Kathy Acker

DON KIHOT, KI JE BILA SEN

Koprodukcija z Mestom žensk

»Z romanom Don Kihot, ki je bila sen (1986) Kathy Acker apropriira Cervantesov izvirnik, da bi z novim besedilom razsula svet, v katerem živi. Če je Cervantesov Don Kihot moški, ki zaradi branja viteških romanov zblazni in se odloči, da bo postal vitez, obudil viteštvo in služil svojemu narodu, je Don Kihota pri Acker sodobna ženska, ki naredi splav, saj mora – preden bi v svet poslala nedolžnega otroka – najprej najti ljubezen. Don Kihotove viteške romane nadomestijo ljubezenski romani sester Brontë in Jane Austen, od katerih si Acker ne izposoja samo motivov, temveč cele dele besedil, like in principe pisanja. Don Kihoto na njenih dogodivščinah po New Yorku spremljata Pes, ki je zanjo pasja reinkarnacija njenega preminulega partnerja Svetega Simeona, in bolniška postelja, ki jo naslavlja kot Rosinanto. Ves čas pa se pojavljajo Nixon, Reagan in devica Marija, ki vsak na svoj način zaznamujejo čas osemdesetih let 20. stoletja, v katerem poteka dogajanje v dramatizaciji. Vendar Don Kihotina norost ni zgolj njena lastna, temveč je odmik od sveta, ki je zblaznel, krut in neljubeč, sveta, v katerem so ljudje drug drugemu psi, manjvredne potepuške živali, vladajo pa mu zlobni čarovniki, ki nadzorujejo vse. 

Uprizoritev montažno sledi metodi cut-up, ki je tudi metoda pisanja Acker. Obstoječe situacije iz romana tako razširja z referencami iz popkulture, politične scene in literarnega kanona ter s specifično narativno logiko sledi avtoričinemu biografskemu in avtofikcijskemu načinu pripovedi. Don Kihot se tako neprestano prepleta s Kathy Acker, njene prigode pa z avtoričino biografijo,« je zapisal prevajalec, avtor dramatizacije in dramaturg uprizoritve Nik Žnidaršič.

Kathy Acker

(Foto: Wikimedia commons)

Kathy Acker (1947–1997) je bila ameriška eksperimentalna romanopiska, punk pesnica, esejistka in performativna umetnica, znana po svojih provokativnih in transgresivnih delih. Danes jo umeščamo med vodilne figure ameriške postmodernistične in feministične literature. Njeno pisanje zaznamujeta radikalna forma ter eksperimentiranje z naracijo in jezikom. Pogosto je uporabljala tehnike kolaža, apropriacije in pastiša, s katerimi je razrahljala literarni kanon ter ga prepletala s pornografijo, teorijo in avtobiografskimi elementi. Njena dela preizprašujejo pojme avtorstva, identitete, družbenih konvencij in moči. Don Kihot, ki je bila sen je prvi prevod in prva uprizoritev njenega dela v Sloveniji.

Nik Žnidaršič

(Foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT)

Nik Žnidaršič (2000) je diplomirani dramaturg, ki deluje na institucionalni in neodvisni sceni. Redno sodeluje z režiserko Živo Bizovičar (Boško in Admira, Juriš, Žene v testu …), pri avtorskih projektih (Agmisterij, kot soavtor pa Razmetana soba, Od kod, dekle, si ti doma) in plesnih predstavah (Tam, v vrtu, Antologija krika I: Vrečka presenečenja). Za Juriš (SLG Celje) sta z Bizovičar prejela Borštnikovo nagrado za avtorski koncept/dramatizacijo, za diplomsko nalogo Kemp je prejel akademijsko Prešernovo nagrado, za predstavo v trajanju Agmisterij pa so ustvarjalci prejeli univerzitetno Prešernovo nagrado. Žene v testu (SNG Drama Ljubljana) so bile nagrajene s Šeligovo nagrado, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v pretekli sezoni ter Borštnikovo nagrado za celostni pristop k obdelavi materiala.

Živa Bizovičar

(Foto: Nika Curk)

Živa Bizovičar (1998) ustvarja kot gledališka in radijska režiserka. Po končani gimnaziji se je vpisala na AGRFT, program Gledališka režija, kjer je diplomirala leta 2022 in trenutno obiskuje magistrski program Gledališka in radijska režija. Za režijo Zajčeve Jagababe je prejela akademijsko Prešernovo nagrado. V SNG Drama Ljubljana je v sklopu programa Superman ustvarila avtorski projekt Žene v testu, ki se je uvrstil v tekmovalni program Tedna slovenske drame in Borštnikovega srečanja ter prejel Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v letu 2022 ter Borštnikovo nagrado za celostni pristop k obdelavi gradiva. Leta 2023 je v SLG Celje režirala avtorski projekt Juriš po motivih življenja in dela Karla Destovnika – Kajuha, ki se je prav tako uvrstil na Teden slovenske drame in Borštnikovo srečanje, kjer je prejel Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo. Leta 2024 je v  Dramskem teatru Skopje režirala Drame princes Elfriede Jelinek, v začetku leta 2025 pa je premiero doživel avtorski projekt Boško in Admira, pri katerem je podpisana kot režiserka.