Gledališka uprizoritev Rajzefiber je ogledalo, ki odseva, da se plitko in nevrotično soočamo z izseljevanjem mladine, z navalom migrantov in nego starejših. Kot kaže predstava, kaj več kot spiti kozarec žganja ali se skregati s prijatelji in družino, nismo zmožni.
RAJZEFIBER
Rajzefiber spaja duh časa liberalnega sveta, ki se pretvarja, da teži k solidarnosti in človekoljubju, hkrati pa nas na vsakem koraku odmika od tega.
Saša je prisiljen skrbeti za svojo bolno mamo. Dodatno pomoč zanjo mu najde prijateljica Daša. Iz begunskega centra pripelje mlado begunko, ki takoj sproži val predsodkov. Čeprav je Sašu skrb za mamo odveč, mu služi kot idealen izgovor, zakaj se ne more pridružiti punci, ki je odšla na študij v London. Teden se raztegne v mesec in njegov odhod v tujino se vedno bolj oddaljuje. Sanje o boljšem življenju v tujini se hitro razblinijo z njegovim spoznanjem, da bo tam za vedno tujec, da je tujina svet izločencev, svet tesnobe, osamljenosti in neprilagojenosti, kjer ne bo nikomur več pripadal.
Skozi različne življenjske zgodbe se razkrivajo odnosi v družini in med prijatelji. Ljubezen je včasih samo izgovor za nezrelost in neodločnost, dobrodelnost pa drugo ime za sebičnost in izgovor, zakaj se ne moremo soočiti z lastnimi težavami. Kaj se zgodi, ko se naš teoretični ali celo praktični aktivizem postavi pod vprašaj? Kaj bo, če se sami znajdemo v položaju, ko moramo sprejeti odločitve in ko nekaj, kar nam je tuje, postane naša sedanjost in stvarnost?
Goran Vojnović
Slovenski filmski in televizijski režiser, scenarist, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović je prepoznavno ime na slovenskem literarnem prizorišču. Napisal je tri romane: Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa. Za prva dva je leta 2009 in 2013 prejel nagrado kresnik, za Figo pa Župančičevo nagrado 2017. Oktobra 2018 je za delo Jugoslavija, moja dežela prejel italijansko nagrado Latisana per il Nord Est, roman pa je v avtorjevi adaptaciji doživel tudi odrsko upodobitev. Za gledališče je Vojnović napisal komedijo Tak si. Režiral je štiri kratke (Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak, Kitajci prihajajo) in dva celovečerna filma (Piran Pirano in Čefurji raus!). Z Markom Šantićem je napisal scenarij za Šantićev kratki film Sretan put Nedime. Napisal je tudi scenarij za kratki film Luči mesta v režiji Klemena Dvornika.
Režiserka Anica Tomić
je eno najvidnejših hrvaških režiserskih imen, deluje pa tudi kot filmska in gledališka igralka. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in hrvaških študij na Filozofski fakulteti v Zagrebu ter iz gledališke režije in radia na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu. Bila je štipendistka na šoli Amsterdamse Hogeschool voor de Kunsten in preživela semester na IUP – University of Pennsylvania, ZDA. Je ustanoviteljica amaterske gledališke skupine Theater de femmes, ki je delovala med letoma 1995 in 2003. Za svoje delo je prejela več nagrad: zlato žar ptico - za avtorski projekt Ana i Mia (2011), Ded i repa (2013) ter predstavo Moj razred 2b (2019); nagrado hrvaških igralcev - za dramo Ovo bi mogla bit moja ulica (2011); nagrado Jurislava Korenića za najboljšega mladega režiserja za predstavo Menažerija (2011).
V predstavi smo uporabili arhivsko gradivo RTV Slovenija:
- MINUTA ZA NOVO IDEJO: TEJA KUK IN MAX ZIMANI, SKUHNA – PRAVA IDEJA!; datum predvajanja: 17. dec. 2015;
- TEDNIK: Samooklicani varuh meje; datum predvajanja: 26. avg. 2019;
- IDEJA ZA IZLET: LONDON – DOBRO JUTRO; datum predvajanja: 16. nov. 2018;
- NA OBISKU PRAVI BOŽIČEK IZ FINSKE – DOBRO JUTRO; datum predvajanja: 4. dec. 2017;
- Družina Sotošek, Nuša Derenda in Marko Pezdirc: Božič pri nas – SLOVENSKI POZDRAV; datum predvajanja: 25. dec. 2015;
- RTV SLO 1 Dnevnik: Advent in božič na Koroškem; datum predvajanja: 25. dec. 2017.
V predstavi je uporabljen del besedila pesmi Moja dežela skupine Victory.