NAGRADE ZDUS 2017

Priznanje Bršljanov venec prejme Petra Pogorevc za vodenje Knjižnice MGL, ki po deset letih, odkar zbirko uredniško usmerja, ostaja seizmograf premikov tako med domačimi avtorji kot pri posredovanju pomembnih teatroloških naslovov iz tujine, nenaključen in zavezujoč za slovensko gledališko založniško prizorišče. Nadaljuje tradicijo Knjižnice MGL, kot so jo vzpostavili Dušan Moravec, Dušan Tomše, Tone Partljič, Vili Ravnjak, Tanja Viher ter Alja Predan, v zadnjih letih pa se je še izčistil ritem, ki gre v korak s sodobno teorijo.
Zadnji pomembni izdaji Knjižnice to potrjujeta, reprezentativna zbirka študij Darka Suvina Brechtovo gledališče in horizont komunizma in izčrpna knjiga Iva Svetine Gledališče Pekarna 1971–1978, sta pomemben dosežek v zgodovinjenju drugega vala eksperimentalnega gledališča na Slovenskem po drugi svetovni vojni.
 
 
Nagrado za igralske dosežke v letu 2016 prejme Arna Hadžialjević, igralka Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, in sicer za naslovno vlogo v Giraudouxovi Ondini (rež. J. Kica, SNG Nova Gorica) in za vlogo Karin Thimm v Fassbinderjevih Grenkih solzah Petre von Kant (rež. A. Nauzyciel, SNGNG, Mini teater, gledališče Ptuj).
Silovita igralska moč Arne Hadžialjević v Ondini posega za idealom t. i. ženskega hrepenenjskega okvirja na več ravneh, lahkotno in obenem brezkompromisno pripravljeno na žrtvovanje v službi zadev srca. Kot Karin Thimm v Grenkih solzah Petre von Kant z interpretativnimi registri združuje krhkost in odločnost, neomajno muhavost in izostrenost, povzpetniško mladostno zapeljivost v teniskah, ambivalentnost, ki se naposled izvije v cinično nonšalantno koristolovstvo.

Nagrado za igralske dosežke v letu 2016 prejme Gregor Gruden, igralec Mestnega gledališča ljubljanskega, in sicer za vlogo Michaela v Kosu plastike Mariusa von Mayenburga (rež. P. Ekart).

Gregor Gruden v Kosu plastike izriše lik, sestavljen iz niza drobnih živčnih zlomov, ki se kopičijo kot zidaki nevarno nestabilne konstrukcije. Z rabo minimalnih, notranje intenzivnih igralskih detajlov brez sentimentalizma prehaja med območjem otopelosti in čustvenimi vrhunci – kot podoba sodobnega moškega, ki mu je odvzeta pozicija patriarha in se izgublja v množici identitet in vlog, v katere ga vstavljata družba in njegov zakonski stan s svojimi konvencijami. Nebogljenost in razpad jaza sta blizu, to pa Gruden še podkrepi z dozirano lomljivo igralsko prisotnostjo.

Odličje Marija Vera za življenjsko delo prejme igralec Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor Peter Boštjančič.

Peter Boštjančič, rojen leta 1952 v Mariboru, je po igralskem debiju v SNG Maribor leta 1976 deloval sedemnajst let kot član ansambla SLG Celje, v tem času pa je igral tudi v Novi Gorici, Kranju, Mariboru in Ljubljani, od leta 1996 pa je zvest mariborskemu ansamblu. Kot prepričani zagovornik gledališča igralca in tudi uspešen filmski igralec, zlepa ni zadovoljen z ustvarjenim. Za njegovo čvrsto močjo telesa in razločno izrečeno besedo, ki želi utemeljitev za vsako psihološko potezo, tiči subtilen igralski interpret, ki ne pristaja na veljavnost kategorije zvezdništva in je brez ambicij po izpostavljanju v resničnostnih medijskih spektaklih ali v blogerski površinskosti. Presežek naj bi zagotavljal v prvi vrsti prostor gledališča in gledališke igre.

Spomnimo le na nekaj njegovih vlog: Hamlet (1981), Kunderov Jakob (1982), Ivan Marojević v Prokićevem Metastabilnem gralu (1987), Primož v Samorastnežih (1987), Valmont v Nevarnih razmerjih (1988), Prelih v Freyevem Dogodku v mestu Gogi (1991), Shylock v Beneškem trgovcu (1995), Salieri v Amadeusu (2001), Rihard III. (2004), Niels Bohr v Kopenhagnu (2007),Mitch v Tramvaju poželenje (2008), Nevestin oče v Malomeščanski svatbi (2009). Med številnimi nagradami, ki jih je prejel, so tudi tri Borštnikove.

Leta 1998 je ustanovil Studio Gledališče, in sicer zunaj omejujočih institucionalnih vzorcev delovanja in razmišljanja. Tako je nastal niz odmevnih gledaliških uprizoritev Sofokleja, Pinterja, Gorkega, Gruma, Bettija, Čehova, Cankarja;  to pa je leta 2009 okronala zlata plaketa Zveze kulturnih društev Slovenija.

Odličje Veliki Bršljanov venec za življenjsko delo prejme igralka gospa Jana Osojnik.

Jana Osojnik je edina slovenska igralka, ki je ves svoj življenjski opus na področju dramske umetnosti posvetila radijskemu mediju. Po študiju na ljubljanski AIU je začela sodelovati v radijskih oddajah, svoj umetniški zenit pa je dosegla v radijskih igrah za odrasle in otroke – s svojim specifičnim glasom in svojstvenim, mehkim, dinamičnim in prikupnim, ne agresivnim, stilom pripovedovanja je iznašla lik dekletca, ki je postal skoraj sinonim za kakovostno interpretacijo v radijskih igrah (še zlasti v tistih iz opusa Franeta Puntarja). Na začetku je kot igralka sodelovala v Radijski igralski skupini, po njenem razpadu v 50. letih pa je kot svobodni delavec v kulturi redno sodelovala v vseh zvrsteh radijskega programa, od moderiranja v živo (oddaje Pionirski tednik, Veseli tobogan, Ringaraja) do zahtevnejših oddaj z izobraževalnim in dramskim poslanstvom (proza in poezija za otroke in odrasle, problemska oddaja Nenavadni pogovori, itn.).

Jana Osojnik je s svojo dejavnostjo zrcalila vse ključne vloge, ki jih je nacionalni Radio igral po drugi svetovni vojni. Njen glas se je zapisal v kolektivni spomin celih generacij staršev in otrok. Eni in drugi jo nezavedno nosimo s seboj kot glas Čebelice Maje, ki danes običajne posodobljene verzije, ne potrebuje. Njen izjemni opus obsega več kot 180 projektov s področja radijske igre.

Dobila je številna priznanja na mnogih delavnicah, individualne nagrade na nacionalnih in mednarodnih festivalih, kot prva slovenska igralka je z Mino Jeraj na festivalu Jugoslovanske radiotelevizije leta 1959 prejela nagrado za najboljšo vlogo v kategoriji otroških radijskih iger za Razbojnika Friceta in Fraceta Josipa Ribičiča. Poglavitni namen je bil spodbuditi otroke k aktivnemu umetniškemu ustvarjanju na področju glasbe in umetniške besede. V tej luči je aktivna še danes, saj po različnih slovenskih bolnišnicah bere pravljice bolnim otrokom.

V sklepnem drobnem tisku želi žirija spodbuditi k večji dinamiki posredovanja predlogov za nagrado iz ansamblov nekaterih manjših gledališč, kot tudi h kandidiranju izstopajočih epizodnih vlog, ki jih med predlogi nato ni najti, in pa ponoviti apel po pozornosti na igralcih, ki delujejo zunaj stalnih ansamblov gledaliških institucij.

Pripravil P. J.

Ljubljana, 12. 3. 2017