TEKST TELESA PRED PREMIERO

56. Teden slovenske drame 27. marca 2026 odpiramo s krstno uprizoritvijo sodobne slovenske drame Anje Novakl - Anjute TEKST TELESA v režiji Tjaše Črnigoj.

TEKST TELESA PRED PREMIERO

V Prešernovem gledališču Kranj bomo v petek, 27. marca 2026, ob slovesnem odprtju 56. Tedna slovenske drame krstno uprizorili sodobno slovensko dramo Anje Novak - Anjute TEKST TELESA v režiji Tjaše Črnigoj.

Anja Novak - Anjuta je za dramsko besedilo Tekst telesa leta 2023 na Tednu slovenske drame prejela Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Žirija je v utemeljitvi zapisala: »Tekst telesa je izrazito sodobno besedilo, ki deluje sveže tako po temi, ki jo obravnava, kot po načinu, kako to počne. Besedilo je neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično, mestoma pa tudi duhovito in poetično. V postdramsko tkivo vpisuje neodramske elemente, denimo pripoved, s tem pa sledi usmeritvi dramske pisave, kakršna se vzpostavlja po postdramskem obdobju. Pripoved je pri tem treba razumeti povsem dobesedno. Glavni protagonist besedila je namreč telo ali, bolje rečeno, drama in morda kar performans tega telesa, saj ta s svojimi simptomi in boleznimi – "z ostrimi členki, izklesanimi rebri, rdečimi ranami na želodcu, uničenimi jetri itn." – kot nekakšen medij pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada. To telo je žensko telo, poleg tega pa tudi telo treh generacij in s tem telo več časov: telo babice, ki obravnava vprašanje ženskega užitka in problematizira vlogo žensk v okolju, ki jih reducira le na reproduktivno funkcijo dojenja in rojevanja, telo mame, ki je spolno zlorabljena, in telo deklice, ki trpi za anoreksijo. To telo je torej bolno telo, toda bolezen je, kot piše v besedilu, "le zdrav odziv telesa na bolno okolje". Zato je to telo tudi politizirano telo, kajti "osebno je politično" – vzroka za bolezni ne gre iskati v posamezniku, v njegovem notranjem ustroju, pač pa v nasilju zunanjega okolja, ki je strukturirano v prevladujočih družbenih razmerjih, v hierarhiji in dinamiki moči med spoloma, v reaktivnih in represivnih mikropolitikah, v nenehnih poskusih degradacije življenja itn.

Telo je torej prazna stran, platno, na katero se od zunaj postopoma, a grobo nanašajo podobe, okolje se nasilno vpisuje vanj, saj telo vse vidi in sliši – in če o tem tisti, ki mu telo pripada, ne govori, prej ali slej o tem začne govoriti telo samo, um sicer lahko reče, da je vse v redu, a telo kriči, vse dokler se ne zvrne, pade po tleh in kolapsira. Besedilo torej namiguje, da je treba govoriti, preden spregovori telo, a hkrati je treba branje besedila razumeti tudi povsem dobesedno – kot spodbudo k pozornosti, k čuječemu branju nas obdajajočih pa tudi naših lastnih tekstov teles.«

Foto: Borut Bučinel

Tjaša Črnigoj je režiserka, ki se pri svojem delu v zadnjih letih prek različnih perspektiv in uprizoritvenih postopkov osredotoča na zgodbe žensk ter njihov odnos do lastnih teles. Prav to bo tudi tema njene uprizoritve tega izjemno telesnega besedila, o katerem razmišlja takole:

»V Tekstu telesa je žensko telo predstavljeno kot nekakšen inventar izkušenj, ki presegajo življenje ene posameznice in pripadajo različnim generacijam žensk. Uprizoritev je umeščena v prepoznavni okvir maturantskega plesa, ki pa bi lahko bil tudi novoletna ali poročna zabava. V središču tega praznovanja mlada protagonistka doživi kolaps. Telo, zaznamovano z anoreksijo, odpove, se sesuje, pade. Celotna uprizoritev se odvije v trenutku tega kolapsa in razpira prostor fantazije, nekakšen liminalni prostor med življenjem in smrtjo, v katerem se protagonistka sooča sama s sabo, z osebami, ki so jo v življenju najbolj zaznamovale, ter z lastnim telesom, ki spregovori in pove svojo zgodbo.

Tekst telesa je nekakšna genealogija anoreksije, ki daje besedo tako užitku kot tudi sramu, zatiranju in izkušnjam nasilja različnih generacij žensk. Daje prostor pripovedim, ki so na naših odrih redkeje predstavljene, a jih je nujno slišati.

Pri tem je besedilo pripovedno in poetično ter se izmika konvencijam dramskega gledališča. Gre za preplet različnih uprizoritvenih govoric – od prikazovanja kvazidokumentarnih družinskih fotografij, ki ustvarjajo iluzijo avtentičnosti ter jo obenem dekonstruirajo, do minimalističnih prizorov, ki spominjajo na radijske intervjuje. Tem se pridružujejo elementi fizičnega gledališča in performansa. Uprizoritev protagonistkino zgodbo vzpostavlja kot fikcijo, a se obenem ves čas poigrava z možnostjo, da bi ta lahko bila popolnoma resnična.

Tako po vsebini kot po obliki gre za zelo angažirano delo, saj naslavlja širši kontekst: ne gre zgolj za intimno izkušnjo posameznice, pač pa za zgodbo, ki ima tudi politično dimenzijo, saj govori o patriarhalnem discipliniranju ženskega telesa ter strategijah upora in najdevanja lastne želje.«

Foto: Borut Bučinel

»Tekst telesa je sestavljen iz okostja nasilja, drama nas pelje čez strmine in prepade neštetih nians nasilja – od strukturnega in kolektivnega do intimnega, psihičnega, verbalnega. In kar je najbolj žalostno in tragično: samo-nasilja. /… / Babica – mati – deklica. Tri ženske, tri bojevnice, vsaka v svojem prostoru in času, vsaka v borbi za razumevanjem sebe in sveta. Babica, katere telo ni bilo njena »last«, mama, ki je svoje telo predala v last nekomu drugemu, in Deklica, katere telo se je polastilo nje same,« je za gledališki list uprizoritve zapisala Zala Dobovšek in dodala: »Ne le avtorica, mi vsi se bomo, ker je zadnji čas, sistematično in konsistentno zazrli v bolečine, rane, krivice in nemoč, ki so jih nekoč in jih še vedno ženske čutimo in živimo na svojih lastnih telesih. Vsak dan znova.«

Tudi avtorica Anja Novak - Anjuta že nestrpno pričakuje petkovo premiero: »Uprizoritve Teksta telesa se nadvse veselim. Popolnoma zaupam ustvarjalni ekipi in njihovemu angažmaju. Pustim se presenetiti in se veselim njihovega pogleda na temo in njihovih odzivov na besedilo. Veselim pa se tudi vseh presenečenj in upam, da bo publika dovzetna za sporočilo, ki ga Telo govori. Skratka, kot vidite se veliko veselim.«

Ustvarjalci

Režiserka in dramaturginja Tjaša Črnigoj

Scenografka in kostumografka Tijana Todorović

Avtor glasbe in oblikovalec zvoka August Adrian Braatz

Avtorica vokalne glasbe in glasbe v živo Tea Vidmar

Oblikovalka odrskega giba Ena Kurtalić

Avtorica video projekcije Dora Pejić Bach

Oblikovalec svetlobe in fotograf Borut Bučinel

Lektorica Maja Cerar

Oblikovalec maske Matej Pajntar

Igrajo

Telo Staša Popovič k. g.