Slovenska krstna uprizoritev
O predstavi
Naš razred je zgodba o skupini sošolcev iz majhnega, večkulturnega poljskega mesteca, v katerem so sprva do sovjetske in kmalu nato še nemške okupacije v slogi in prijateljstvu živeli poljski in judovski otroci. V štirinajstih prizorih se pred našimi očmi odvrtijo pretresljive usode desetih učencev nekega povsem običajnega šolskega razreda – od njihovih prvih zaljubljenosti in prijateljstev do neizmerne krutosti, ki jo povzročita antisemitizem in nacizem.
Avtor te virtuozno napisane drame skorajda dokumentarno sledi usodam desetih otrok od leta 1925, nekaterim izmed njih vse do danes, da bi skozi zapleten preplet njihovih usod prikazal grozovite posledice tako stalinistične kot nacistične ideološke indoktrinacije, ki sta med ljudmi povzročili popoln razkol in sovraštvo. Obenem pa v drami razkriva tudi problem kolektivne krivde in njenih posledic, ki ljudi določajo in zaznamujejo še danes.
Zgodba temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Poljskem med drugo svetovno vojno, vendar bi ga lahko prepoznali kjer koli, tudi v Sloveniji, kjer duhovi preteklosti še zmeraj niso pomirjeni in zgodovina še zdaleč ni razčiščena.
Iz kritik
Njegovo dramsko besedilo Naš razred je skozi številne različice nastajalo z mislijo na uprizoritveni potencial, ki je bil le dva tedna pred poljsko premiero leta 2009 nagrajen z nagrado nike za najboljše poljsko literarno delo. Čeprav kritiški pripadniki različnih ideoloških krogov Našemu razredu očitajo stereotipizacijo, protipoljsko nastrojenost in pomanjkanje literarne fikcije (češ da obnavlja znana zgodovinska dejstva in dokumentarna pričevanja zgolj premesti v dramsko formo), besedilo odlikujejo kompleksen spoj zaokroženosti in fluidnosti prizorov ter njim podložena metaforičnost. Podnaslovljen kot Zgodovina v XIV. lekcijah Slobodzianekov tekst v pretres vzame več kot pol stoletja poljske zgodovine, ki so jo ključno zaznamovali dogodki leta 1941, vendar poboja judovskih prebivalcev s strani njihovih sovaščanov (brez nacistične prisile) ne izpostavi le kot dejstva, temveč ga poda z glasovi udeležencev obeh strani. Dogajanje postavi v mikrosfero odnosov skupine desetih sošolcev, pri čemer se ohlapno naslanja tudi na Kantorjev Mrtvi razred, Mickiewicza, Majakovskega ter druge fragmente iz tradicije poljskega gledališča.
