Zmagoslavje uprizoritve Škofjeloški pasijon na zaključku 51. Tedna slovenske drame

Mednarodni festival uprizoritev, nastalih po slovenskih dramskih besedilih, ki je svoje ime – teden – že zdavnaj presegel, je tokrat potekal v izrednem novembrskem terminu. V Prešernovem gledališču smo veseli, da nam ga je kljub novim omejitvam vendarle uspelo uspešno izpeljati.

V desetih dneh festivalskega programa sta bila Prešernovo gledališče in mesto Kranj stičišče slovenske gledališke umetnosti. Gledalci so lahko obiskali osem predstav v tekmovalnem in spremljevalnem programu, tri projekte spletnega programa, deset dogodkov bogatega dodatnega programa, od simpozija o magičnem gledališču Rudija Šeliga, predstavitve novih prevodov slovenske dramatike do okroglih miz, strokovnih srečanj, bralnih uprizoritev, problemskih pogovorov, gledališkega omnibusa za virtualni prostor, podelitve nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije za pretekli dve leti, delavnic dramskega pisanja in koncertov.

Slovesni zaključek 51. Tedna slovenske drame v režiji Mojce Madon se je začel s pozdravnim nagovorom direktorja Prešernovega gledališča Kranj, Jureta Novaka, nato je sledila podelitev nagrad. 

Izjemno smo veseli, da je uprizoritev Škofjeloški pasijon prejela kar štiri nagrade:

NAGRADO PO IZBORU OBČINSTVA

Letošnje festivalsko občinstvo je najbolj prepričal

Škofjeloški pasijon (Oče Romuald/Lovrenc Marušič) v režiji Jerneja Lorencija; predstava je nastala v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj.

ŠELIGOVO NAGRADA ZA NAJBOLJŠO UPRIZORITEV TEKMOVALNEGA PROGRAMA

Izmed šestih uprizoritev v tekmovalnem programu po izboru selektorja Roka Andresa (Škofjeloški pasijon, Jazz, Gejm, Nova rasa, Pošta in Sedem vprašanj o sreči) se jih je občinstvu predstavilo pet, ki so se potegovale za letošnje nagrade. (Uprizoritev Sedem vprašanj o sreči ni bila odigrana.) Strokovna žirija, ki so jo sestavljali Rok Bozovičar, Diana Koloini in Viktorija Rangelova, se je odločila, da Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa prejme:

Škofjeloški pasijon

Obrazložitev strokovne žirije:

Škofjeloški pasijon v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj zgodovinske sedimente in težo svetopisemskega izročila, ki obdaja prvo slovensko dramsko besedilo, prevede v sodobno pulzirajoče gradivo, ki besedo tudi dejansko prestavi v meso. Vsebino gledališkega dogodka postavi v trpna in trpeča telesa, ki kanonično zgodbo uprizarjajo v svojstvenem odrskem jeziku. Ta uspe prebuditi osnovno resničnost odrske pripovedi, hkrati pa komentira njene kulturno-zgodovinske nanose. V ospredje odrskega izraza tako stopa predan igralski angažma, režisersko dovršen preplet vseh gledaliških elementov, ki precizno slikajo paleto umetnostno-zgodovinskih podob, pa dosega za slovensko gledališče močan likovni učinek. Škofjeloški pasijon je uprizoritev, ki se s svojo sugestivnostjo in intenzivnostjo odtisne tudi v kolektivno gledalsko telo.

NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME ZA NAJBOLJŠO IGRALKO 

Doroteja Nadrah za vlogo v uprizoritvi Škofjeloški pasijon.

Obrazložitev:
Omejeni nabor igralskih izraznih sredstev Doroteja Nadrah v polnosti izkoristi za razvoj sveže  in sodobne avtorske senzibilnosti. V vlogo Eve in Marije vstopa brez verbalnega aparata in se  ne naslanja na tipizirane podobe žrtve, temveč s svojo telesno ekspresivnostjo in vztrajnostjo  vzpostavi presunljivo odrsko prisotnost. Z vso svojo pojavnostjo se odziva na impulze celotne  igralske zasedbe in odrskega dogajanja, gledalcem pa dostopno približa širino odtenkov telesnosti pasijonske drame. V sklepnih trenutkih uprizoritve, ko Doroteja Nadrah  na odru ostane sama, se v njej strnjeno odvije celoten gledališki pasijon.

NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME ZA NAJBOLJŠEGA IGRALCA 

Blaž Setnikar za vlogo v uprizoritvi Škofjeloški pasijon.

Obrazložitev:
Blaž Setnikar v uprizoritvi Škofjeloški pasijon oblikuje neposreden, vendar boleče živ trpni  element – na njegovo telo se vpisujejo številna dejanja in geste trpinčenja. Setnikar se kot  Adam in Kristus brezkompromisno podvrže torturi uprizoritvenega kolesja, pri čemer znotraj  njega ostaja čist v svoji sleherniški naivnosti. Navkljub protagonistični umeščenosti v odrski  dogodek se z nosilnim bremenom osrednjosti sooča nepretenciozno, vseeno pa s svojo  nespregledljivo senzibilnostjo postane njeno gravitacijsko središče.

Iskrene čestitke vsem ustvarjalcem predstave!