Slavoj Žižek

Antigona

Moja ideja je bila preprosta: obravnavati Sofoklejevo različico kot ločen del razbitega vrča in ga dopolniti z drugimi drobci, v upanju, da bo skozi postopek mogoče izvedeti nekaj resnice.
- Slavoj Žižek

Z novo predelavo klasične gledališke predloge Slavoj Žižek poseže po načelu trojstva; v smislu: trias – princip enotnosti teza-antiteza-sinteza. Žižek v svoji različici Antigone, ki jo je skiciral kot etično-politično vajo v slogu Brechtovih didaktičnih komadov, ponuja tri možne konce tragedije, gledalcem pa omogoča, da sami odločajo o usodi sodobne Antigone. V sistematični analizi Evrope kot današnjega sistema se odpira pogled na krizo evra, begunsko krizo, brexit, politiko zategovanja pasu, zaostrovanje mejnih režimov, dvigovanje ograj in izolacije, različne infiltracije in lažne novice – pogled na svet, kjer lahko Evropa razpade. Gledališka noč z Antigono želi s tem zloglasnim scenarijem nasprotovati vseevropskemu odzivu. Slavoj Žižek se ubada z vprašanjem: kako bi (in katera?) Antigona lahko pravično (objektivno) presodila pogojevanje našega časa?

Zdi se, da Antigona niha med dvema skrajnostma; tradicionalno in fundamentalno, brezpogojno vztrajati pri simbolni trditvi, ki se sklicuje na običaje in starodavne zakone bogov.

Ali je v tem postpolitičnem svetu, katerega opredeljujoča značilnost je konsenz, edina možnost upora tradicionalistična (s krčevitim oklepanjem preteklosti in z zavrnitvijo sprejetja neizogibnosti novega globalnega neoliberalnega reda) ali fundamentalistična? Kako je upor sploh mogoč? Angela Richter želi s svojo režijsko vlogo spodbuditi razmišljanje o tem, kako prebuditi politično v obliki politike tistih, ki nimajo glasu, v Evropi krize in prevratov. Zagrebška HNK se s to prvo produkcijo uveljavlja kot eno izmed središč evropskih gledaliških inovacij.

Več informacij na spletni strani: https://www.hnk.hr/hr/drama/predstave/antigona_19