V Prešernovem gledališču Kranj predstavili gledališko sezono 2025/2026

V tokratni gledališki sezoni bodo v ospredje stopile zgodbe, ki moči ne razgaljajo le z vidika surove sile, trdnosti, temveč ravno obratno – raziskujejo, kakšna moč in pogum izvirata iz človeške krhkosti, ranljivosti in skrbi. Napovedujejo pet premier, med njimi eno za otroke, in izbrani gostujoči uprizoritvi, prav tako pa 56. Teden slovenske drame in nadaljevanje projekta Dramatika manjših evropskih jezikov. Za najmlajše obiskovalce bodo na sporedu že tradicionalne Sobotne matineje.

»Po razburljivi pretekli sezoni, ko smo organizirali bohotni 55. Teden slovenske drame, uspešno začeli izvajati evropski projekt Dramatika manjših evropskih jezikov, z našimi predstavami gostovali po Sloveniji in na mednarodnih festivalih ter prejeli številna priznanja in nagrade, v sezono 2025/2026 stopamo z zgodbami, zbranimi okrog gesla Moč srca, pogum duha.
V ospredju ne bodo velike pripovedi, temveč bomo v prgišču malih zgodb in resnic skupaj iskali moč in pogum, ki izvirata iz človeške ranljivosti. Vrhunske nove uprizoritve in ponovitve iz preteklih sezon bodo našemu občinstvu odstrle intimne in družbene teme,  ki z (včasih nevidnimi) gestami poguma in vztrajanja tkejo kompleksnost človeške izkušnje, predvsem pa izpostavljajo ustvarjalno silo gledališke umetnosti. Gledališče kot stičišče skupnega,« je ob predstavitvi repertoarja povedal direktor Prešernovega gledališča Kranj Rok Bozovičar.

Foto: Maša Pirc

Gledališko sezono bodo 13. septembra odprli s prvo slovensko uprizoritvijo besedila Don Kihot, ki je bila sen, ki nastaja v koprodukciji z Mestom žensk in v režiji Žive Bizovičar. Uprizoritev v prevodu avtorja dramatizacije Nika Žnidaršiča sledi romanu Kathy Acker, ki apropriira Cervantesov viteški roman, za osrednji lik pa postavi Don Kihoto – žensko, ki v zblaznelem, krutem in neljubečem svetu išče ljubezen.»Če je Cervantesov Don Kihot moški, ki zaradi branja viteških romanov zblazni in se odloči, da bo postal vitez, obudil viteštvo in služil svojemu narodu, je Don Kihota pri Acker sodobna ženska, ki naredi splav, saj mora – preden bi v svet poslala nedolžnega otroka – najprej najti ljubezen. Na njenih dogodivščinah po New Yorku jo spremljata Pes, ki je zanjo pasja reinkarnacija njenega preminulega partnerja Svetega Simeona, in bolniška postelja, ki jo naslavlja kot Rosinanto. Ves čas pa se pojavljajo Nixon, Reagan in devica Marija, ki vsak na svoj način zaznamujejo čas osemdesetih let 20. stoletja, v katerem poteka dogajanje v dramatizaciji. Vendar Don Kihotina norost ni zgolj njena lastna, temveč je odmik od sveta, ki je zblaznel, krut in neljubeč, sveta, v katerem so ljudje drug drugemu psi, manjvredne potepuške živali, vladajo pa mu zlobni čarovniki, ki nadzorujejo vse,« je zapisal Nik Žnidaršič.

Za drugo premiero sezone napovedujejo uprizoritev In mnogi drugi …, ki v koprodukciji s SLG Celje nastaja po motivih proznih del Ivana Cankarja. Avtorja dramatizacije Bor Ravbar in Varja Hrvatin bosta stereotipno cankarjansko mater osveženo osvetlila z vidika razrednega sramu. Besedilo v Cankarjeva prozna dela vstopa prek raziskovanja motivov revščine, njene materializacije v sodobnem postkapitalističnem, prekarnem kontekstu in prek obravnave interpretativne zmede v zvezi z razumevanjem ideologije delavskega razreda danes. Uprizoritev namreč »preizprašuje in pod drobnogled postavlja odnos otrok in njihovih staršev do lastnega ekonomskega položaja ter razkriva, kako se razredne kategorije vrinejo v medosebne odnose in jih sooblikujejo. Kako posameznik prikriva dejstvo, da ekonomsko in statusno ne pripada skupini, ki ga obdaja? Kako se soočamo z razkorakom med dejanskim in navideznim? Cankarjev čas se zdi oddaljen, a ker se v svoji literaturi ukvarja z občim, je izjemno izhodišče za razmislek o sodobnosti, njenih političnih in ekonomskih parametrih ter njihovih implikacijah za današnjo družbo. Cankarjev opus je poln zgodb, ki izhajajo iz delavskega in kmečkega razreda ter so v svojem bistvu še danes aktualne, čeprav so vile, velike industrijske stroje in jasno razmejene pozicije marsikje nadomestili sodobnejša produkcijska sredstva, prekarnost in nove oblike dela. Na neki način je Cankarjev svet potujitev današnjega sveta,« je povedal režiser in avtor dramatizacije Bor Ravbar. Premieri v kranjskem in celjskem gledališču bosta oktobra.

V tokratni sezoni se obeta tudi nova uprizoritev za najmlajše občinstvo. Konec oktobra bo premierno zaživela otroška predstava Pu. Besedilo za uprizoritev je po delih A. A. Milneja Medved Pu in Hiša na Pujevem oglu avtorsko priredila in dramatizirala Maša Pelko, ki bo predstavo tudi režirala. Medvedek Pu je gotovo eden najbolj znanih junakov otroških pripovedi, ki že od nastanka navdušuje mlado in odraslo bralstvo. Dramaturginja Marinka Poštrak je poudarila: »Pu ni le zgodba za otroke in oddaljen nostalgični junak iz otroštva, ampak še kako živa zgodba za vse nas. Skozi otroški pogled, poln igrive modrosti in duhovitosti, nas opominja, naj ohranimo v sebi otroško čudenje nad svetom in da so prijateljstvo, raziskovalni duh in solidarnost tiste vrednote, ki naredijo svet prijaznejši in življenje v njem lepše.« Režiserka Maša Pelko se veseli uprizoritve, ki bo izpostavila, kako pomembno je obdobje domišljije, humorja in ustvarjanja skupnosti prav za vsakogar od nas: »Predstava Pu,  ki nastaja po motivih mnogih zgodb Milnove zbirke, se skuša vrniti v tisti magični čas, v svet Čarobnega gozda, ter med prijateljstvo Medvedka Puja, Pujska, Zajca, oslička Sivčka, Tigra in dečka Christopherja Robina na dan, ki je prav zanj izjemno poseben. To je njegov zadnji dan v Čarobnem gozdu in pred njimi je posebna naloga, namreč ekspedicija oziroma eksmedicija, odvisno od tega, koga vprašate, na Severni pol. Naši junaki na tej pustolovščini ob pogovorih, s pesmijo in veliko neustrašnega raziskovanja pravljičnega sveta, predvsem pa s pomočjo drug drugega, odpirajo ključna vprašanja o odraščanju, premagovanju strahu in pomenu prijateljstva. Predvsem pa gre za predstavo, ki bo iskala čarobnost in igrivost tako na odru kot pri občinstvu, pa naj gre za najmlajše ali najstarejše obiskovalce.«

Konec novembra gledalce čaka že četrta premiera v sezoni, in sicer uprizoritev sodobne irske drame Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana v režiji Luke Marcena. Gre za brutalno iskren in hkrati neusmiljeno duhovit portret življenja v irskem podeželskem mestu Leenane, kjer se med seboj vsi poznajo in so ujeti v rutino, dolgočasje, spomine, želje in sanje. »Lepotna kraljica Leenana je neprizanesljivo ostra črna komedija o življenju v majhnem kraju, ki nas utesnjuje, hkrati pa si iz njega ne upamo oditi. Je portret posameznikov, ki živijo življenja, ki se nikoli niso zares začela. Je igra o malih porazih, ki počasi, ker nanje ne znamo pogledati od daleč, postanejo življenjske izgube. Predvsem pa je igra o tem, kako močno se človek lahko oklepa drugega – ne zaradi ljubezni, temveč zaradi strahu pred samim seboj. In o tem, kako neskončno smešno in hkrati tragično je, ko se vsemu temu reče 'družina',« je povedal režiser Luka Marcen. Dramaturginja Marinka Poštrak je dodala, da gre za »dramsko mojstrovino, ki odpira temo toksičnih odnosov med materjo in hčerjo, ki je še kako univerzalna. Iz idilične zelene Irske vodi njena pot tudi do idiličnih slovenskih vasi in mest, v katerih se pod navidezno vsakdanjostjo prav tako razpirajo brezna patoloških odnosov v srčiki družbe – v družini.«

Spomladi bodo 56. Teden slovenske drame odprli s krstno uprizoritvijo Teksta telesa avtorice Anje Novak - Anjute, besedilom, ki je bilo ovenčano z nagrado Slavka Gruma 2024. Gre za izrazito sodobno besedilo, ki je sveže tako zaradi teme, ki jo obravnava, kot zaradi načina, kako to počne. Neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično, mestoma pa tudi duhovito in poetično govori žensko telo samo, ki kot nekakšen medij pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada. Uprizoritev bo režirala Tjaša Črnigoj, ki se pri svojem delu v zadnjih letih prek različnih perspektiv in uprizoritvenih postopkov osredotoča na zgodbe žensk ter na njihov odnos do lastnih teles. Prav to bo tudi tema njene postavitve tega izjemno telesnega besedila, o katerem razmišlja takole: »V Tekstu telesa je žensko telo predstavljeno kot nekakšen inventar izkušenj, ki presegajo življenje ene posameznice in pripadajo različnim generacijam žensk. Protagonist(ka) besedila je telo, ki je bolno, 'anoreksično telo'. To telo pada po tleh. Kolapsira. Umira. A to telo ne pripada zgolj neki deklici, temveč v sebi nosi tudi zgodbo njene mame in njene babice (in verjetno tudi prababice in praprababice). Tekst telesa je nekakšna genealogija anoreksije, ki daje besedo tako užitku kot sramu, zatiranju in izkušnjam nasilja različnih generacij žensk. Daje prostor pripovedim, ki so na naših odrih le redko predstavljene, a jih je nujno slišati. Pri tem je besedilo pripovedno in poetično ter se izmika konvencijam dramskega gledališča. Tako po vsebini kot po obliki gre za zelo angažirano delo. Uprizoritev bo dala glas besedilu, pri čemer bo temeljila na telesnosti igralskih prezenc in bo vključevala tudi elemente dokumentarnega gledališča.«

V letošnjo redno abonmajsko ponudbo so v Prešernovem gledališču umestili še dve gostujoči izbirni uprizoritvi: komično dramo Gorana Vojnovića V iskanju izgubljenega jezika v režiji Janusza Kice in produkciji SNG Nova Gorica in dramo Katarine Morano Zakaj sva se ločila v režiji Žige Divjaka in produkciji MGL.

V Kranju prav tako že pripravljajo 56. Teden slovenske drame (TSD), ki ga bodo tradicionalno odprli konec marca. »Priprave na 56. Teden slovenske drame potekajo intenzivno, trenutno sta odprta razpisa za najboljša dramska besedila, za nagradi Slavka Gruma in Zofke Kveder (nekdaj nagrada za mladega dramatika), selektorica Zala Dobovšek pa budno spremlja aktualno gledališko produkcijo. V Kranju bomo na festivalu gostili najboljše predstave preteklega leta, ki so nastale po slovenskih besedilih, poleg zvestega občinstva pa si želimo ohraniti tudi stik z mednarodno strokovno publiko, ki nam ga je omogočil evropski projekt. Poleg gledališkega programa načrtujemo še spremljevalne festivalske dogodke, pri katerih bomo sodelovali s stanovskimi organizacijami, ter mednarodno delavnico dramskega pisanja,« je povedal direktor Rok Bozovičar. Tudi projekt Dramatika manjših evropskih jezikov (DoSEL) prehaja v drugo polovico izvajanja, saj so po uspešno opravljenem prvem Mednarodnem showcasu na 55. TSD, na katerem so se mednarodni strokovni javnosti in predvsem slovenskemu občinstvu predstavile uprizoritve sodobnih dramskih del, nastalih v slovenščini, bolgarščini, malteščini, albanščini in katalonščini, pred nami naslednji pomembni mejniki: »Konec septembra in v začetku oktobra bo v Ljubljani potekalo srečanje partnerjev projekta, v okviru katerega bo 2. oktobra v Cankarjevem domu na sporedu predstava MOTO – Membra Jesu Nostri v izvedbi gledališča Arriaga, avtorja besedila in igralca Eneka Sagardoya; poteka prevajanje osmih sodobnih dramskih del iz partnerskih jezikov, proces pa se bo sklenil z izdajo in mednarodno distribucijo novih prevodov v knjižni obliki, s čimer bo Prešernovo gledališče Kranj prevzelo vlogo najpomembnejšega založnika dramskih del v Sloveniji in vidnega založnika dramskih del v Evropi. Poleg tega tečejo priprave na drugi Mednarodni showcase dramatike manjših evropskih jezikov, ki bo aprila 2026 potekal na Malti in na katerem bodo gostovale predstave iz Slovenije, Hrvaške, Estonije in Malte. Z vsem naštetim Prešernovo gledališče Kranj postavlja temelje za večjo prepoznavnost dramatike manjših evropskih jezikov, med njimi slovenščine, v mednarodnem merilu in prispeva k zagotavljanju pogojev za ohranjanje dramatike manjših evropskih jezikov,« je poudarila koordinatorica projekta Barbara Rovere.

Pod celostno podobo sezone se podpisuje oblikovalec in ilustrator Borut Cigale, prešernovci pa s sloganom »moč srca in pogum duha« že vabijo k jesenskemu vpisu abonmajev, ki se bo začel v ponedeljek, 1. septembra 2025.