"To besedilo dobi vlogo zbora iz grške tragedije, ki opazuje dogodke na zemlji in jih komentira, ali pa je odmev iz nekega drugega sveta ter bi naj pomagalo razumeti scene greha, zla in trpljenja. Prav to vlogo zborovskega recitativa iz klasične tragedije opazimo v začetkih Lorencijeve dramaturške zasnove, ko igralci preko stojal za glasbene partiture berejo izseke besedila Škofjeloškega pasijona. Moramo reči, da to naredijo zelo spoštljivo, posebno recitacija Darje Reichman je občutena. /.../ Toda največji poudarek dasta dramaturg Matic Starina in režiser Lorenci prav kretnjam trpljenja in gibom stisk Adama in Eve, ki so res pretresljivi v izvedbi Doroteje Nadrah in Blaža Setnikarja. Kdor trpi, tega ne more povedati z besedami. Zato jima je režiser prelepil usta. Toda ječanje iz njunih ust vendar prihaja in nihče ga ne more ublažiti."
ŠKOFJELOŠKI PASIJON
Oče Romuald/Lovrenc Marušič
ŠKOFJELOŠKI PASIJON
Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj
Uprizoritvena različica besedila Škofjeloški pasijon je nastala z ekipo ustvarjalcev med procesom vaj
Misterij Škofjeloški pasijon ali Processio Locopolitana je najstarejše ohranjeno dramsko delo v knjižni slovenščini (z začetka 18. stoletja z govornimi posebnostmi lokalnega okolja) in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Gre za kulturni spomenik, ki ga je na eni strani ustvarila tradicija ljudske pobožnosti, saj se je pred zapisom znanje o pasijonu prenašalo iz generacije v generacijo, na drugi strani pa temelji na tradiciji starejših besedil slovenskih spokornih procesij in se zgleduje po tradiciji sočasnih srednjeevropskih procesij. Njegova izvirna posebnost je v tem, da združuje prvine mediteranskih procesij (pobožnost je potekala v obliki procesije, tako da so se skozi mesto pomikale skupine nastopajočih – deloma na vozovih, deloma na nosilih) in bolj germanske (srednjeevropske) elemente velikonočnih duhovnih iger z igralci in dramsko strukturo.
Besedilo je leta 1721 zapisal škofjeloški kapucin pater Romuald, rojen kot Lovrenc Marušič v Štandrežu pri Gorici (1676–1748). Med letoma 1715 in 1727 je v Škofji Loki deloval kot pridigar in voditelj procesije (magister processionis) – spokorne pobožnosti na veliki petek. V 863 rimanih verzih se pred nami odvije svetopisemska odrešenjska zgodba, ki velja za eno najlepših dramskih pesnitev v slovenski literaturi, ki je v dvajsetem stoletju dobila ime Škofjeloški pasijon; prvotni namen je bil približati svetopisemsko zgodbo preprostemu človeku in ga spodbuditi za dejavno duhovno življenje.
Vsebina Škofjeloškega pasijona nam v 13 podobah prikazuje zgodovino odrešenja, ki se začne s starozaveznim izgonom Adama in Eve iz raja, ko se zgodi človekov padec v greh, ki je delo hudobnega duha. Poslej na svetu zavlada Smrt, ki ji nihče ne uide: »… vse, kar živi na sveti, imam pod moja oblast vzet …«; tako se v mrtvaškem sprevodu (dans macabre) zvrstijo vsi od papeža, kardinalov, kralja pa vse do meščana, kmeta in zadnjega berača. Usoda večne pogube je pretresljivo prikazana v prizoru pekla, kjer pride grešna duša pod oblast Luciferja in njegovih pajdašev. Sledi drugi del pasijona, ki je osnovan na tradiciji pobožnosti križevega pota od Jezusovega vstopa v Jeruzalem na cvetno nedeljo, zadnje večerje, njegovega krvavega pota v vrtu Getsemani, Judove izdaje in zatajitve učencev, obsodbe pred Poncijem Pilatom ter smrti na križu. V tretjem delu sledi razplet s prizori kralja Davida, skrinje zaveze in božjega groba. Kristusova smrt je zmaga nad zlom, zato ga izvirno v slavnostnem sprevodu nosijo po mestu kot velikega zmagovalca. Do vstajenja na veliki ponedeljek vendarle še vlada žalost, zato godbeniki igrajo žalostinko. Potrebno je razumeti, da so pasijon vedno izvajali na veliki petek, zato žalost pomeni le prehodno obdobje, ki bo prineslo tudi telesno zmago nad smrtjo, tako da je zgodba Škofjeloškega pasijona svetla in polna upanja. Zgodba Škofjeloškega pasijona se zato konča šele po koncu igre – vsakokrat v svetu tu in zdaj.
»Pasijon ima namreč veliko nivojev, po mojem mnenju je bližje epu kot dramskemu besedilu, s katerim se pretežno ukvarjam pri svojem delu. Poleg tega Pasijon vsebuje temeljne civilizacijske arhetipe: od raja, pasijona pa vse do – tako kot to jaz razumem v svoji imaginaciji – razodetja. /…/ V bistvu je bil Škofjeloški pasijon neke vrste štafeta mladosti. Če uporabim to primero, smo to štafeto mladosti ponotranjili, zato ne gre niti toliko za (ukvarjanje s) praizkušnjo niti ne za to, da bi želeli narediti nekakšno kontraškofjeloško izkušnjo; smo jo pa vrgli skozi sito našega časa.«
(Jernej Lorenci)
FESTIVALI
Festival Desiré Central Station Narodno gledališče Subotica, Srbija (2023)
57. Borštnikovo srečanje (2022)
51. Teden slovenske drame (2021)
III. Viminacium fest - miti stari in novi, Požarevac, Srbija (2021)
NAGRADE
Velika Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo na 57. Borštnikovem srečanju (2022)
Šeligova nagrada za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa na 51. Tednu slovenske drame (2021)
Nagrada igralcu Blažu Setnikarju za najboljšega igralca festivala 51. Teden slovenske drame (2021) za vlogo v uprizoritvi Škofjeloški pasijon
Nagrada igralki Doroteji Nadrah za najboljšo igralko festivala 51. Teden slovenske drame (2021) za vlogo v uprizoritvi Škofjeloški pasijon
Nagrada po izboru občinstva (2021) na 51. Tednu slovenske drame
Nagrada viminacium maximus (2021) za najboljšo predstavo tekmovalnega programa po izboru strokovne žirije na III.Viminacium Festu v Požarevcu, Srbija
Jernej Lorenci
(Foto: Nada Žgank)
se je v Prešernovem gledališču Kranj prvič predstavil z drzno postavitvijo kultnega besedila sodobne dramatike Kako jemati njeno življenje Martina Crimpa (2011). Leta 2014 je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada, istega leta pa je s kranjskim ansamblom na oder postavil poetično besedilo Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič; predstava, ki je postala ena pomembnejših stvaritev sodobnega slovenskega gledališča, je prejela številne domače in mednarodne nagrade. Pod njegovim režijskim vodstvom je leta 2017 nastal avtorski projekt Stenica, ki je na 48. Tednu slovenske drame prejel Šeligovo nagrado ter nagrado občinstva. Istega leta je Lorenci prejel nagrado Evropske komisije za gledališče Premio Europa, najpomembnejše priznanje v evropskem gledališču. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da je v tem »modrem režiserju« videla ustvarjalca »nove gledališke realnosti«, ki je zaznamovala vse dobitnike te najvišje evropske nagrade za gledališče, med drugim tudi Petra Brooka in Harolda Pinterja.
"Lorencijev Škofjeloški pasijon resonira z aktualnim dogajanjem, pravzaprav je srhljiv prikaz današnjega časa. Ni le Kristusov pasijon, je pasijon slehernika, igralcev, gledališča, pravzaprav vsega sveta."
"V vlogah svetopisemskih junakov so blesteli odlični hišni igralci Darja Reichman, Miha Rodman in Blaž Setnikar ter gostje Doroteja Nadrah, Miranda Trnjanin in Gregor Zorc, ki so dejali, da med delom z režiserjem Jernejem Lorencijem vedno nastane prava odrska čarovnija."
" Škofjeloški pasijon ki ga v začetku 18. stoletja napisal kapucinski pater Romuald, rojen kot Lovrenc Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini. /.../ A sedaj v koprodukciji gledališč iz Kranja in Ptuja je
besedilo zaživelo še v svobodni interpretaciji režiserja Jerneja Lorencija. Ta je v njem prepoznal še kako aktualno trpljenje slehernika, ki se spopada z občutki krivde, strahu in pritiski okolice."
"Igralski ansambel je odličen. Celotno predstavo izkazuje izjemno homogenost v izvedbi pasijona. Vsak, ki je vstopil v ekipo, je njen šesti del do popolnosti. Kranjska uprizoritev Škofjeloškega pasijona odpira mnoge plasti, ne le besedila samega, ampak človeškega zemeljskega bivanja nasploh. Da bi še bolje spoznali, kje smo in kam kot civilizacija gremo, bi si veljalo Škofjeloški pasijon Jerneja Lorencija, šestih igralcev in preostale gledališke ekipe večkrat ogledati. Najbrž bi ga vedno znova gledali drugače."
https://www.gorenjskiglas.si/article/20200916/C/200919830/1168
"Predstava Škofjeloški pasijon si besedilo patra Romualda jemlje kot izhodišče za neke vrste 'duhovno dramo', ki se odreka spektaklu in se usmerja predvsem v prisluškovanje temeljnim potezam človeške eksistence."
"Lorenci je pasijonu slekel spektakelsko obleko, da bi prišel do golega bistva: do izgnanega in preganjanega posameznika, do njegovega mučenega telesa."
https://vecer.com/kultura/gledaliska-kritika-gledaliski-pasijon-10220301
"Če se dramske predloge loti režiser Jernej Lorenci, potem gotovo nastane nepredvidljiva, drugačna in zelo svobodna interpretacija. To velja tudi za Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini iz začetkov 18. stoletja in najstarejšo ohranjeno režijsko knjigo iz baročnega obdobja. Lorenci, ki ga v zadnjih letih bolj kot dramsko, intrigira epsko gledališče, razpira sodoben pogled iz različnih perspektiv na svetopisemsko odrešenjsko zgodbo, ki jo je v 863-ih rimanih verzih zapisal Pater Romuald/Lovrenc Marušič"
"Odlična uprizoritev, Lorenci v najboljši izdaji. Igralska skupina z brezrezervno predanostjo svoji stvari in res poglobljenim fokusom, skratka: gledališče v zenitu."
"Leta 2020 se Lorenci ob postavitvi Škofjeloškega pasijona osredotoča na bistvo, jedro, koncentrat, na osnovni pomen besede pasijon, ki prihaja iz latinske besede pasio, se pravi trpljenje."
https://ars.rtvslo.si/2020/09/oce-romuald-lovrenc-marusic-skofjeloski-pasijon/
