Ivan Viripajev

ZAPRTA ŠTUDIJA »NEW CONSTRUCTIVE ETHICS«

Sodobna drama
Sodobna drama

Ivan Viripajev

ZAPRTA ŠTUDIJA »NEW CONSTRUCTIVE ETHICS« 

Kako biti in ostati etičen?

»Kako biti in ostati etičen?« je vprašanje, ki nam ga ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga v svoji novi drami Zaprta študija »New Constructive Ethics« provokativno zastavlja dramatik Ivan Viripajev. Skozi formo »intervjujev« treh uveljavljenih intelektualcev se nam postopoma razkrivajo ne le svetovnonazorska in etična prepričanja psihologinje Monike Borovski, biologinje Rachel Donelan in nevrobiologa Morgana Smitha, ampak tudi neskladje med njihovimi profesionalnimi stališči in intimnimi, zasebnimi življenji. Posebej problematična pa postane »študija« na tistem mestu, ko trčijo etične norme anketirancev o evolucijskem razvoju »višje razvitih posameznikov« ob problem razrešitve vprašanja nasilja in zla v družbi, kjer se vsi trije anketiranci znajdejo na spolzkih tleh evgenike in relativnosti vprašanja posameznikove svobode. Hkrati pa dramatik izpostavlja tudi etično problematičnost t. i. zaprte študije mednarodne raziskovalne organizacije »Global construction« po naročilu Centra za mednarodne biološke raziskave podjetja »New world security«, ki pod pretvezo »reševanja sveta« zbira podatke, z njimi manipulira in jih več kot očitno tudi zlahka zlorablja, o čemer priča tudi pričujoči dramski tekst.

»New constructive ethics je kot tekst spisan v obliki ankete. Trije znanstveniki odgovarjajo na vprašanja ankete, za odgovore so zelo dobro denarno nagrajeni. Edino pravilo je, da je na vsako vprašanje nujno odgovoriti. Celotna stvar deluje, dokler se sami gibljejo v polju znanosti in teorij, ki jih znanstveniki zelo radi delijo, ker so v njih trdni, a kaj kmalu, ko se prednje postavijo vprašanja, ki se tičejo intimnega sveta ali, še bolje, osebnih, zasebnih dejanj in odločitev, pride do težav in nasprotovanja. Viripajev tukaj stvar zaostri, saj razpre hipokrizijo ali – bolje – shizmo vseh treh posameznikov. Razpira šibkost znanstvenikov, ker jih ulovi na pasti, da je prepad med njihovo javno in zasebno podobo prevelik: njihova osebna prepričanja so velikokrat v sporu s tem, kar jim nalaga znanost, sami ne verjamejo temu, kar javno morajo zagovarjati, njihova svoboda je enako vprašljiva, če ne še bolj omejena, kot tista svoboda »nižje razvitih ljudi«, kot jih sami poimenujejo. /…/ Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse bolj pogubnih podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo, in v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani. Tako se etika in morala iz razprave umikata, ker se odgovor na zlo in moralno sporno delovanje pripiše 'nižje razvitim' posameznikom, ker ti niso zmožni poosebljanja humanističnih postulatov, ker se odrekajo razumskim reakcijam ter na konflikte odgovarjajo emotivno, impulzivno, ideološko, brez zmožnosti distance in lastne širine. Za vse to pa niso krivi sami kot svobodni ljudje, temveč jih v tej 'nižji razvitosti' determinirajo njihovi možgani in poškodbe. Lastne svobode prav zaradi tega nimajo« je zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac.

Ivan Viripajev

(Foto: © Evgeny Smirnov)

Ivan Aleksandrovič Viripajev velja za enega najboljših in največkrat uprizarjanih sodobnih ruskih dramatikov. Rodil se je leta 1974 v Irkutsku v Sibiriji. Tam je tudi diplomiral na igralski akademiji, na daljnem Magadanu in kasneje na Kamčatki pa je dobil v gledališču dveletni mandat. Po vrnitvi v Irkutsk je ustanovil gledališki studio »Prostor igre«, na odru katerega je bila leta 1998 premiera njegovega dramskega prvenca Sanje, s katerim je povzročil škandal. S »politično nekorektno predstavo« o mladih ruskih narkomanih je namreč do te mere razburil Putinovo oblast, da je ta zaprla gledališče in ga izgnala iz mesta. Po prihodu v Moskvo je ustanovil svojo gledališko skupino Teater.Doc, kasneje je deloval tudi kot umetniški vodja gledališča »Praksa«, pa tudi kot igralec v televizijskih filmih in vodja gledaliških delavnic. V svojih dramah izpostavlja vprašanja sodobne civilizacije in človeka, ki se je znašel na robu, ter njegovega odnosa do sočloveka, smisla bivanja in Boga. Njegove drame Kisik, Iluzije, Neskončno dolgi objemi in Pijani so na repertoarjih širom Evrope vse od Anglije, Češke, Poljske, Bolgarije do Francije, vse omenjene drame pa smo lahko videli v zadnjih nekaj letih tudi na odru Mestnega gledališča ljubljanskega.

Nina Rajić Kranjac

Nina Rajić Kranjac (1991) je brez dvoma najuspešnejša in največkrat nagrajena režiserka najmlajše generacije. Nase je opozorila že med študijem na ljubljanski AGRFT, kjer je leta 2017 tudi magistrirala iz gledališke režije pod mentorski vodstvom izr. prof. Tomija Janežiča, s katerim je kot asistentka režije sodelovala tudi pri predstavah v tujini. Že med študijem so njene produkcije prejele kar nekaj študentskih nagrad, med najbolj prestižnimi pa je bila Šeligova nagrada na TSD za študijsko uprizoritev 1981 Simone Semenič. Njena prva predstava v institucionalnem gledališču je bila Korunov Svetovalec v Mestnem gledališču ljubljanskem (2016), z največ priznanji pa do zdaj ovenčan Naš razred Tadeusza Słobodzianka, ki ga je režirala prav v Prešernovem gledališču in za katerega je prejela na Borštnikovem srečanju leta 2018 kar tri nagrade: Borštnikovo nagrado za režijo, nagrado za kolektivno igro (ansambel PGK) in za glasbo (skladatelj Branko Rožman). Med njene najuspešnejše režije zadnjih nekaj let sodijo Zajčeve Grmače (SNG Drama Ljubljana) in Mouawadovi Požigi (SNG Drama Ljubljana) ter seveda avtorski projekt Solo (koprodukcija SMG, Zavoda Maska), ki je na nedavnem 52. TSD prejel Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti, igralec Benjamin Krnetić pa nagrado za najboljšega igralca.

 

Ivan Viripajev
Premiera
septembra 2022
Naslov izvirnika
ЗАКРЫТОЕ ИССЛЕДОВАНИЕ. NEW CONSTRUCTIVE ETHICS
Prevajalec
Miha Javornik
Režiserka
Nina Rajić Kranjac
Dramaturga
Marinka Poštrak in Tibor Hrs Pandur
Scenogafka
Urša Vidic
Kostumografka
Marina Sremac
Skladatelj
Branko Rožman
Oblikovalec luči
Borut Bučinel
Lektorica
Maja Cerar
Igrajo
Monika Borovska, psihologinja
Darja Reichman
Moški glas
Borut Veselko
Ženski glas
Doroteja Nadrah
Rachel Donelan, biologinja
Tamara Avguštin k.g.
Morgan Smith, nevroznanstvenik
Branko Jordan k.g.