Z novinarske konference

pred premiero predstave Ob zori na stoletnico Cankarjeve smrti

Hvalnica življenju, ki je lepo in grozno, boleče in ljubeče

V Prešernovem gledališču Kranj smo na včerajšnji novinarski konferenci predstavili četrto premiero v sezoni 2018/2019, priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja Ob zori. S krstno uprizoritvijo, ki bo na sporedu v torek, 11. decembra 2018, ob 19.30 na odru Prešernovega gledališča, prav na dan, ko je pred stotimi leti umrl Ivan Cankar, se bomo prešernovci poklonili velikanu slovenske identitete in tako sklenili Cankarjevo leto.

Ob zori, prizor iz predstave, foto Nada Žgank/Prešernovo gledališče

Za avtorski projekt je Cankarjeve črtice priredila dramaturginja Katarina Morano, delo pa je režiral mladi, nadarjeni režiser Žiga Divjak. »V tem času je Cankar še kako potreben, morda je še bolj aktualen kot pred sto leti,« je uvodoma povedala direktorica Mirjam Drnovšček. 

Prešernovo gledališče izstopa v pestrosti pri izboru besedil, ki jih uprizarjajo, pa tudi po svežih odrskih pristopih, kar dokazuje tudi priredba Cankarjevih besedil Ob zori. »Z režiserjem sva se odločila za mozaik črtic, ki se prepletajo in skupaj tvorijo celoto, ta pa gradi značilno Cankarjevo atmosfero,« je dejala Katarina Morano, ki je besedilo mojstrsko ukrojila po meri sodobnega časa in jezika. To je poudarila tudi lektorica predstave Maja Cerar, ki je režiserju in dramaturginji takole polaskala: »Cankarja zelo dobro poznam, zelo velikokrat sem ga delala, vendar lahko rečem, da sem tokrat prvič delala s Cankarjem, ne Cankarja. Žiga in Katarina sta pisatelju sogovornika, z njim se pogovarjata kot s človekom, ki ima enaka zanimanja in poglede na osebno in družbeno problematiko ter enako etično držo.«

Ekipa ustvarjalcev se v predstavi podaja na popotovanje v svet Cankarjevih del, kot so Spomladanska noč, Šivilja, Križev pot, Iz predmestja,Bele krizanteme, Hlapec Jernej in njegova pravica. Zaznamujejo jih teme, kakršne so socialna neenakost in stiska, prepad med revnimi in bogatimi, neobčutljivost privilegiranih ter beda in obup tistih, ki živijo v nenehnem pomanjkanju, danes nič manj aktualne teme kot leta 1903, ko je zbirka izšla. »Slovenci Cankarja dojemajo kot nekaj zaprašenega, tečnega, meni pa vsakič znova predstavlja neverjeten vir navdiha. Je skupek idej, politične angažiranosti in razumevanja življenja v vseh njegovih niansah. Vsako Cankarjevo delo je na neki način hvalnica življenju, v najbolj pristnem smislu – da je hkrati lepo in grozno, boleče in ljubeče,« je nadaljeval Žiga Divjak.

Cankar je torej znova aktualen, kajti še smo ujeti v socialne krivice in družbeno neenakost. »Spreminjajo se časi, spreminja se pogled na stvari, hkrati pa problemi, ki jih imamo, ostajajo. Borba za pravice malega človeka, za delavstvo ostaja vedno enaka, samo kontekst se skozi zgodovino malo spreminja. Vse črtice, ki so zajete v tej predstavi, osvetljujejo grozo, ki jo doživlja mali človek, ki bi si želel narediti spremembo v sebi, v svetu itd., ampak je nekako ne zmore, ne more, je zatrt, če jo že naredi, jo pa narobe,« je pripomnila igralka Vesna Slapar. Sebično kopičenje bogastva določenih ljudi na račun drugih se nam v današnjem turbokapitalizmu zdi, tako kot revščina, celo povsem sprejemljivo. »Cankarja imam za svojega sodobnika, ker se stvari izpred stotih let na žalost niso kaj dosti spremenile. Vmes so celo se, zadnjega četrt stoletja pa smo se vrnili v izkoriščevalska in sužnjelastniška delovna razmerja. Mislim, da je o tem absolutno treba govoriti,« je bil kritičen igralec Aljoša Ternovšek. 

Vso bedo predmestnega življenja na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki jo je v svojih črticah doživeto slikal naš literarni velikan, zaznamujeta posameznikova vdanost v usodo in nezmožnost pobega. »Cankarjeve zgodbe vsi začutimo. Ljudje ga ponovno odkrivajo in vidijo, kako zelo dobro pozna človeka, njegovo bistvo, najgloblja čustva, želje in hrepenenja,« je razmišljala Vesna Pernarčič. Predstava Ob zori si za osnovo jemlje hrepenenje po boljšem življenju. Vsaka od zgodb vsebuje trenutek, ko se zdi, da je vse mogoče, trenutek, ko jutranja zora obeta nekaj boljšega, svetlo prihodnost, vendar ta v resnici nikoli ne pride. Ljudje so ujeti v neprekinjen tok, ki jim ne omogoča ustvarjanja boljšega, spodobnega življenja, temveč zgolj preživetje.

»Cankarja razumem kot socialista. Je sijajen analitik, mojstrski opazovalec vseh segmentov družbe. Cankar je unikat, je najbolj slovenski od vseh naših literatov. Občutek imam, da bodo gledalci v igri Ob zori dejansko prebrali sedanjost, ki jo živijo, ki jo imajo v genih,« je povedal igralec Peter Musevski, Vesna Pernarčič pa je zaključila: »Ne upamo se upreti, o tem govori Cankar. Vedno smo tiho, nikoli nič ne rečemo. Cankar piše, kako se ta svet vrti, vse je krivica, vendar smo vsi ujeti v tem krču in korakamo naprej za križem ....« 

Vseeno pa upanje obstaja, kot je v gledališkem listu zapisal režiser Žiga Divjak, ki bi Cankarja rad vrnil delavcem: »Zora je hkrati začetek in konec. Je začetek dneva in je konec noči. Je upanje novega, še neužitega dne in je grožnja negotove prihodnosti.«

Ob zori, prizor iz predstave, foto Nada Žgank/Prešernovo gledališče

Kot že rečeno, je režiser predstave Žiga Divjak, besedilo je priredila dramaturginja Katarina Morano, scenografka je Tina Mohorović, kostumografka Tina Pavlović, lektorica Maja Cerar, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe David Orešič, oblikovalec maske Matej Pajntar, like iz Cankarjevih črtic pa igrajo Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek in Gregor Zorc kot gost.