»Ko živali oživijo, je magično in čudovito!«

Na odru Prešernovega gledališča Kranj bomo v petek, 29. junija, ob 18. uri predpremierno uprizorili otroško predstavo z glasbo in petjem Kdo je napravil Vidku srajčico. Besedilo zanjo je po navdihu kultne Levstikove pripovedke izpred sto štirideset let napisal Boris A. Novak, letošnji Prešernov nagrajenec.

Pravljica je obarvana s humanim, vzgojnim sporočilom, da v življenju dosežemo več, če si med seboj pomagamo in smo solidarni drug z drugim. Poudarja humani odnos do živali, rastlin, ljudi, pa tudi do nežive narave, ter opozarja na neizogibno povezanost in vzajemno prepletenost vseh živih bitij. V predstavi bo kot mama nastopila in zapela uveljavljena pevka in flavtistka Tinkara Kovač, ki se je v vlogo, čeprav pred tem na gledališkem odru še ni nastopila, izjemno vživela, saj jo je besedilo zelo prevzelo.

»Besedilo prihaja do nas izpod fantastičnega peresa Borisa A. Novaka. Razumela sem, kako je zgodbo ritmično zapisal, in to sva želela z avtorjem glasbe Mirkom Vuksanovičem ohraniti,« pove režiserka predstave Katja Pegan, ki je za Prešernovo gledališče Kranj leta 2008 na oder postavila tudi kultno Muco Copatarico.

V predstavi nastopa skoraj celoten igralski ansambel Prešernovega gledališča Kranj. »Na vajah smo se zelo zabavali,« pove Peter Musevski, ki, kot pravi, v otroški predstavi že dolgo ni igral, in doda: »Čeprav se zdi bizarno, da tako star človek igra otroka, je noro, kako se ti v sekundi vrne ta praspomin, kako je biti otroški, naiven, neposreden ...« Prizna, da se je s pravljico o Vidku tokrat srečal prvič, saj je kot otrok hotel, da mu mama ves čas bere samo Tri prašičke. 

Nasprotno pa je za Vesno Jevnikar (v predstavi igra Majdo) Videkkultna pravljica in je v njej prebudila nostalgijo. Videk vse dneve preživi v naravi in se pogovarja s svojimi prijateljicami živalmi. »Uživala sem, ker živali oživijo, in to se mi zdi tako magično in čudovito,« poudarja Jevnikarjeva. Blaž Setnikar, ki igra in poje naslovno vlogo Vidka, je mestni človek, zato se mu sprostitev v naravi še toliko bolj prileže: »Kadar uidem, uidem zares in za dalj časa. V naravi dobiš občutek, da stvari, za katere se sekiraš, ki te pestijo, morda niso tako zelo pomembne. Čas nenadoma teče počasneje ali se včasih celo ustavi. Zdi se mi, da prav to v naravo žene tudi Vidka.«

Igralka Darja Reichman se je z vlogami otrok srečala že večkrat. V izjemno uspešni otroški predstavi Prešernovega gledališča Kranj Muca Copatarica, ki jo po desetih letih še vedno igrajo, upodablja petletno Tonko, v Vidku pa osemletno Anico. »V sebi sem poskusila najti še enega, drugačnega otroka,« pripoveduje. Otroci so zelo zahtevno občinstvo, obenem pa neverjetno hvaležno. »Ko sem sama kot otrok brala to pravljico in zraven gledala čudovite ilustracije Rože Piščanec, me je najbolj pretreslo, da je bil Videk na slikah vedno bolj gol, njegova srajčica čedalje bolj prozorna. Mislila sem si, 'kako zelo ga mora zebsti',« pripoveduje Reichmanova.

Mati (Tinkara Kovač) najmlajšemu sinu Vidku (Blaž Setnikar) nima časa sešiti nove srajčice, zato vedno dobi ponošeno od svojih sorojencev (Peter Musevski, Vesna Jevnikar, Vesna Slapar in Darja Reichman ter Aljoša Ternovšek (ni na fotografiji). (Foto Nada Žgank, PGK)

Blaž Setnikar kot otrok ni rad hodil v gledališče. Preprosto ni mogel dolgo sedeti pri miru. »Hitro sem se začel vrteti na stolu,« pojasni. Zdaj, ko je na odru sam, pa hitro ugotovi, ali je pritegnil pozornost otrok ali ne. »Pri otroških predstavah se mi zdi najbolj pomembno, da so iskrene. Kot igralec moraš verjeti v to, da grm živi, sicer otrok ne boš prepričal,« zatrdi Vesna Jevnikar in doda: »Igrati za otroke sploh ni preprosto. Prepričana sem, da igralci poleg otroških predstav še česa drugega ne bi mogli igrati, če ne bi nosili otroka v sebi.«

Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da ni tako, je predstava Kdo je napravil Vidku srajčico danes še kako aktualna. Mnogo staršev je, tako kot Vidkova mama, od jutra do večera v službi. »To se ne spreminja, žal,« se strinja Vesna Jevnikar, Blaž Setnikar pa jo dopolni: »Danes se socialne stiske odvijajo med štirimi stenami, otroci ne povedo radi, kaj se dogaja doma.« Vidkova družina težave rešuje z radostjo in hudomušnostjo, otroci držijo skupaj in pomagajo mami. »Nauk zgodbe je, da lahko marsikaj naredimo, če stopimo skupaj, če si pomagamo,« strne Jevnikarjeva.

Predstava je lepo izhodišče za učitelje in vzgojitelje, ker se lahko na podlagi vsebine z otroki o marsičem pogovarjajo. Današnje otroke uči ne le tega, kako je bilo včasih, kako revno so bili oblečeni, kaj so jedli, če sploh so, v kakšni stiski so marsikje živeli, ampak tudi o solidarnosti in ljubezni do rastlin in živali ter o tem, da se nam dobro, ki ga naredimo za druge, povrne. »Rad imej živali in cvetlice! / Ko si sam doma in ves šibak, / ko noben otrok ni več junak, / pesem je zdravilo za strah!« sporočilo predstave povzame režiserka Katja Pegan, igralec Peter Musevski pa na koncu doda: »Vidka bomo ogromno igrali, o tem sem prepričan.«