Spoštovani sopotniki in sopotnice, prijatelji in prijateljice Prešernovega gledališča Kranj!

Ob izteku koledarskega leta verjetno vsak pri sebi reflektira preteklo in načrtuje prihodnje, pri čemer vse bolj izginja tisto najpomembneje: tisto, kar je tukaj in zdaj. Zato se ob koncu in novem začetku najprej ustavimo, ne s pogledom zazrtim nazaj ali z obeti prihodnosti, ampak tu, zdaj. Ustavimo se skupaj.

Gledališče, tako kot prazniki, namreč izhaja iz takšnih trenutkov, iz točke prehoda, iz rituala, iz skupnega prostora in časa – ko se ustavimo in odpremo skupnemu doživetju. Vse bolj pomembno je, da se v tempu vsakdana, ki je iz leta v leto bolj navito, zavedamo pomena obredov, ki nas povezujejo in nam omogočajo, da smo (kdaj tudi) skupaj.

Zato se vam iskreno zahvaljujem za vse skupne trenutke in pomujanja leta 2025, ne dvomim, da jih bo tudi v letu 2026 veliko in nas bosta še naprej povezovala ustvarjalni pogum in zaupanje v gledališko umetnost, kjer vsaj občasno gospodarimo nad neumnostjo, se borimo z donkihotovskimi in mnogimi drugimi mlini na veter, pričaramo lepoto in sen, kraljice, tekst in telo … Vse to: s srcem na dlani.

Morda zveni naivno, kot romantična obljuba popolnosti, a je predvsem povabilo k iskrenosti in odprtosti, k načelnemu pogumu in drži, da v svet vstopamo in delujemo ranljivi ter brez skritih namenov. Po mojem prepričanju gledališče na drugačen način niti ne more delovati, kar potrjuje srčna predanost igralk in igralcev, režiserjev in režiserk ter ostalih ustvarjalcev kot tudi nepogrešljivih tehničnih in ostalih sodelavcev. Tudi njim gredo zasluge in topla zahvala za vse gledališke trenutke minulega leta.

Naj bo leto 2026 mirno, zdravo in prešerno, gledališče v njem pa naše ritualno mesto srečanja, ki vsakič znova, tukaj in zdaj, ustvari obredno zaustavitev, ustvarjalni (ne)mir, prostor bližine in skupne pripovedi.

Rok Bozovičar, direktor PGK