Moja srečanja z Dušanom Jovanovićem

Z Dušanom Jovanovićem se moje gledališke poti niso pogosto križale. A tista redka križišča srečanj so me usodno zaznamovala. Prvo od teh srečanj je bilo srečanje z njegovima predstavama na Borštnikovem srečanju leta 1980 (kako pomenljiv naziv festivala, saj so srečanja v gledališču zmeraj bolj želena in bistvena!), ki mi je postavilo smernice za gledališko pot, po kateri stopam že od devetnajstega leta. Kultni uprizoritvi Schillerjevih Spletk in ljubezni in Cankarjevih Hlapcev sta se me (ob še nekaterih predstavah) s silno močjo režije in sodobnim pristopom do teh temeljnih klasičnih dramskih del tako močno dotaknili, da sem začela zmeraj bolj hoditi v smeri gledališča.

Drugo srečanje me je pripeljalo kot študentko davnega leta 1981 prvič v Prešernovo gledališče. Šeligova Svatba v Jovanovićevi režiji je bila predstava, ki je izjemno odmevala v slovenskem gledališkem prostoru in smo si jo vsi, ki nas je gledališče zanimalo, seveda želeli videti. Name je naredila sila močan in pretresljiv vtis! Še danes se živo spomnim dveh »božjih« duš in srenje, ki ju uniči. Vsi igralci in predstava kot celota so bili izjemni in takrat se je Jovanović nekako kar »skril« za njimi, čeprav mi je bilo že takrat jasno, da ima zasluge za tako pretresljivo uprizoritev predvsem virtuozen režiser, ki je znal virtuozne igralce pripeljati do takšne predstave in tako virtuozno odigranih vlog.

Tretje srečanje se ni zgodilo tako slučajno kot prvo in drugo. Po predstavah, ki sem jih gledala tudi v Slovenskem mladinskem gledališču, sem si želela videti, kako Dušan Jovanović režira v živo in kako mu uspe predstave narediti tako tako eksplozivne, tako zaresne. V tretjem letniku Akademije sem zato zaprosila za študijsko dramaturško asistenco pri uprizoritvi Šeligove Ane v Slovenskem mladinskem gledališču; tako sem imela priložnost v živo videti, kako živo Dušan Jovanović režira. Osupnila sem nad njegovo intelektualno pronicljivostjo, čustveno lucidnostjo in gledališko eksplozivnostjo. Občudovala sem njegovo lahkotno obvladovanje prostora in igralcev v njem, njegovo vehementno vodenje igralcev do korenin in vrhov njihovih vlog, včasih tudi neizprosno, njegovo brezkompromisno sledenje imaginarni podobi predstave, njegovo eruptivno moč kreiranja nove stvarnosti – stvarnosti predstave. Pri Ani sem Dušana Jovanovića spoznala kot eksplozivnega, pronicljivega, a tudi neizprosnega, predvsem pa z neizmernim šarmom in ognjeno energijo prežarjenega režiserja. Z eno besedo – karizmatičnega!

Medtem sem prišla »že drugič« v Prešernovo gledališče in tam tudi ostala. Z Dušanom Jovanovićem sva se »srečala« na 32. Tednu slovenske drame (TSD), ko je za svojo dramo Ekshibicionist pod psevdonimom O. J. Traven prejel svojo četrto nagrado Slavka Gruma za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo in ki smo ga naslednje leto kot prvo besedilo Grumovih nagrajencev v angleškem prevodu objavili v našem katalogu TSD. Šele čez tri leta je Dušan Jovanović dovolil, da se v javnosti razkrije s svojim pravim imenom. Na 39. Tednu slovenske drame je sledilo vnovično srečanje na daljavo, saj je kot mentor prevzel vodenje dramskih delavnic v sodelovanju z Glejem, ki so potekale v Ljubljani.

Kar nekaj desetletij je minilo, preden sta se najini poti spet srečali v živo. Seveda sem medtem gledala njegove predstave in brala njegove drame. Dušan Jovanović je z Mileno Zupančič zmeraj bolj pogosto prihajal tudi v Prešernovo gledališče na naše predstave. Toda leta 2014 me je nepričakovano »pričakal« njegov mejl z željo, da bi režiral v našem gledališču dramo The Nether sodobne ameriške dramatičarke Jennifer Haley. Kot je takrat zapisal, se mu je zdel naš teater z družbeno kritično usmeritvijo in odpiranjem tabujev ravno pravi prostor za uprizoritev te kontroverzne drame o spolnih zlorabah prek spleta. O uprizoritvi tega besedila v londonskem Royal Courtu je namreč v Sobotni prilogi Vesna Milek napisala navdušujoč članek. Takrat sem ob branju tudi sama pomislila na uprizoritev, ustavilo pa se mi je pri razmisleku, kateri režiser bi bil za takšno uprizoritev najprimernejši. Ko pa sem prebrala Dušanov mejl, mi je bilo takoj jasno, da je prav on tisti režiser, ki sem ga iskala. Takrat seveda nisem pomislila, da bo režija Podsveta zadnja režija Dušana Jovanovića.

Dogovorila sva se za sestanek v Vesolju in vstopila v Podsvet. Na vhodu vanj me je pričakal mehak in z neizmerno toplino ter razumevanjem prežarjen Dušan Jovanović, s katerim sva imela prvič globok in izjemno lep pogovor. Najbrž sva se ravno takrat tudi dogovorila za njegovo drugo mentorstvo dramskih delavnic na 45. Tednu slovenske drame. Tema je bila »pes« in vsi udeleženci so bili nad njo navdušeni kot tudi njihovi najboljši prijatelji, ki jih je večina pripeljala s seboj na delavnice. Dušan Jovanović je bil namreč ob svojih številnih življenjskih vlogah izjemen tudi kot pedagog.

Delavnica dramskega pisanja na 45. Tednu slovenske drame, foto: Primož Pičulin

Seveda je veliko kompetentnejših ljudi, ki so že in ki še bodo pisali o enormni in kompleksni vlogi Dušana Jovanovića, ki jo je odigral v slovenskem gledališču in v dramatiki. S svojo eruptivno, strastno in neizmerno vitalno ustvarjalno energijo je v slovenskem in tudi širšem gledališkem prostoru pustil neizbrisen pečat, ki ga bo nemogoče spregledati. Meni je, kljub redkim srečanjem, pustil nepozaben in fascinanten vtis gledališkega erudita, intelektualca par excellence, družbeno kritičnega ustvarjalca z jasnimi stališči, s strastjo in intelektom prežarjenega režiserja, ki natančno ve, kaj hoče, ki dela, kar si želi, in ki natančno ve, kako voditi igralko ali igralca. Skratka karizmatičnega in vsestranskega brezkompromisnega gledališkega ustvarjalca in nemirnega iskalca novih gledaliških svetov in jezika … režiserja, ki je svoje življenje »brez rezerve« posvetil gledališču in s svojim zanosom igralce in ustvarjalce predstave zmeraj znova ponesel do ekstatičnega stanja kreiranja nove stvarnosti – predstave!

Dragi Dušan, v čast mi je, da si režiral svojo zadnjo predstavo prav v našem gledališču in da sva se srečala predvsem kot človeka, človeka s strastjo do ustvarjanja v gledališču! In prepričana sem, da ti je tvoj odhod v podsvet na stežaj odprl vrata v Vesolje! Tam naju čaka naslednje srečanje …  

Marinka Poštrak, dramaturginja in umetniška vodja Prešernovega gledališča

Predstavo Podsvet v spomin na Dušana Jovanovića bo dostopna prek spleta od četrtka, 14. januarja na povezavi:

https://youtu.be/EcAiDZlduc4

Pred Prešernovim gledališčem, delavnica dramskega pisanja 45.TSD, Foto Primož Pičulin

---

Nagrade Slavka Gruma za najboljše izvirno dramsko besedilo Dušana Jovanovića na Tednu slovenske drame:

1980: Karamazovi

1990: Zid, jezero

1994: Antigona

2002: Ekshibicionist

Mentor na delavnicah dramskega pisanja:

2009 ( v sodelovanju z gledališčem GLEJ) na 39. Tednu slovenske drame v Kranju

2015 na 45. Tednu slovenske drame v Kranju

Drame in televizijske igre Dušana Jovanovića:

Predstave ne bo (1963), Norci (1968), Znamke, nakar še Emilija (1969), Igrajte tumor v glavi in onesnaževanje zraka (1971), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo, svojega ne damo (1972), Avtostop (TV-drama, 1973), Pogovor v maternici koroške Slovenke (1974), Žrtve mode bum-bum (1975), Sobota dopoldan (TV-drama, 1976), Generacije (1977), Vojaška skrivnost (1983), Osvoboditev Skopja (1977), Karamazovi (1980), Hladna vojna babice Mraz (1982), Viktor ali dan mladosti (1989), Jasnovidka ali dan mrtvih (1989), Zid, jezero (1989), Don Juan na psu (1990), Antigona (1996), Uganka korajže (1994), Kdo to poje Sizifa (1997), Karajan C (1998), Tudi policaje tresejo, mar ne? (1998), Klinika Kozarcky (1999), Ekshibicionist (2001), Spovedi (2009), Boris, Milena, Radko (2013)

Vir: COBISS