Petru v slovo ...

Dragi naš Peter,

žal te danes nismo mogli vsi pospremiti na tvoji zadnji poti ... ampak smo bili vseeno s tabo ... in vedno boš z nami. Pospremili smo te vsak v svojem srcu, mislih, vsak s svojo svečko in pogledom tja gor med zvezde. Radi te imamo!

Tvoji Prešernovci

POZNAL SEM ČLOVEKA

Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.

Človeka, ki je spoštoval malega človeka.

Človeka, ki je ljubil.

Človeka, katerega sinova sta mu rekla Pero.

Človeka, ki je živel gledališče.

Človeka, ki je bil zaljubljen v kamero.

Človeka v trenirki.

Poznal sem človeka, ki je imel rad pivo, a se mu je odrekel.

Človeka z umazanim avtom.

Človeka, ki bi ga lahko v istem trenutku klofnil in objel.

Človeka, ki je izgubil živce, če ni zadeval prvega servisa.

Človeka pasjeljubca.

Poznal sem človeka, ki ni prenesel krivice.

Človeka, ki ni mogel sprejeti, da so nekateri zli.

Človeka, strastnega kadilca.

Človeka hazarderja.

Človeka odprtega srca.

Poznal sem človeka, ki se je boril z demoni preteklosti in sedanjosti.

Človeka, ki je globoko bolečino zadržal zase.

Človeka, ki se ni naučil teksta, dokler ni bilo nujno.

Človeka z nenavadnim glasbenim okusom, pankerja, ki ni hotel priznati, da mu je všeč tudi blues in ki ga je navduševala narodna glasba Srbije, Bosne in Makedonije.

Poznal sem človeka, ki je obleke znosil do konca.

Človeka, ki je imel rad sir.

Človeka, ki je imel rad sarmo.

Človeka, ki je zapel v slovo svoji mami.

Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.

Oblak je odneslo neurje,

ampak prepričan sem: ko bom v nekem vročem poletnem popoldnevu pogledal v modro nebo, bo lahna sapica spet prinesla ta oblak.

Aljoša

Petru v slovo

Sedim za računalnikom in gledam skozi okno, nežno in rahlo naletavajo snežinke. Ni pravi čas zanje, zunaj bi morala biti pomlad. Prejšnjo sredo je že bila, topla, brsteča...Navdajala me je z radostjo, kljub temu groznemu času, ki je ustavil ves svet. Vse bo še dobro, sem si rekla in sem šla nabirat regrat, tik pred večerom, sama, na samoten kraj, da le ne bom kršila strogih, upravičenih zapovedi. Zazvoni telefon, pogledam, Vesna S., bom kasneje klepetala, si rečem, zdaj nabiram regrat, spet zvoni, kasneje si rečem...naberem, se usedem v avto, pogledam telefon, sms od Bernarde, a je res Pero umrl?, pokličem Vesno, obe jokava, nimava besed, kličem drugo Vesno, Mirjam, Marinko...zasedene linije...končno dobim Aljošo...pripeljem se nekako domov....doma Iztok in Juš,  vsi trije smo brez besed...sledi dolg teden telefonskih klicev, dolgih pogovorov, sms-ov, fb objav, nekrologov...slišim se s Petrovo Tanjuško,  jokava...ne morem je objeti....objamem jo na daleč...mislim na Filipa in Ninota...jima v mislih pošiljam moč in objem...na vse njegove...mislim na Pingota, tega srčno dobrega kužata, ki je v Petru našel vso ljubezen, varnost in toplino, ki je do takrat ni imel in poznal...kako zelo ga bodo vsi pogrešali. In potem premišljujem o Petru, kako zelo te bomo vsi mi pogrešali, kako prazen bo teater brez tebe, komu se bomo smejali, na koga se bomo jezili, kako prazno bo na odru, v garderobi, kjer si vedno sedel na kavču z obveznim cigaretom v rokah, v trenirkah in teniskah, kadar so bile vaje ali pa ves urejen med predstavo v smokingu, vojaški uniformi, navadni laneni dolgi srajčki ali pa v fraku in črni pelerini kot Prešeren...takrat sem te zadnjič videla, nisva se poslovila, ker je v gledališču tako, da vsi vedno hitimo in si mislimo, saj se kmalu, še prekmalu spet vidimo.......Perice moj, ne vem, če si vedel, kako zelo smo te imeli radi, kljub nenehnim zdraham, ki jih je v teatru vedno na pretek...ti se jih, če se je le dalo nisi udeleževal, nisi rabil tega, ker si imel toliko vsega za razčistiti v sebi...saj moramo to vsi, ampak ti si s tem živel neprestano, vsaj zadnje mesece pa intenzivno...nismo ti znali pomagati, prisluhniti ja....pomagati pa ti ni znal in mogel nihče...Ko smo v četrtek zvečer pred dvema tednoma sedeli v garderobi in se odločali, da zaradi strašljivega virusa tudi mi prenehamo z vajami za Škofjeloški pasijon, sem sedela na zofi na tvojem mestu; levo na okenski polici sem zagledala tekst Naš razred, na njem je pisalo Pero....spet bo iskal tekst, ko bo maja obnovitvena vaja, sem si mislila....Naš razred ne bo nikoli več tak kot je bil...ena klop je ostala prazna..... v Našem razredu smo se na vsaki predstavi srečali tam nekje onstran...se objeli, poljubili in bili spet skupaj... Nekoč,nekje se spet vidimo. Zunaj sneži, mrzlo je, pomlad se je oddaljila....Perice moj, rada te imam in verjamem,da si zdaj našel svoj mir.

Darja

Dragi Pero,

Rada bi ti rekla samo - hvala za tvojo družbo! Hvala ti, da sem lahko bila del tvojega sna! Usoda naju je povezala bolj, kot sva si upala priznati, kaj šele o tem pogovarjati … Spoznala sva se v med snemanjem Branetovega sna  o naši družini, ki ga je sanjal  neko noč v davnih devetdesetih.  Kot Lojze si vstopil tudi v moj sen in iz svojega in mojega sna odšel kot Prešeren. Nihče drug ne bi mogel tako prepričljivo odigrati pesnika Braneta Bitenca,  kot si ga odigral ti v filmu Lojze se je zbudil tako kot ponavadi, in nihče drug ne bi mogel tako pretresljivo odigrati pesnika Franceta Prešerna, kot si ga ti! Med tema dvema vlogama si  odigral še izjemno veliko diametralno različnih vlog in v vsako si uspel  vtisniti svoj neizbrisno človeški obraz.

Najini poti sta se po Lojzetu prepletli spet v Gorici pri Plešasti pevki. Lepo mi je bilo, ko sva po vajah posedala v gledališkem bifeju ali šla skupaj na kosilo. In potem je čez nekaj let sledilo lepo in tudi razburkano obdobje v našem gledališču … ki je trajalo žal le sedemnajst let! Nepozabno je bilo srečanje s tabo v poljanski kitajski restavraciji, ko sva te z Borutom Veselkom povabila, da postaneš član naše, kot bi ti rekel,  ekipe. Našega razreda!  Naše igralske družine! Nepozabno je bilo zame tudi naše skupno prvomajsko dopustovanje v Tuniziji. Hvala ti za prijetno družbo … in hvala ti za tvoje vloge, brez katerih naše gledališče ne bi bilo nikoli to, kar je! Bil si pesnik med igralci, ki se je najbolje počutil, ko je v bifeju v Šiški s klošarji in ljubljanskimi čudaki pil svoj pir in razmišljal o življenju in vlogah. In ravno ta vez med življenjem in vlogami, ta vez resničnosti s snom, socialnim dnom in umetnostjo,  ti je vdihnila  človečnost, ki si jo vtisnil kot prepoznavno kodo vsaki od svojih vlog tako v gledališču kot na filmu.

Rada bi ti rekla samo, hvala! Hvala za tvoj humor in dvome, hvala za tvoj cinizem in občutljivost, hvala za tvojo milino in šarm, hvala za tvoj čas in hvala, da si mi bil vsa ta leta navdih pri snovanju sna  repertoarja Prešernovega gledališča!  Hvala za tvoj pretanjen občutek za ritem človeškega srca, ki te je ponesel med velikane slovenskega teatra in filma!

Marinka

Dragi Pero,

tako nerada pišem besede v slovo, ker se mi zdi, da je potem to nekaj dokončnega … pa vem, da ni. Samo nekje drugje si. Ko razmišljam o tebi, se spomnim trenutkov, ko sva se smejala, pa tudi tistih, ko sva »merila« moči, vsak po svoje, čeprav sva oba vedela, da bo na koncu vse v redu. In tudi sedaj bo … vse bo v redu, tako si ti vedno rekel in bi tudi sedaj, vem. Le tebe fizično ne bo več med nami. V spominu večno. Hvala ti za vse, za kar enostavno sedaj ne najdem besed, le pozdrav tja v neskončnost bivanja ti pošiljam …

Mirjam, »Šefica« (kot si me prisrčno klical)

Dragi Muso,

Ob tvojem odhodu sem prvič razumela in občutila, zakaj je nastala besedna zveza gledališka družina. Vsa naša življenja, če to hočemo ali ne, so prežeta z našim ustvarjanjem. Takrat ko gre dobro in takrat, ko je najhuje, smo prepleteni drug z drugim. Prazno mesto v naši mali gledališki družini boli. Bolijo spomini na druženja, pogovore, sodelovanje, veselje in žalost, na predstave, v katerih sva sedela drug ob drugem. Težko bo, ko na vprašanje, kako si, ne bo nihče več z iskrenim nasmehom odgovoril s šolsko oceno, pa čeprav je bila tisti dan slaba. Najtežje pa, da ko vaja ne bo najboljša, ne bo nikogar, ki bi bil zadovoljen, ker zdaj ve, da ima še veliko rezerve.  

Drži se in usedi se še kdaj na naš oder ali pa pridi na čik zadaj v kamrico.  

Objem, Vesna J.

Dragi Pero,

težko se poslovim v nekaj besedah, ko pa si niti še zares ne predstavljam, da si odšel. Če ne prej, bom dojel v trenutku, ko spet prestopim prag gledališča. Tam je vendar toliko spominov. Na tvojo iskrenost in preprostost. Kako si znal stvari videti življenjsko, prisluhniti in deliti. To so spomini, ki prikličejo nasmeh.

Blaž

Dragi moj Perice!

Zdajle si bom v spomin nate prižgala cigareto.. naglas si bom dala Mileta Kitića...

Sedemnajst let.

Si moj odrski poljub, bogati snubec, moj Garcin, kolega varnostnik, moj Jean, od Željkota fotr, nesojeni svak, moj bratec, sotrpin za tekočim trakom, moj ljubimec na podeželju, gost v mojem lokalu, moj oče, moj, samo moj Sepp..

Pa si moj kolega. Vedno. Nežen. S široko slovansko dušo. Fer. Včasih otročji. Poln zgodb. Dober foter. Strasten navijač. Pingotov največji fen. Opora. Darežljiv. Trenirkar. Strasten kadilec. Dobra družba. Poslušalec. Poln dvomov. Koketen. Močan. Si naš Pero.

Na zadnji predstavi, sem te pogledala v tvoje lepe oči in, kot bi vedela, rekla: «In tisti zadnji pogled njegovih toplih oči.«

Naj ti bo lepo tam, kjer si. Lepše. Mirnejše. Mi bomo že nekako. Upam.

Aja, pa obljubim ti, da bom pogledala naslednjo Djokovićevo tekmo. Celo. In potem ti bom z oblački cigaretnega dima na nebo zapisala rezultat. Da se boš veselil. Obljubim. Rada te imam.

Vesna, tamala, Slaparca

Nekaj moram napisat, zate dragi Pero.

Ampak ti gotovo veš, da mi je to težko. V tem sva si bila podobna. »Klinc pa art!!«

Moji spomini nate. So še zelo živi, saj je bilo par dni nazaj, teden morda. In temu rečem zdaj spomin.

Ravno si se ustavil pred mojo hišo in vstopam v tvoj avto. »Joj Pero, a maš spet superge v avtu?« »Ja no, doma preveč smrdijo!« In sva šla. Priprla sem okno. Na pumpi si na hitro skočil še na en cigaret.

In si govoril, o svoji bolečini, o svoji ljubezni do Tanje in do Filipa in Ninota ... o tem, da nisi ponovil teksta. Ampak saj ga boš, z Judito, ko prideš v teater.

Nisi hotel, da bi si kdo kaj grdega mislil o tebi. Zato si vedno želel ugajat, vsem ... tudi tistim, ki si tega ne zaslužijo. Ti pa si vedno bil Veliko srce, Velika občutljiva duša ... Dober človek.

Brez tebe bo obrekovalnica prazna, premalo megle, ki bi prekrila tvoje prazno mesto, ki nikoli ne bo zapolnjeno.

Pogrešam te in pogrešala te bom, dragi Pero. Tako kot vsi, katerih src si se dotaknil.

Vesna P.

Peter...17 let skupaj

Sodelovala v vseh predstavah,se pogovarjala...veliko

veliko osebno...

vem, kdo si...

nikoli, kdo nisi...

tvoj glas je bil vedno umirjen, kot, da je vse dobro

bilo je ... vedel si več ...

tudi v priliki težkih trenutkov si vzel več od vsega, kar ti je ležalo v duši... ne bom ti nič velikega rekel... le, da sem te vedno imel rad

in vedno bom slišal tvoj glas: "gremo do konca"

Hvala ti za vse,Pero moj <3

Ciril

Dragi Peter,

spominjala se te bom, kot preprostega in skromnega človeka, obenem pa kot igralca z velikim srcem. V našem gledališču bo večno praznina brez tebe. Dragi Perice, vedno se bom ozirala po gledališču od kod boš prišel, se mi nasmehnil in mi rekel, kot si mi rekel samo ti: "Ej, Bojanče, kako gre?"

Upam, da ti bo lažje tam. Počivaj v miru.

Bojana F.

Dragi Pero,

iskren, izjemno sočuten in dobrodušen človek si bil. Redkost v današnjem svetu. Gledališče brez tebe ne bo več takšno kot je bilo. Manjkal nam boš.

Gaja

Dragi Peter,

znal si biti v tišini

v tvojem blagem in toplem pogledu smo lahko iskali poti do svojega miru

želel bi si študirati anatomijo tvojega nasmeha finese človečnosti veličino majhnih, ki si jih upodabljal v migotanju svoje duše sumim, da bi bil angel, brez kril lahen,

na nebu bel oblak, me bo spominjal nate.

Milan

Dragi Peter,

poznala sva se kratek čas, a vendar dovolj dolgo, da sva lahko kdaj poklepetala. Kljub tvoji veličini nisem niti enkrat dobila občutka, da si ti nekaj več in jaz nekaj manj. Bil si tako preprost, dostopen, prijazen in prav nič vzvišen. Da, velik si bil – kot igralec in kot človek. Ohranila te bom v lepem spominu.

 Anja

Dragi Peter!

Še vedno si z nami in naj ti tudi tam sveti sonce, kot na današnji dan. Pogrešam te!

Judita

Pero. Na odru v prvi vrsti, mojster svojega poklica. Za odrom zadržan, spoštljiv, razumevajoč. S svojo prisotnostjo si sam razsvetlil oder, nisi potreboval veliko moje pomoči. Spominov je veliko, a ne bom dolgovezil. Tudi ti nisi. Srečno.

Nejc

Peter, počivaj v miru.

Katja

Peter,

tišlerji smo s teboj.

Boštjan

Peter,

počivaj v miru. Naj ti bo lahka zemlja.

Bojana B.

Dragi Peter,

komaj sem te "spoznala" pa si že odšel. Poznala sem te seveda že dolgo, preko tvojih izjemnih vlog. Vedno si se mi zdel sijajen igralec ... tako velik, a obenem tako človeški. Nisem vedela, da bo najin prvi stisk roke obenem tudi zadnji... žal mi je za to... veselila sem se, da te bom še večkrat srečala na gledaliških hodnikih. Vedno sem od tvojih kolegov o tebi slišala same lepe stvari... predvsem to, kako so te vsi imeli radi. Samo en stisk roke... vendar tvojega toplega, prijaznega in milega pogleda ne bom nikoli pozabila ... naj ti bo lepo nad zvezdami.

Eva