(P)OSTANIMO POVEZANI
Spoštovani obiskovalci,
letošnjega uvodnika ne morem pisati, ne da bi mislila na to, da smo v kratkem času pristali v novi realnosti. Če bi nam na začetku leta kdo omenil, da bomo omejeni pri stikih in dabo oddaljenost pomembnejša kot druženje, bi verjetno vsi nejeverno zmajali z glavo. Pa se nam je zgodilo prav to. In prav zato je še toliko bolj poveden uvodni slogan, ki smo ga (brez prve črke) tolikokrat zasledili. Ljudje smo narejeni tako, da se običajno zavemo pomembnosti nečesa šele takrat, ko nam je to odvzeto. Pa vendar – ne morem (in upam, da tudi vi ne) pristati na to, da bomo ostajali znotraj štirih sten, prepuščeni le novicam, ki jim hote ali nehote sledimo na televiziji ali družabnih omrežjih. Nočem pristati na to, da bi otopeli in da bi dopustili, da nekdo drug vodi naša življenja, zato si želim, da bi ostali ali postali povezani. Mogoče bo trajalo nekaj časa, da se bomo lahko spet sproščeno družili, brez mask in potrebne razdalje, ampak poiskali bomo načine, pa čeprav se bo treba veliko prilagajati.
Tudi virus se bo enkrat izpel, ni ne prvi ne zadnji, in naša skupna naloga je, da ostanemo živi – v pravem in prenesenem pomenu. Seveda je zdravje prvo in srčno si želim, da bi ga lahko vsi ohranili, a prav tako pomembno je, da ostanemo živi tudi v razmišljanju. In verjamem v moč gledališča, verjamem v moč odrske besede, ki nas ohranja razmišljajoče in živahne v doživljanju, sprejemanju in spreminjanju sveta.
V vsaki negativni stvari poskušam videti in poiskati tudi kaj pozitivnega. Verjamem, da se vse zgodi z namenom, ki ga med soočanjem z neprijetnimi stvari ne vidimo, ker je razum prezaseden z reševanjem problema. In čas karantene je bolj kot katerikoli čas pokazal, kako pomembna za preživetje je kultura. Za preživetje duha. Kultura se je v tem času preselila na splet in izjemno smo bili veseli odzivov na posnetke naših predstav, predvsem pa smo iskreno upali in si želeli, da bi se lahko čim prej spet srečali v gledališki dvorani. Kajti predstava zares diha in je živa takrat, ko z njo diha tudi publika. Zato je gledališče tako poseben prostor. Ker ena ponovitev predstave ni enaka drugi, ker en človek ni enak drugemu – zato je tudi dihanje predstave z občinstvom vedno drugačno. Nekaj čarobnega je v tem. Zato vas, dragi obiskovalci, vabim, da vstopite v ta magični prostor, da (p)ostanete povezani z nami, ne glede na to, kako se bomo morali prilagajati zunanjim razmeram.
Med karanteno sem – tako kot verjetno večina (ja, še ena pozitivna stvar tega časa :-)) – veliko, ampak res veliko brala, zato sem za ta čas tudi hvaležna. V roke mi je med drugim prišlo delo Winstona Churchilla in njegove misli. Ena se mi je še posebej vtisnila v spomin. Ko so ga namreč med vojno vprašali, ali bo zmanjšal proračun za kulturo, je odvrnil: »Zakaj se pa potem borimo?« Ja, zakaj se potem borimo, pa čeprav proti nevidnemu sovražniku? (P)ostanimo povezani in verjamem, da ga bomo premagali.
Veselimo se vnovičnega srečanja z vami!
Mirjam Drnovšček, direktorica
