Emil Filipčič: inovator slovenske (ne več) dramske pisave in postdramskega (ne več) gledališča

Torek, 29. marec, ob 18. uri v Stolpu Škrlovec, Kranj
 
Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko mladinsko gledališče bosta ob premieri BUTNSKALE, sprva kultne radijske igre, ki se ob krstni izvedbi prevaja v svežo gledališko pisavo pod taktirko Vita Tauferja, v sodelovanju z AGRFT  organizirala popoldanski mini simpozij o fenomenu Emil Filipčič. Na njem bodo predstavniki različnih generacij, od študentov do mlajših in starejših praktikov in teoretikov sodobne umetnosti, spregovorili o recepcijah in svežih branjih Filipčičevega čezmedijskega opusa: dramskega, radijskega in tudi romanesknega.

Simpozij bo potekal v okviru Tedna slovenske drame tik po kranjski in pred ljubljansko premiero.  

Zasnova: Marinka Poštrak, Tomaž Toporišič in študenti AGRFT
Vodja simpozija: Tomaž Toporišič
 
Govorke in govorci:
 
Aldo Milohnić
Marinka Poštrak
Tomaž Toporišič
Matevž Rudolf
Nika Leskovšek
Tibor Hrs Pandur
Jan Krmelj
Muanis Sinanović

Povzetki prispevkov

Aldo Milohnić: Filipčičeva Atlantida ali o krpanju biti bivajočega in paranju živcev

Drama Emila Filipčiča Kako naj odgovorim spoštovanemu tovarišu Francetu Piberniku? je bila nekoliko nenavadna metoda odgovora na anketni vprašalnik »enega profesorja iz Kranja«, kot ga označi Robot v drami.  Filipčič je sicer dramo pozneje preimenoval v Atlantida, a zgodnji impulz – izvirni dramatikov odziv na Pibernikov dopis – je ostal sestavni del končnega besedila. Ta neposredni dialog s sodobniki nekoliko spominja na Aristofana, ki je rad vpletal realne osebe v svoje komedije – zbadal je Evripida, kritiziral Sokrata itn. Poleg tega je Filipčič večkrat sam igral v uprizoritvah svojih besedil, kot je bilo v navadi pri antičnih dramatikih (temu zgledu so sledili tudi Molière, Shakespeare in drugi). Krpanje biti bivajočega, poganjanje kolesa zgodovine na šivalnem stroju, transcendentalni preobrat in podobni frazemi, ki jih kar mrgoli v Atlantidi, morda res spominjajo na ludizem in absurd, a v tej (literarni) blaznosti se, kot pravi Polonij za Hamleta, skriva določena metoda.

Marinka Poštrak: Nezavedno, ki nezadržno butne na plan

Emil Filipčič in Marko Derganc sta bila v Butnskali vizionarja. Sledila sta nezavednemu oziroma podzavestnemu. Butnskala je postala simbol in metafora za nekaj, kar je že ves čas nezavedno tlelo v slovenski naciji, a tega nezavednega še ni (z)mogla prav prepoznati, uvideti in poimenovati. Toda danes prepoznavamo Butnskalo v vsem njenem grotesknem absurdnem humorju kot demonično vizionarsko groteskno politično satiro, ki lucidno prikazuje našo realnost in ontološko večno razcepljenost slovenskega naroda, razcepljenost, ki ji ni videti konca in ki se ji »smejeta in krohotata«. Prepoznavamo jo kot stanje sveta, v katerem živimo, in seveda tudi kot našo tragikomično izpisano zgodovino, ki gre v kolobarju svojo nezadržno absurdno pot.

Tomaž Toporišič: Filipčičeva čezmedijska pisava za gledališče in druge medije

Če je bila Butnskala organizirano in kolektivno butanje v zid socializma, se je Filipčič v svoji dramatiki parataktično lotil dekonstrukcije skorajda vseh mitov poznega socializma, ta dekonstrukcija pa deluje še danes, v post postsocializmu slovenske različice, sistemu, ki je v svoji provincialnosti in žargonu pravšnjosti absurden in grotesken. Ta se v zadnjih desetletjih ni kaj dosti spremenil, samo da je besede socializem, diktatura proletariata in Jugoslavija zamenjal z besedami kapitalizem, demokracija in Evropa. Mar ne bi bilo najbolj smiselno izjavit, da je naloga Filipčičeve  komedije in hkrati naloga Filipčič-Dergančeve Butnskale ob njenem nastanku in danes prav izrekanje tistega, kar se ne govori in kar prakticira politika, ne da bi to priznala?

Matevž Rudolf: Emil Filipčič, norčavi stvarnik sveta

Referat se osredotoča na inovativno tehniko, ki jo Filipčič uporablja v malodane vseh svojih dramskih besedilih. Kot avtor namreč prelamlja t. im. absolutnost drame (po Szondiju), kar pomeni, da v nasprotju s klasičnim dramatikom v drami ni odsoten. Njegove dramske osebe niso prepuščene železni logiki dogajanja, temveč se neprestano sprašujejo o svojem obstoju. Ali so samo dramski liki, ali pa morebiti kaj več? Sprašujejo se, kdo jih je ustvaril, kdo jih usmerja in ali lahko zbežijo zapisani usodi? Posledično se s tem poruši klasično razumevanje gledališča kot škatlastega odra, ki ni nič drugega, kot dosledno izpeljan koncept absolutnosti. Na ta način Filipčičeva dramatika neposredno nagovarja gledalca, le ta pa tako vdira v samo dogajanje, saj postane del njega. Naenkrat smo soočeni z nepregledno fuzijo fikcije, iluzije in realnosti, ki jo Filipčič razrešuje na edini možen način: z norčavostjo, humorjem in trmoglavo vztrajnostjo v tem absurdnem svetu literature in resničnosti.

Tibor Hrs Pandur: “Zgodovina možnega”: uvod v dramatiko Emila Filipčiča

Emil Filipčič je zagotovo eden od najbolj spregledanih političnih komediografov in prikritih kronistov (jugo)slovenske zgodovine in političnega nezavednega našega narodnega telesa v preobleki pijanega šamana, ki koristi patafizične postopke in “karnevalski slog govora” (Bahtin). “Spregledanih” pravim predvsem za generacijo rojeno v osemdesetih, saj razen odmevnih predstav (pod okriljem SMG-a in legendarne radijske igre Butnskala) redko pridemo do analiz o njegovi dramatiki, ki bi jo koristila za vstop v refleksijo polpretekle zgodovine. Ponavadi se njegove drame odmahne z oznakami kot so: “ludizem”, “absurdizem”, “postdramsko gledališče”, pri čemer se nevtralizira dejstvo, da Filipčič piše politične veseloigre, ki so bile brezkompromisno kritične do “našega samoupravnega današnjika” in tranzicije (vključno z odprodajo države), ki ji je sledila.

Nika Leskovšek: Butnskala pred našim štetjem

Prispevek se ukvarja s fenomenom Filipčič primarno skozi prizmo Butnskale in se naslanja tako na Filipčičeva dramska kot na prozna dela, zlasti pa na njegov zadnji roman, Serafa s Šarhove 2, ki v obliki proznega romana dokumentira genezo Butnskale. V Filipčičevi ustvarjalni eruptivnosti, žanrskem križanju, prehajanju med različnimi literarnimi vrstami in umetniškimi mediji (Butnskala kot radijska igra, film, strip in gledališka predstava), identitetnem pluralizmu ter metafikcijo, prispevek prepoznava bližino Filipčičevega dela s postmodernizmom, v dramatiki pa z obnebjem »ne-več-dramskega«. Ker Filipčičeve strategije v prvi vrsti vsebujejo prikrito kritiko političnega sistema, ki jo plasirajo skozi nepoboljšljivo humoren ton z elementi ludizma, groteske in absurda, se v kar sama ponuja primerjava s fenomenom drame absurda, v družbenokritični obliki, kot se je razvila zlasti v vzhodnem bloku. V drugem delu pa prispevek vzpostavlja primerjalno analizo z sociološkim razumevanjem fenomena stripa Alan Ford, kjer gre, podobno kot pri Butnskali, za kritiko povsem našega političnega sistema, ki pa ni več niti socializem niti današnji kapitalizem, marveč predvsem nadrealizem.

Muanis Sinanović: Butnskala in dolgo trajanje

Obstajajo takšne in drugačne realpolitične interpretacije Butnskale. Obstajajo tudi  takšne interpetacije iste dramske predloge, ki jo povzdigujejo nad vsak relpolitični kontekst, v stereotipno nadčasovnost. V svojem prispevku želim pokazati, da je po svoji osnovni strukturi in po svojih subtilnih detajliranjih Butskala tekst, ki je oboje; realpolitični komentar in opažanje, ki realpolitični kontekst presega. Vendar ga ne presega v idealnem svetu večnih resnic, temveč kot moment zelo natančne umetniške analize socialnih in političnih praks slovenskih družbenih polj, ki imajo značaj dolgega trajanja. S tem, ko to dolgo trajanje (fr. longue durée) dramsko organizira, mu uspe tudi v gledališki obravnavi časa nasploh."

Jan Krmelj: Butnskala. Poskus suverenosti

V pričujočem prispevku se osredotočam na možnosti učinka Butnskale in njene postavitve na oder v konkretnem historičnem momentu, znotraj trenutnih ideoloških bojev. Preizpraševal bom možnosti učinka rušitve, »butnskalarske geste«, ki ga ta ne-več-ludizem dosega z bizarno komičnostjo, premestitvami in na videz naključnimi aluzijami, ki šele odprejo nujnost nekega sveta. Celoten organizem Butnskale je delo, ki nedvomno ima učinek – vprašanje je le, kakšen je lahko ta učinek danes in v čem je lahko problematičen. Pokazal bom, kako in v čem besedilo presega ideološkost in s tem razpira ključno razpoko, v kateri je mogoča natančna analiza obeh skrajnosti, ki ju evocira. – Problematiziral bom direktnost in dobesednost teksta.