizacija mita o tujcih, pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija pa bomo skupaj z ustaljeno režiserjevo ekipo in ekipo igralcev raziskovali korenine mita o otroštvu v avtorskem projektu Pravljice našega otroštva.

Ustvarjanje repertoarja je bil zame zmeraj zelo oseben notranji dialog, ki je sčasoma prerasel v dialog z režiserji, direktorji, igralci in vami, dragi gledalci, v upanju, da bo moj pogled tudi vaš pogled, v katerem se bomo ugledali v želji, da v tem »svetu ne bomo le zmedeni, raztreseni gledalci«, ampak aktivni soigralci na odru tega našega ponorelega in brezbrižnega sveta. Nekdo je nekoč zapisal, da je naša sreča odvisna od naših odločitev. V teh letih sem bila velikokrat soočena prav s takšnimi odločitvami, ko sem z drobnim kompasom v roki, velikokrat v dvomih, največkrat pa v navalu vzhičenja, izbirala strani neba besedil, ki smo jih uprizarjali, in ekip, ki so jih uprizorile.

Zato bi se rada zahvalila vsem sopotnikom, ki so mi to drzno in srečno popotovanje omogočili ter mi na njem stali ob strani:

predani in vrhunski igralski posadki Prešernovega gledališča, ki me je spremljala vsa ta leta in ki se je s tokom naše plovbe izoblikovala v trdno ekipo, pa tudi vsem tistim številnim, ki so se nam samo za nekaj časa pridružili na tej viharni vožnji,

trojici hrabrih kapitanov, s katerimi smo »previharili viharje«,

razviharjenim in zavezniškim režiserskim posadkam, s katerimi smo se izogibali vsem nevarnim čerem, sanjali o novih svetovih in jih tudi dosegli,

osebju, ki je pozorno in z neizmerno predanostjo obveščalo ljudi na celini o naših koordinatah med vrtinci divjih rek,

osebju, ki je mojstrsko kreiralo poteze naših človeških mask ter tudi dolžine in podobe pravih in umetnih las ter brad,

osebju, ki je z ljubeznijo poskrbelo za »blišč in bedo« naših dišečih kostumov in obuval,

osebju, ki je z mojstrsko veščino potrpežljivo popravljalo in dograjevalo našo barko,

osebju, ki je skrbno bdelo nad tem, da je bila jadrnica zmeraj snažna in pospravljena,

osebju, ki je vestno štelo ure dneva in noči ter izračunavalo težo naših »mezd«, osebju, ki je natančno načrtovalo postanke na celini.

Nenazadnje … hvala vam, naši dragi gledalci, ki ste to nenavadno popotovanje zvesto spremljali in nam ves čas stali ob strani ter nas spodbujali z bodrilnimi aplavzi in vzkliki. Tako dolga plovba namreč zahteva dobro ekipo sodelavcev in dobro ekipo zvestih, razgledanih in budnih gledalcev. Zavedam se, da je bilo to skupno popotovanje, na katerem smo odkrivali nove svetove in dvomili o starih, mogoče le z vašo podporo. In prav to ob ugodnih vetrovih želim tudi novemu krmarju in kapitanu Prešernovega gledališča Kranj.

Marinka Poštrak