Za človekovo naravo je značilna stalna potreba po raziskovanju
samega sebe in svoje okolice. Ta pa je vedno sovražna,
grozeča in predvsem slaba. Zato jo je potrebno stalno
opazovati, ji slediti, jo zalezovati, kajti od nje lahko
pričakujemo vse – predvsem nepričakovano. Zdi se, da se vse
spreminja, a nič se ne zgodi, nič ne označuje ničesar, besede
pa dobivajo nov pomen in moč.

Jančarjeva drama se v bolgarski uprizoritvi ne kaže samo kot
parafraza Beckettove klasike absurda, pač pa tudi
kot preobrazba v drugačna čas in okolje, v katerih
strah, dvom in negotovost oblikujejo absurdno
bivanje človeka.

Gledališče Slza i smjah (Solze in smeh) nosi ime
po najstarejšem bolgarskem poklic-
nem gledališču (1892–1903). Od leta
1966 ponovno deluje pod tem imenom.
Danes gosti številne igralske skupine,
ki uprizarjajo klasično in sodobno dra-
matiko. V tem gledališču je začelo svo-
jo ustvarjalno pot veliko uglednih bol-
garskih gledališčnikov.