Katarina Morano

ZAKAJ SVA SE LOČILA

Če bi dolgoletni odnos med dvema človekoma lahko prečno prerezali in ga opazovali kot nekakšno materijo, bi se pred nami verjetno izrisali koncentrični kolobarji, podobni tistim, ki jih ugledamo, ko posekamo drevo – pokazal bi se nanos plasti, ki so se skozi leta nalagale druga na drugo ali druga ob drugo. To so bila leta in leta in leta občutkov, dogodkov, upov, pričakovanj, načrtov, presenečenj, lahkotnosti, teže, pritiskov, sprememb, mirovanj, vzponov, padcev, prepirov in sprav.

V drami Zakaj sva se ločila nas mož in žena popeljeta preko svojih »letnic« – vsak s svoje perspektive nas vodita preko ključnih in naključnih točk iz zgodovine svojega sobivanja, da bi lahko razumela, kaj se jima je zgodilo. Kje se skladiščijo vse te na videz drobne zamere in zakaj je pomembno, kdo je rekel, da iz avtomata ni treba vzeti parkirnega listka ali da je mleka doma zagotovo dovolj? Kdo je navijal, da posvojita psa in kdo ga zdaj vodi na sprehod? Kdo po tuširanju nikoli ne pobriše mokrih tal in kdo zna edini pravilno zložiti posodo v pomivalni stroj? Kdo je že takoj rekel, da je zložljive komarnike nemogoče očistiti in kdo vedno pušča odprte predale? Kdo je nekoč želel objadrati svet, zdaj pa se mu ne ljubi niti peš iz Spodnje Šiške do središča Ljubljane? Kdo se je včasih ure in ure igral z nečaki, zdaj se mu pa z lastnim otrokom ne da niti barvati pobarvanke? Kdo je včasih požiral gore knjig, zdaj pa samo še »skrola« po Instagramu? In zakaj bi imel tisti, ki si še vedno zna vzeti čas za telovadbo, pivo ali koncert, slabo vest, ker drugi tega pač ne zna? Zakaj se več ne pogovarjata in kako se jima je zgodilo, da sta se znašla v stereotipu »dnevi so dolgi in leta kratka«? Kdo se je spremenil in kdo je pokazal svoje prave barve? Kakšne leteče sanje sta imela in kje sta pristala? Kako sta sploh prišla do sem?