V Prešernovem gledališču Kranj v sklopu 50.Tedna slovenske drame (TSD), katerega usoda je za zdaj še vedno nedorečena, vseeno potekajo številne aktivnosti. V prihajajočem tednu bo tako na Gradu Khislstein že na ogled pregledna razstava petdesetih let festivala TSD z naslovom Dogodek je tu, dogodek imate v mestu, ki je nastajala v sodelovanju našega gledališča z Gorenjskim muzejem, Slovenskim gledališkim inštitutom in Radiem Slovenija – Programom Ars.
Ob tej lepi priložnosti smo se odločili razglasiti tudi prejemnico letošnje nagrade za mladega dramatika/dramatičarko, ki bi sicer morala biti – letos že osmič – skupaj z vsemi drugimi nagradami podeljena že na zaključni prireditvi 50. TSD 6. aprila.
Strokovna komisija v sestavi Matej Bogataj (predsednik), Srečko Fišer in Amelia Kraigher je med šestnajstimi prispelimi besedili soglasno odločila, da nagrado podeli perspektivni dramatičarki Varji Hrvatin za besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, katerega uprizoritev je bila med drugim tudi del načrtovanega spremljevalnega programa 50.Tedna slovenske drame.
V svoji obrazložitvi so zapisali:
V času, ko je vse tako zelo performativno, da se komaj še kdo ve, kako je v resnici že pro forma, se najde mlada avtorica, ki na prvo stran svojega besedila zapiše: »DANES IGRATA: DRAMSKI PISEC in BRALEC«, in naprej: »IGRIŠČE: domači teren, strani dramskega besedila«. Niti dogajalni čas se ne meri v urah in minutah: »TRAJANJE: okoli 30 strani, odvisno od podaljškov«. Pa smo tam: beseda kot osnova, protagonistka, mera. No, ljubitelji staroveške literarne dramatike se le ne radujmo prezgodaj: zadeva gre malo, kako bi rekli, v
ovinek; a če že ni poti nazaj, je razveseljivo, da se sluti vsaj steza naprej. Igra, po kateri dramski pisec, tj. avtorica, vodi bralca, ni igra v pomenu odrskega poosebljanja; je razumska, kombinatorna igra, nemalo podobna tisti, ki je ugajala piscem v času, ko je bil postmodernizem tako mlad, da je prehiteval črke svojega imena, in temu primerno vitalen; ugajala je kakemu Cortázarju, Perecu, Calvinu. A časi so drugi, malce je le drugače: bralec naj bi bil sostorilec pri pripovedi, ki je deklarativno avtobiografska, izkustvena, prvoosebna, jaz-drama, tako rekoč po definiciji material za prej omenjeno formo, medtem ko za dramsko besedilo ni najboljše izhodišče. Sostorilec, pajdaš pri pripovedovanju zgodbe, ki se je že zgodila, in sicer dramskemu piscu osebno? Cepič racionalne distance podeli opisu izkustva, ki ni nikoli več kot pol koraka od solipsizma (in izmučenega opazovalca), iskro besednega življenja, ki je – glej – zanimivo. Poudarek se od ludističnega elementa premakne v psihološko analitičnega; jaz se razsredišči, postane dialektičen, v sebi izkaže željo biti drug, kakor bi govoril: »Hočem biti, kot me hočeš ti.« Ampak seveda za to, da je zanimivo, ni dovolj (nikoli ni) prava ideja ali koncept: najmanj tako pomembna je veščina ubesedenja, ritmika, kontrapunkt segmentov, pulziranje besede, stavka, pasusa, premolka. Dosežek, ki ga ponuja besedilo, je izstopajoč. Resda ima prav tu, v formulaciji – tudi čisto tehnično jezikovni – ta pisava še rezerve; zato pa je mlada.
Nagrajenki iskreno čestitamo!
Obenem načrtujemo, da bomo 20. junija na Poletno muzejsko noč razstavo lahko tudi slovesno odprli in ob tem premierno v živo odigrali dramski omnibus osmih monologov Monologi s kavča, ki pravkar poteka v virtualni obliki na naših spletnih kanalih.
Monolog nagrajene avtorice Varje Hrvatin z naslovom Kako se že reče tej črtici, ki ti utripa v wordu? smo objavili ravno včeraj.
Foto: Zala Jelenc
