Osem ur ni ves dan pred premiero

V Prešernovem gledališču Kranj bomo v soboto, 12. septembra 2026, krstno uprizorili proletarsko melodramo Rainerja Wernerja Fassbinderja OSEM UR NI VES DAN v režiji Sebastijana Horvata. Gre za mednarodno koprodukcijo Prešernovega gledališča Kranj s Slovenskim mladinskim gledališčem, Mestnim gledališčem Ptuj in Hrvaškim narodnim gledališčem Zagreb.

Gledališka priredba Milana Ramšaka Markovića temelji na znameniti, skoraj pozabljeni, a nekoč zelo priljubljeni nemški televizijski nadaljevanki Acht Stunden sind kein Tag iz zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja. Govori o ljubezni in delu, o delavskem vsakdanu in tehnološkem napredku, o bližini, ki nastaja tako v skupnosti kot v tovarniškem okolju.

»V neizmerno veselje mi je, da sezono odpiramo z veliko mednarodno koprodukcijo, ki ambiciozno udejanja vodilo naše sezone: poti bližine. Uprizoritev Osem ur ni ves dan bo na našem odru na videz zaživela kot zgodovinski utrinek, saj tandem režiserja Sebastijana Horvata in dramaturga Milana Ramšaka Markovića konceptualno in uprizoritveno natančno povezuje družbene silnice sveta sedemdesetih let v Nemčiji z našo sodobnostjo, melodramska žanrska oznaka pa nesramežljivo in z užitkom plete razmislek o boljši prihodnosti: skozi solidarnost in ljubezen,« je pred prvo premiero v sezoni povedal direktor Prešernovega gledališča Rok J. Bozovičar.

Rainer Werner Fassbinder (1945–1982), kontroverzni nemški dramatik, režiser, producent in igralec, je bil nedvomno eden najpomembnejših filmskih in gledaliških ustvarjalcev druge polovice 20. stoletja. Rodil se je v Münchnu in svojo umetniško pot začel v gledališču, kasneje pa v velikem zamahu osvojil še filmski svet. Prepoznavnost je dosegel z deli, ki so bila pogosto prežeta z ostro kritiko in analizo stanja v družbi po drugi svetovni vojni v Zvezni republiki Nemčiji. Bil je eden ključnih predstavnikov novega nemškega filma, ki se je začel konec šestdesetih let. Njegov filmski opus vključuje več kot 40 celovečernih filmov, televizijskih serij in kratkih filmov. V svojih delih je izpostavljal marginalne družbene manjšine in njihovo socialno neenakost, ljubezen kot tržno blago, ozkosrčno malomeščansko miselnost, politično korupcijo, nasilje v družbi in fašizem v vsakdanjem življenju.

»Osem ur ni ves dan predstavlja enega najbolj nenavadnih projektov v Fassbinderjevi karieri, saj zavestno in programsko odstopa od v njegovem opusu prevladujočega tona. Tam, kjer so njegovi drugi filmi prežeti s tesnobo, čustvenim izsiljevanjem in pesimizmom, ta nadaljevanka ponudi nekaj skoraj nepričakovanega: toplino, solidarnost in vizijo kolektivne emancipacije delavskega razreda. Nastala je kot neposreden odgovor na tradicijo nemške produkcije delavskega filma (Arbeiterfilm), pa tudi kot polemika z njo – Fassbinder ni hotel posneti še enega mračnega socialnega dokumenta o nemoči delavcev, temveč serijo, ki bi delavsko občinstvo, ki mu je bila predvsem namenjena, obravnavala kot subjekt, sposoben organiziranja in sprememb. Ideološka zasnova serije je večplastna in deloma polna napetosti: Fassbinder vztraja pri horizontalnih vezeh solidarnosti – med delavci, med generacijami, pari –, hkrati pa delavskega razreda ne idealizira do neprepoznavnosti. Liki imajo predsodke, delajo napake, reproducirajo patriarhalne vzorce, vendar nadaljevanka vedno znova ponuja prostor za učenje in popravke, kar je že samo po sebi politična drža,« je zapisal Milan Ramšak Markovič.

Kot je povedal režiser Sebastijan Horvat, govorimo o času, ko je sindikat še imel moč, biti delavec je bila stvar ponosa, obstajala je prihodnost in upanje, da bomo živeli bolje. Delavec si je lahko privoščil stanovanje, avto, dopust …, vendar se je to obdobje kmalu končalo – »govorimo o zadnjih vzdihljajih sveta, v katerem so ljudje verjeli, da imajo prihodnost v svojih rokah. Na prvi pogled je v Osmih urah vse skupaj videti kot napoved sfiženega 'evrokomunizma' ali socialdemokratske tretje poti brez razredne zavesti in boja, ampak dejanja junakov so vseeno revolucionarna, saj spreminjajo dejansko prakso. […] Osem ur nam ponuja na prvi pogled neverjetno preproste rešitve: malo manj se ukvarjajmo sami s seboj in se malo več posvečajmo stvarem zunaj sebe.«

To ugotavlja tudi Laura Orel v besedilu Človekove vrednosti ne določata (le) delo in učinkovitost, naša življenja zaobjemajo mnogo več kot le tistih osem ur, ki jih preživimo na delu za gledališki list uprizoritve. »[Uprizoritev] v sebi nosi duha tistega časa: vero v solidarnost in enakopravnost, prepričanje, da je v organiziranju moč, spoznanje, da je zadovoljen in bolje plačan delavec tudi boljši delavec, da sa­moupravljanje lahko prinaša boljše rezultate, ker delamo zase, in da življenje ni le delo, marveč mnogo mnogo več. Obravnava vprašanje delovnih migracij, diskriminacije tujih delavcev in pomen njihovega enakopravnega vključevanja v skupni delavski boj. Prav lahko si predstavljamo podobne zgodbe in življenj­ske dileme 'delovnega ljudstva' v naši bivši Socialistični republiki Sloveniji.

Besedilo je aktualno iz najmanj dveh razlogov: je okno, ki omogoča pogled v neke pozabljene čase – še ne tako daleč, pa ne več blizu –, v katerih mor­da naivno, a v kontekstu takratnih družbenih dogodkov med junaki prevladu­je optimistično prepričanje, da s skupnimi močmi zmoremo velike spremembe na bolje za vse. V sodobnem času deluje kot opomnik na nekoč že pridobljene pravice, ki smo jih na poti prehoda iz socializma in samoupravljanja v klasični kapitalizem lahkomiselno zapravili; sami smo se jim odrekali, ko smo se otre­sali preteklosti, brez pravega upora in brez zavedanja o posledicah in raču­nih, ki nam bodo zato izstavljeni. Ponuja pa tudi preproste odgovore, kako si te pravice lahko priborimo nazaj: s (sindikalnim) povezovanjem, s sodelovanjem, s soudeležbo delavcev pri upravljanju in delitvi dobičkov, z uporom kapitalistič­ni zahtevi, ki od nas terja, da živimo, zato da delamo, namesto obratno, s soli­darnostjo in zahtevami za dostojno, pravično plačilo za delo.«

Predstava Osem ur ni ves dan bo po premieri v Prešernovem gledališču doživela še premiero v Slovenskem mladinskem gledališču, in sicer v petek, 18. septembra. Premieri v Mestnem gledališču Ptuj in Hrvaškem narodnem gledališču Zagreb pa bosta februarja 2027.

Po sobotni premieri bodo v Prešernovem gledališču podelili nagrado julija za najboljšo igralsko stvaritev v sezoni 2026/2027. Letos jo bo prejela Vesna Slapar za vlogo v uprizoritvi Lepotna kraljica Leenana.

---

Ustvarjalci

Režiser Sebastijan Horvat

Avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković

Scenograf in oblikovalec projekcij Igor Vasiljev

Kostumografka Belinda Radulović

Avtor glasbe Drago Ivanuša

Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek

Asistentka režije Maruša Sirc

Asistentka dramaturgije Brina Jenček

Lektorica Mateja Dermelj

Oblikovalec maske Matej Pajntar

Igrajo

Marion Suzana Krevh k. g.

Luise Vesna Pernarčič

Monika Tesa Litvan

Irmgard Živa Selan

Käthe, Natakarica Romana Šalehar

Jochen Blaž Setnikar

Zoran, Stranka Bojan Navojec

Franz, Čuvaj parka Matej Recer

Rolf, Peter – Marionin fant Blaž Šef

Manfred, Duhovnik, Dr. Bertram Aljoša Ternovšek

Rüdiger, Harald Stane Tomazin

Šef obrata, Wolf Dario Varga

Kretschmer, Gregor Borut Veselko

Jürgen, Manni Vito Weis