Katarina Morano

USEDLINE

Produkcija: Mestno gledališče Ljubljansko

Kaj ostane za nami, ko nas več ni? Nekaj že gre v škatle, kaj pa naj s tistim, česar se ne da nikamor pospraviti, s tistim, kar nam je bilo zapuščeno, na nas preloženo, s tistim, kar bomo ti, ki ostajamo, nosili s seboj? Kaj ostane, ko ob koncu življenja, ki je bilo usmerjeno zgolj v prihodnost, te prihodnosti zmanjka? In ko tako generacija za generacijo le hitimo in hitimo in hitimo in hitimo, kaj bo pravzaprav ostalo tisti zadnji generaciji, ki ne bo imela nikomur več nič kaj dobrega pustiti?

Iz obrazložitve nagrade Slavka Gruma: »Ko se po Mamini smrti družinski člani in članice zberejo, da pospravijo stanovanje in ga pripravijo na odprodajo, se znajdejo pred nalogo, ki je težja, kot se zdi na prvi pogled. Skupaj morajo namreč pregledati stvari, ki jih je Mama pustila za sabo, in se odločiti, kaj storiti z njimi: ali jih odpisati in odvreči ali pa jih raje vendarle ohraniti in zadržati. Toda takšna odločitev odpira nadaljnja vprašanja – kaj s temi stvarmi početi? Kam jih shraniti? In sploh – kdo jih bo obdržal? Materialni kosi in reči zvečine končajo kar v škatlah, škatle pa pozabljene v kleti, toda, kot ugotavljajo protagonisti igre, ne gre le za materialije – tu so tudi različni dogodki, vtisi in spomini iz preteklosti, ki se z leti postopoma nabirajo in usedajo v vse večji kup. Usedlin namreč ne puščamo le za sabo, pač pa tudi v drugih, konec koncev pa se nabirajo tudi v nas samih. Igra je tako dokument nekega življenja, njegov odtis – tu ni posebej presenetljivih ali presunljivih zapletov in preobratov, ni nobenih velikih zgodb ali posebej napetih situacij, niti kakšnih bistveno ambicioznih likov. Vse je zelo preprosto, enostavno, nemara celo banalno ali trivialno, toda prav skozi takšne partikularnosti, specifičnim osebam lastne in intimne drobce, tekst vstopa v obče in tako iznajde način, kako seči prek sebe in do nas. Čeprav ne gre za kakšne velike dogodke ali zgodbe, marveč za malenkosti, detajle, podrobnosti, ki se nam v času, ko se nam dogajajo, nemara niti ne zdijo tako pomembni in jih morda niti ne opazimo, nas prav takšni majhni drobci, ki se postopoma usedajo na dno naše biti, definirajo in konstituirajo kot osebnosti. Tej ideji tekst spretno sledi tudi na ravni dramske strukture, ki je zgrajena iz prav takšnih drobnih vtisov in fragmentov ter spisana v skorajda že (hiper)naturalističnem slogu.«

Po velikem uspehu uprizoritve Sedem dni so v Mestnem gledališču Ljubljanskem k sodelovanju znova povabili dvojico mladih ustvarjalcev – filmsko režiserko, scenaristko in dramatičarko Katarino Morano ter gledališkega režiserja Žigo Divjaka, ki v svojih uprizoritvah in avtorskih projektih z izrazitim čutom za socialne in človeške krivice preizprašujeta ustroj današnje družbe in vlogo posameznika v njej.

Uprizoritev je prejela dve nagradi na 53. Tednu slovenske drame: za najboljšo predstavo po izboru občinstva in posebno nagrado Tedna slovesnke drame po presoji žirije za učinkovit uprizoritveni postopek.

O avtorjih

(Foto: Arhiv PGK)

Režiser Žiga Divjak ter dramatičarka in dramaturginja Katarina Morano se svojih projektov lotevata z veliko mero inovativnosti in osupljivo zrelostjo. Številne njune uprizoritve so precej odmevne: Hlapec Jernej in njegova pravica v produkciji ljubljanskega Cankarjevega doma, Ob zori (nastalo na osnovi Cankarjevih besedil) in Kons: Novi dobi (nastalo na osnovi Kosovelovih besedil) v Prešernovem gledališču Kranj, Pljuča Duncana Macmillana v ljubljanski Drami, Človek, ki je gledal svet, 6, Gejm in Vročina v Slovenskem mladinskem gledališču, Sedem dni v Mestnem gledališču ljubljanskem (besedilo je bilo 2020 med nominiranci za nagrado Slavka Gruma). Žiga Divjak je pri svojih letih prejel že presenetljivo število nagrad. Za režijo uprizoritve Človek, ki je gledal svet je prejel Borštnikovo nagrado za režijo (2017), prav tako tudi za režijo uprizoritve Gejm (2021). Uprizoritev 6 je leta 2018 prejela veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Leta 2021 je za svoje režijsko ustvarjanje v zadnjih dveh letih prejel Župančičevo nagrado, na zadnjem Tednu slovenske drame v Kranju (2021) pa za uprizoritev Gejm posebno nagrado po presoji žirije.