Slana zemlja & Zrno soli

V ponedeljek 26. marca sta v Prešernovem gledališču dva dogodka, ki ju je vredno videti v paketu - zaradi sporočila, da so si človeške usode podobne in zmorejo preseči vse meje med nami.

Ob 18.00, 

najprej gostimo Jasmina Imamovića, večkrat nagrajenega pisatelja, katerega dela se prevajajo v več tujih jezikov, sicer dolgoletnega župana Tuzle, ki je mestu, v času svojega mandata, prinesel živahen gospodarski in kulturni razvoj. Do sedaj je objavil že 4 romane, več esejev ter kratkih zgodb. Roman Slana zemlja, ki ga bo predstavil v foajeju Prešernovega gledališča, je njegov peti po vrsti in obravnava tematiko 2. svetovne vojne, predvsem skozi osrednjo zgodbo o ljubezni dveh narodnih herojev: Envera Šiljke in židinje Fride Laufer, ki sta bila, v času fašistične okupacije, oba člana odporniškega gibanja v Tuzli.

Pogovor z Imamovičem bo vodil Mitja Čander, predstavil bo njegovo knjigo Slana zemlja pa tudi dramo Zrno soli, avtorice Nede R. Bric, ki bo uprizorjena ob 19.30 na odru PG.

Jasmin Imamović s svojim romanom bije večni boj s pozabo, in s tem izpričuje svojo humanistično naravnanost in s tem podpira misel Umberta Eca, velikega italijanskega romanopisca, literarnega kritika, filozofa, semiotika ter univerzitetnega profesorja, ki pravi da: " … obstaja večni fašizem tako kot večno zlo, zato se mu mora postaviti v bran večno dobro, oziroma večni antifašizem. Z vsemi demokratičnimi silami moramo kljubovati novodobnemu fašizmu in poveličevati antifašizem, in to na vse načine, saj je to mnogo lažje, kot pa da bi v prihodnosti prišli do tega, da bi se pred fašizmom morali braniti s puško.«

Ob 19.30, 

dogodku sledi predstava Zrno soli, gledališča iz Tuzle, ki obravnava zanimivo sorodnost z zgodbami ljudi v Sloveniji in Bosni. V Sloveniji nosi pojem »Bosanec« prav poseben pomen, včasih slabšalen, vedno pa poln stereotipov; večinoma pomeni nižje kvalificiranega delavca, ki je prišel k nam s »trebuhom za kruhom«, in ki večinoma živi v slabih razmerah, da lahko ves zaslužek pošilja domov, v Bosno, po kateri hrepeni in kamor se na stara leta – če je le mogoče – vrne. Vendar pa je tudi v Bosni najti presenetljivo število Slovencev in njihovih potomcev, ki so v različnih časovnih obdobjih tja prihajali iz istega razloga – zaradi dela. Njihov položaj je bil morebiti malce boljši, vendar to ne spremeni dejstva, da so bili oboji navsezadnje emigranti, iskalci boljšega življenja.

Zrno soli išče skupno točko obeh svetov, slovenskega in bošnjaškega; v labirintu zgodb iz obeh dežel, jo najde v človeški intimi, prostoru, ki je enak povsod, ne glede na narodnost ali veroizpoved.