V Prešernovem gledališču Kranj napovedujemo raznoliko, sodobno in angažirano sezono

Kranj, 14. junij, 2022

V Prešernovem gledališču smo danes predstavili repertoar za sezono 2022/2023.
Obeta se žanrsko raznolika sezona, ki se bo osredotočala na aktualna družbena vprašanja in pod taktirko prodornih režiserjev prepletala različne gledališke poetike. Napovedujemo pet novih premier, gostujoče predstave in privlačen abonma za mlajše občinstvo.

»Za prihodnjo sezono, svojo prvo, ki sem jo s sodelavci oblikoval za Prešernovo gledališče Kranj, sem se odločil k sodelovanju povabiti režiserke in režiserje v najboljši formi, tiste, ki trenutno najbolj odločno, jasno in glasno zaznamujejo slovenski in evropski gledališki prostor. Skupaj smo izbrali dramske predloge in koncepte, ki jih izzivajo in nagovarjajo. Prepričan sem, da bodo v dialogu med režijo, avtorskimi ekipami, ansamblom Prešernovega gledališča in gostujočimi igralci ta besedila in koncepti zazveneli v vseh svojih potencialih. Sezono, ki je pred nami, nestrpno pričakujem in se veselim prav vsake od premier,« je ob predstavitvi repertoarja povedal direktor in umetniški vodja PGK Jure Novak.

(Na fotografiji: Nina Rajić Kranjac, Simona Hamer, Sebastijan Horvat, Ajda Valcl, Alma R. Selimović, Tibor Hrs Pandur)

Gledališko sezono bomo septembra odprli s komedijo Vse zastonj! Vse zastonj! italijanskega dramatika Daria Foja. Besedilo, ki je bilo napisano v sedemdesetih letih kot odgovor na skokovito inflacijo, je ob neustavljivem valu podražitev, ki smo jim priča, žal znova nadvse aktualno, kar je izpostavila tudi režiserka Ajda Valcl: »Gledamo obubožan delavski razred, ki se dvigne v vsesplošno stavko oziroma ki z množično krajo osnovnih živil v trgovinah, ko gospodinje in žene delavcev ne zmorejo (pa tudi nočejo) več plačati drage hrane, radikalno izrazi državljansko nepokorščino in začrta konkreten upor zoper sistem. Aktualnost Fojeve teme – vedno večja inflacija, prekarno delo, brezposelnost, dvig cen, revščina, razlika med bogatimi in revnimi – se po pandemiji tudi pri nas napoveduje v velikem zamahu. Najbolj vznemirljiv vidik komedije pa vidim v Fojevi briljantni 'črno-belosti': v njegovi izjavi, da vedno in brez izjeme krade peščica bogatih, in v prav tako enostavnem spoznanju okradenih, da se jim preprosto ni več treba iti te igre.« Fojeva komedija je v Italiji ob nastanku izzvala celo izgrede (milanske gospodinje so se odločile, da jo bodo preizkusile v praksi) in še vedno ostaja dostopna, zabavna in izzivalna za občinstvo po vsem svetu.

Kot drugo uprizoritev sezone napovedujemo lani nastalo sodobno dramo Zaprta študija. »New Constructive Ethics«. »Kako biti in ostati etičen?« je vprašanje, ki nam ga ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavlja dramatik Ivan Viripajev.
»New Constructive Ethics je kot tekst spisan v obliki ankete. Trije znanstveniki odgovarjajo na vprašanja iz ankete, za odgovore so zelo dobro denarno nagrajeni. Edino pravilo je, da je na vsako vprašanje treba odgovoriti. Celotna stvar deluje, dokler se sami gibljejo na področju znanosti in teorij, ki jih znanstveniki zelo radi delijo, ker se tu počutijo suverene, a kaj kmalu, ko prednje postavijo vprašanja, ki zadevajo intimni svet ali, še bolje, osebna, zasebna dejanja in odločitve, pride do težav in nasprotovanja. Viripajev tukaj stvar zaostri, saj razpre hipokrizijo ali – bolje – shizmo vseh treh posameznikov. Opozarja na šibkost znanstvenikov, ker jih ulovi na pasti, da je prepad med njihovo javno in zasebno podobo prevelik: njihova osebna prepričanja so velikokrat v neskladju s tem, kar jim nalaga znanost, sami ne verjamejo temu, kar morajo javno zagovarjati, njihova svoboda je enako vprašljiva, če ne še bolj omejena kot svoboda 'nižje razvitih ljudi', kot jih poimenujejo sami,« pravi režiserka Nina Rajić Kranjac, ki v gledališču skupaj z ekipo že intenzivno vadi za septembrsko premiero.

Decembra se obeta tretja premiera sezone, dramatizacija avtobiografskega romana Da me je strah? pesnice, pisateljice, novinarke in humanitarke Maruše Krese. Zgodba, ki izpostavlja izrazito osebni in velikokrat kritičen pogled na vojno, »brezkompromisno zavrta v samo srčiko mita o vojni kot naravnem stanju sveta. Teme upora proti represiji in avtoriteti, ki v povojnih letih in generacijah mladih zadobijo povsem nov kontekstualni naboj, sicer ostajajo ključni sestavni del miselnega diapazona literarnih junakov, a se presežnost romana kaže v obratu navznoter – v intimo,« pravi avtorica dramatizacije Simona Hamer. Tej želji po vpogledu v kompleksnost osebne izkušnje bo sledila krstna uprizoritev priredbe romana. Režirala jo bo Anđelka Nikolić, ki je o delu Maruše Krese med drugim zapisala: »Oblika tega (avto)biografskega romana je zelo preprosta, saj je pravzaprav sestavljen iz treh monologov dveh generacij – mame in očeta Maruše Krese (partizana in pozneje funkcionarja SFRJ) in nje same, ki je preživela razpad te države in se pri odpravljanju njegovih bolečih posledic tudi sama zelo angažirala. Predvsem pa se mi zdi zanimivo dejstvo, v romanu ni nikakršne sentimentalnosti in nostalgije in da jasno odslikava situacijo in svetovni nazor mladega človeka ter to, kako se je ta v obdobju manj kot enega stoletja spremenil (in se še zmeraj spreminja).«

Spomladi, pred 53. Tednom slovenske drame, načrtujemo premiero predstave Deževen dan v Gurlitschu v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Besedilo nastaja pod peresom večkrat nagrajenega dramatika Milana Ramšaka Markovića. Drama govori o poročenem paru v poznih tridesetih, ki živi udobno življenje v predmestju Celovca. Razen tega, da zakonca skrbijo krize, kot so nova vojna v Evropi, povečevanje družbene neenakosti in podnebne spremembe, so njuna edina resna težava in življenjski izziv neuspešni poskusi, da bi dobila otroka. V zgodbo o Petru in Ingrid vstopimo na dan, ko odkrijeta, da je izginila dragocena ogrlica, ki ima poleg materialne tudi veliko čustveno vrednost, saj jo je Ingrid dobila od svoje pratete, znane avstrijske povojne feministične pisateljice. Občutek je toliko bolj neprijeten, ker jima ogrlice niso ukradli nekje na ulici, pač pa je imel tat dostop do njunega doma. Peter se odloči, da bo krivca našel, in sledi ga vodijo na tisto stran Celovca, za katero sploh ni vedel, da obstaja.
Predstava v režiji Sebastijana Horvata bo z opozarjanjem na krizo identitete evropskega srednjega razreda spregovorila o dvojnem značaju travm, ki jih povzroča izguba. Se je pomembneje soočiti s samim občutkom izgube ali dejstvom, da tega, za čimer žalujemo, nikoli nismo zares imeli?

Tudi zadnja premiera sezone bo koprodukcija in bo nastala v sodelovanju z Zavodom Bunker. Gre za drugi del trilogije o svetovnem umetniškem gibanju za reševanje moških iz patriarhata Speak the pain movement, ki z umetnostjo prispeva k preoblikovanju družbe, kakršno poznamo. Avtorski projekt z naslovom Zadnji Hamlet nastaja pod taktirko vsestranske mlade gledališke ustvarjalke Lee Kukovičič; o njem je povedala: »Predstava Zadnji Hamlet bo uprizoritev zadnjega Hamleta oziroma izvajanje obreda, v katerem imamo – tako ustvarjalke in ustvarjalci kot občinstvo – končno priložnost, da se poslovimo od nenehnega gledanja Hamleta. V Sloveniji je bilo ustvarjenih 23 produkcij Hamleta; v to število niso vštete študentske produkcije. Gre za zgodbo o fantu, čigar dejanja, dolžnosti in čas neprestano usmerjajo drugi, hkrati pa sam verjame, da se je rodil, da bi postavil stvari na pravo mesto in jih nadzoroval, pri čemer ga vseskozi spremlja duh patriarhata. Zato se nam zastavlja vprašanje: zakaj vedno znova in znova uprizarjamo Hamleta?
Pri tem projektu gre za nekonvencionalno branje Hamleta, za njegovo dekonstrukcijo in rekonstrukcijo. Ukvarjali se bomo z deli Hamletovega besedila, ki obravnavajo njegovo bolečino in našo bolečino, Hamletovo ljubezen in našo ljubezen ter Hamletove patriarhalne dolžnosti, pred katerimi ga bomo reševali. Na odru mu jih ne bo treba izvajati. Da bi moške rešili iz patriarhata,
moramo iz patriarhata odrešiti tudi Hamleta – ultimativnega seksi moškega –, ga osvoboditi odra in se premakniti onkraj besed njegove tragedije.«

V letošnjo redno abonmajsko ponudbo smo v Prešernovem gledališču umestili še vrhunske Usedline Mestnega gledališča ljubljanskega v režiji Žige Divjaka, uprizoritev, nastalo po drami Katarine Morano, ki je zanjo na letošnjem Tednu slovenske drame prejela Grumovo nagrado; in, za mlade, posebej za Kranj prirejeno interaktivno predstavo Zelda Varje Hrvatin in Slovenskega mladinskega gledališča.
»V sezoni si seveda obetamo še kup gostovanj najboljših predstav s slovenskih in tujih odrov, glasbene (Koala Voice!) in druge dogodke, 53. Teden slovenske drame, sodelovanja z organizacijami iz Kranja, Slovenije in širšega evropskega prostora, publikacije, okrogle mize, produkcijo Prešernove mladine in tako dalje,« je še dodal direktor Jure Novak.

Celostno podobo sveže sezone sta tudi tokrat oblikovali akademska slikarka Tina Dobrajc in oblikovalka Ana Bassin, prešernovci pa že vabijo k vpisu abonmajev, ki se bo začel v četrtek, 16. junija.