KLETKA
MONOLOGI S KAVČA #3
Simona Hamer: KLETKA (2020)
Premiera na spletu: 18.maj 2020
Dramsko besedilo avtorice*:
Simona Hamer: Kletka
Človek,
pes
in okno, skozi katerega oba buljita.
Kaj zdaj?
Greva ali – greva? Hhh.
Mačkice so že zunaj. Martinčkajo se na sončku in čakajo na naju, da razburkava sceno.
Ajde, akcija! Gremo, gremo, gremo!
Daj, no … Kaj ti je? Kot da imaš alergijo na svež zrak in sonce! Da sploh ne začnem o dežju. Pa saj nisi iz cukra, ne?
Človek poboža psa.
Kdo je iz cukra, kdo?
Kdo se bo stopil?
Kdo bo ratal ena lužica mužica?
Človek se premakne vstran od okna.
Tooooo!
Končno malo življenjske energije.
Hej, kam greš?
Ne, ne, ne …
Človek gre v kuhinjo.
Ja, ja, ja!
Hrana, hrana, hrana!
Kaj bi? Vse bi. Sladko, slano! Vse, vse, vse!
Kaj? Saj bom zunaj pokuril kalorije. Sicer pa sebe poglej. Če boš tako nadaljeval, ne boš za v kopalke. No, mogoče enodelne. Hhh. Si predstavljaš? Hhh.
Človek odpre hladilnik.
Uf, vohaš? Po gnilem. To je tista tvoja solata. Ali korenček. O-g-a-b-n-o. Sem ti lepo rekel, da ne kupuj te zajčje hrane, ampak mene se nikoli ne posluša, ne? In zdaj imava kompost v hladilniku. Res super.
Človek si hladilniški ulov zbaše v usta.
Hej! Kaj pa jaz?
Daj mi malo, plis! En pajs! Samo, da probam.
Daj no! Daj, daj, daj!
Človek odide iz kuhinje.
Veš kaj, jebi se.
Upam, da ti bo zaletelo, da se boš dušil in ti bo slabo, da boš pobruhal celo kopalnico in še steno na hodniku, in to z žolčem, in da boš tako cvilil, da bodo sosedje poklicali policijo in boš dobil kazen zaradi kršenja JRM-ja, in upam, da potem še en teden ne boš mogel jest, ne da bi bruhal, in boš od lakote cuzal usrane štumfe in da boš potem, ko boš že malo boljše, fasal še živčnega zaradi parketa, ki si ga v sili spraskal, ko si v krčih ležal na tleh. To.
Človek se vrže na kavč.
No, zdaj smo pa užaljeni.
Sorči, saj veš, da nisem resno mislil.
Niso mi kul ta dvojna merila. Saj o tem sva že govorila. In včasih si želim, da bi ...
Človek naredi velik požirek.
Aha, pa smo spet tam …
In še enega.
A ne bi ti malo bolj u izi s tem, hm?
Glej, vem, da ti je težko, ampak …
Počasi me začenja skrbet, veš.
Ok, nočeš se pogovarjat. Prav.
Čeprav bi se moral. Res. To je treba dat ven, stari. Ker drugače se boš zaciklal.
Kot tisti tiger na Animal planetu. Aja, ti si takrat že smrčačkal. Klasika.
V glavnem: šlo se je o eni beli tigrici – res huda bejba –, ki je cele dneve šetala gor in dol po svoji štirikrat štiri metrski kletki. In potem, po ne vem koliko letih tega gor-dol, se je folku v živalskem vrtu zasmilila – saj veš, pravice živali, pa te fore. In so ji zgradili celo kraljstvo, z jezerčkom, hribčkom, ni da ni. Ko jo končno preselijo, je to cel dogodek: rezanje traku, smejčkanje za kamere, vsi blazno ponosni nase in na svojo ematijo. Ona pa - v totalni paniki – začne hodit štiri metre gor in štiri metre dol ob ograji. Gor-dol. Do konca lajfa. Ker je bilo prepozno, štekaš? Kletka je že bila v glavi.
Tako, da – plis – nehaj furat ta safer.
Samo zato, ker je svet norišnica, še ne pomeni, da se moraš ti začet obnašat kot pacient.
Kaj, zakaj me tako gledaš?
Človek zakoplje obraz v dlani.
No, no, no, saj bo. Vse bo ok. Boš videl.
Pes skoči na človeka.
Saj veš, da te imam rad, ne?
Kdo te ima rad?
Kdo? Kdo? Kdo?
Jaz, jaz, jaz.
Ja, saj že grem dol. Hhh.
Človek vstane s kavča.
Bravo, stari!
Vidiš, da gre.
Sem ti rekel, da pogovor pomaga. Ne pa te tvoje potlačitvene ...
Človek gre na stranišče.
Jooooooooooj!
Jaz bi tudi lulal!
Hitro, hitro, hitro!
Lulat, lulat, lutat!
Človek pride nazaj in se postavi ob okno.
Ob njem pes.
Kaj zdaj?
Greva – ali greva?!
*Opomba: Gre za avtorsko delo, zaščiteno po avtorskopravni zakonodaji veljavni v RS.
