Poti bližine v svetu razdalj

Drage sopotnice in sopotniki Prešernovega gledališča Kranj!

Ko smo razmišljali o prihajajoči sezoni, smo se vedno znova vračali k istemu vprašanju: kako danes prihajamo drug do drugega? Kako se srečujemo, kako si ostajamo blizu?

Bližina namreč ni samoumevna in nastaja počasi. Med sodelavci. Med tistimi, ki iščejo skupni jezik. Med partnerjema, ki ne znata več govoriti drug z drugim. Med človekom in naravo. Med tistimi, ki jih je nasilje razdvojilo. Znotraj človeka.

Navidezno svet še nikoli ni bil tako povezan in ljudje še nikoli nis(m)o bili tako osamljeni. Govorimo hitreje, komuniciramo več, dostopamo do nešto podob drugih življenj – in vendar prevladuje občutek, da drug drugemu vse težje pridemo zares blizu. Bližina je postala nekaj krhkega, skoraj pogumnega. Zahteva čas, poslušanje, ranljivost in pripravljenost, da prestopimo razdalje, bodisi družbene, jezikovne, generacijske, razredne bodisi intimne.

Zato smo gledališko sezono 2026/2027 naslovili Poti bližine v svetu razdalj. Pet različnih gledaliških svetov bo na našem odru povezovalo vprašanje oblikovanja odnosov in sebstva, skupnosti in tujosti, travme in smisla, to vprašanje bližino ne le tematizira, temveč iz nje tudi nastaja – v sodelovanju, na skupni poti z drugimi gledališči, ustvarjalci in ustvarjalkami različnih poetik ter v razmisleku o vprašanjih, ki nas povezujejo bolj, kot se nam zdi.

Sezono bomo septembra odprli z uprizoritvijo Osem ur ni ves dan v režiji Sebastijana Horvata. Gledališka adaptacija Milana Ramšaka Markovića temelji na znameniti, skoraj pozabljeni televizijski seriji Rainerja Wernerja Fassbinderja. Gre za zgodbo o ljubezni in delu, o delavskem vsakdanu in tehnološkem napredku, o bližini, ki nastaja tako v skupnosti kot v tovarniškem ritmu. Fassbinderjev svet, ki je postavljen v historični kontekst 70-ih let v Nemčiji, ne temelji na spektaklu katastrofe, temveč na živem prepričanju, da ljudje lahko spreminjajo svojo resničnost – ne z junaškimi gestami, ampak skozi medsebojno solidarnost, humor in ljubezen. V času, ko delo izgublja svojo jasno obliko in pomen, nas Osem ur ni ves dan spomni na nekaj skoraj revolucionarno melodramatičnega: da se družbeni premiki pogosto začnejo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Uprizoritev bo koprodukcijsko povezala Slovensko mladinsko gledališče, Mestno gledališče Ptuj in Hrvaško narodno gledališče iz Zagreba.

Vprašanje pripadnosti in sprejetosti odpira predstava Kako se naučiti dvojine, ki v središče postavlja nekaj, kar pogosto razumemo kot tehnično vprašanje integracije, v resnici pa je globoko človeško vprašanje bližine: jezik. Kdo sme govoriti? Kdo je slišan? Kako zveni svet za človeka, ki živi med nami, a ne govori jezika večine? Uprizoritev režiserke Anđelke Nikolić ter dramatičarke in dramaturginje Simone Hamer, ki bo premiero doživela oktobra, bo oblikovana kot absurdni gledališki učbenik, v katerem nas vsakdanje situacije v lokalnem okolju soočajo z dejstvom, da bližina ni mogoča brez poslušanja in pripravljenosti razumeti drugega – tudi kadar govori drugače.

Drama changes nemške dramatičarke Maje Zade v režiji Jana Krmelja odpira eno najbolj perečih izkušenj sodobnosti: kaj se zgodi z našimi odnosi, ko postanejo posredovani skozi medije, politične podobe in ekonomijo pozornosti? Spremljamo utrinek dneva v življenju Nine in Marka, ki povsem spremeni njiju in njun odnos, saj se pod zunanjo podobo razkriva svet, v katerem se empatija pogosto spreminja v politični performans, možnost resničnega stika pa je posredovana skozi medijski šum. Uprizoritev bo premiero doživela decembra in nastaja v koprodukciji s SNG Drama Ljubljana.

Na drugačno, skoraj eksistencialno pot nas vodi Pot, gledališka uprizoritev kultnega romana Nejca Zaplotnika, ki bo premierno zaživela na odprtju festivala Teden slovenske drame. Njegovo alpinistično in življenjsko popotovanje govori o preseganju meja, o samoti in skupnosti, o smislu, ki ga ne najdemo na vrhu, temveč med vzponom, v sebi. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Zaplotnikova misel Poti v dramatizaciji Roka Andresa in režiji Mateje Kokol v našo sodobnost hitrih rešitev in instantnih odgovorov vrača prostor vztrajnosti, smisla in bistvenih preizkušenj, ki gradijo človeško življenje.

Sezono bo zaključila Osa, psihološki triler britanske dramatičarke in scenaristke Morgan Lloyd Malcolm, ki v središče dramskega dogajanja postavlja travmo, vrstniško nasilje in dolgotrajne posledice ponižanja. Skozi srečanje dveh nekdanjih sošolk in čvrsto izpisan dialog v režiji Jureta Srdinška razpre vprašanje, kaj ostane od človeka, ko bolečina nikoli ni priznana in ko pravici ni zadoščeno. Predstava ne govori le o bullyingu, temveč o družbi, ki nasilje pogosto individualizira, pri čemer pozablja na družbene pogoje, ki ga omogočajo, obenem pa se sprašuje, kako blizu nam pride bolečina drugega človeka.

V prihajajoči sezoni nas bo tako povezalo pet raznolikih zgodb, ki jih druži vera v moč gledališča: da nas ustavi, približa drug drugemu in omogoči, da o sebi in času, v katerem živimo, razmišljamo skupaj.

Bližina ni naključje, ampak pot – vabimo vas, da jo prehodimo skupaj.

Rok J. Bozovičar