MONOLOGI S KAVČA #6

Kim Komljanec: EDEN MORA PREVZET KOMANDO (2020) 

Premiera na spletu: 28.maj 2020

Dramsko besedilo avtorice*:

Kim Komljanec: EDEN MORA PREVZET KOMANDO

Celoten monolog naj bo igran tako, kot da so vse »off stage« osebe nekje v prostoru za kamero na telefonu (ali levo ali desno). Samo Jerica (šefica) kliče na telefon, kjer se nahaja kamera in jo ONA nagovarja neposredno v kamero, od (pre)blizu. Večinoma je tekst zapisan zborno, ponekod pa so že v zapisu upoštevane vokalne redukcije, kratki nedoločniki ipd. Lektor(ica) in igralka naj jezik besedila prilagodita po svoji presoji.

Rekviziti:

mobilni telefon, stojalo za telefon (ni vidno), krpa, plastenka varekine, kozarec za vino, steklenica z belim vinom.

Pojasnila:

VELIKE TISKANE ČRKE pomenijo kričanje ali vsaj zelo glasen govor;

…                     tropičje pomeni, da se misel nekako izgubi, zamre ali v tišini nadaljuje;

–                      pomišljaj pomeni prekinjeno, presekano misel.

Pisk prejetega sporočila na telefonu. ONA pogleda na telefon, prebere, zaskrbljeno izdihne.

(tiho, sebi) Uff. (glasno, družinskim članom) Ljubčki moji, od jutri veljajo omejitve gibanja. (spet pogleda v telefon; sebi) Zaprte šole!? Treba se bo organizirat. Samo eden v trgovino – kaj imamo doma? Kruh bom spekla. Razkužit je treba stanovanje. Šolske torbe. Stopnišče. (družinskemu članu, glasno) DAJ PRAT HLAČE. VSE, VSE DAJ PRAT. (sama sebi) To ni hec. (družinskemu članu, tiho) Saj ni zajebancija, a ne? Saj mi ni tega poslala Tatjana kot en »res smešen štos«, a ne? (sebi) Res smešen štos. (vstane, glasno daje navodila) OKEJ, LJUBČKI, TAKO SE BOMO ZMENILI: Ti vzemi svoj leptop in pojdi delat v kabinet. Čao! Pejd! Ne, ne, kar pejd, bom že jaz. Vidva pa: na pisalnih mizah vaju čaka vse, kar morata naredit za šolo, da sta mi do enih končala, jasno? Jaz imam za delat za službo, tako da morata delat samostojno. V odmoru zložita posodo iz stroja in dajta sušit perilo. Nee! Kakšne igrice? Kakšen fortnajt!? Kdo se bo pa učil? Daj, vklopi malo samokontrole, no. Saj nisi dojenček. Ajde, ajde, gremo, rokave zavihat, niso to počitnice. (sama sebi, zelo tiho) Šit, a takole bo to?

Vzame plastenko varekine in krpo, nagne plastenko na krpo.

(družinskemu članu) Kaj!? (sebi) Pismo, kako mam zoprn glas. (tišina, nato družinskemu članu:) No, kaj je? (spet tišina) Ja, kaj bi pa ti naredil? Oziroma, kaj SI naredil? Pač, izredne razmere so, malo bo treba zobe stisnit, pa bo. Ti kar pejd, delat. Ne, kar bod ti v kabinetu, bom jaz tukaj. Če bosta tamala dva kaj – (sebi) Ja, kar pejd. Kar ti pejd v kabinet. Jaz bom pa tukaj, na straži. (družinskemu članu) KAJ JE? KAJ JE!? VSE TI PIŠE V NAVODILIH, PREBERI IN NAREDI, SAJ V ŠOLI TE TUDI NE BI ZA ROKCO DRŽALA! (sama sebi) Okej, zdaj pa jaz. Pokličem šefico, zmenit se moram, da skrajšamo uradne ure. (se zdaj živalsko zadere) PA KAJ JE ŽE SPET!? A VAMA NISEM REKLA, DA SE MI NE PRIKAŽITA IZ SOBE, DOKLER NE NAREDITA VSEGA ZA ŠOLO! DAJMO, V SOBO! ZGINTA!

                        (sama sebi) Kako, je že čas za kosilo?

                        (sama sebi) Kako, je že petek?

                        (sama sebi) Kako, je že tretji teden?

Tišina. ONA nekaj trenutkov samo zre v prazno, zre v telefon. Nato se zbere, si spne lase v čop in tipka po telefonu.

(sladko, z novim glasom, direktno v telefon) O, dober dan, Jerica, kako ste? Ja, a imate pri vas tudi takšno norišnico danes? Ha ha ha. Ja, no, saj ne rečem, moja dva fanta sta res pridna, ampak je pa težko, seveda, za vse je težko, kot sem že včeraj rekla, tole je čisto izredno stanje. Ha ha ha. No, khm, v zvezi s tem, sem vas hotela vprašat, kako bi se vam zdelo, če bi malo zreducirali – (pisk prispelega maila) Aha, kaj pa je to? A, po mailu ste mi poslali, kaj pa je to? Čakajte, samo, da odprem, joj, ne vem, če bom lahko oboje hkrati, moj leptop pa sin uporablja, ima ravno pogovor z učiteljico, ja, tole se mi noče naložit … (družinskemu članu, tiho) Kaj je? (Jerici v telefon) A veste kaj, mislim, da bom morala prekinit, toliko, da odprem dokument, pa vas pokličem nazaj, takoj ko bom preletela, a velja? No, se slišiva čez minutko. (družinskemu članu) KAM GREŠ!?

NE MOREŠ VEN. KAJ JE S TABO!? NE, sem rekla. Pred blokom se zbira MILIJON ljudi, pa kaj je s tabo, a hočeš kaj domov prinest? A bi nas rad vse okužil!? (zdaj drži telefon v roki in »išče« poslani dokument na njem) NE, NE, TIŠINA! ME ČISTO NIČ NE ZANIMA, KOLIKO TVOJIH SOŠOLCEV SE ŽE CEL TEDEN DRUŽI, NJIHOVE MAME PAČ VERJETNO NISO DOBILE OBVESTILA, DA JE TREBA DO KONCA TEDNA OBRAVNAVAT VSE PRISPELE VLOGE IN DA … (zdaj »bere« dokument s telefona) Čakaj, čakaj, kaj je pa to? 80 procentov. 80 procentov, kako 80 procentov? Ni upravičena do dodatkov za prevoz in malico, opravljati v polnem obsegu, izven uradnih ur dostopna preko elektronske pošte, telefona, na SMS-sporočila dolžna odgovarjati v najkrajšem možnem roku, kaj, čakaj, kaj? (zdaj postavi telefon spet nazaj na stojalo, nekaj trenutkov strmi vanj, nato družinskemu članu, z gnevom) NE, SEM REKLA, NEHAJ SE OBNAŠAT, KOT DA SE TEBE TA SITUACIJA SPLOH NE TIČE! PEJD SE S SVOJIM FOTROM ZMENIT. MA, DAJ, BRIGA ME, PEJD VEN, OKUŽI SE, OKUŽI NAS VSE, SAMO ZGINI ŽE!

            (čisto tiho) Halo, mama?

            (čisto tiho) Mama, tisti zeleni znakec s kamero pritisni.

            (čisto tiho) Mama? Jaz sem.

(nežno) Prosi sestro, da ti pomaga. Saj je kakšna sestra kje v bližini, ne? Sestro pokliči. Kar odloži telefon na posteljo, pa pokliči sestro, bom počakala na zvezi.

Vzame steklenico belega vina in si natoči kozarec. Naredi požirek..

Ah, saj nekako vozimo. Saj gre. Včasih se spričkamo, ampak saj gre. Če ne bi imela tega debila za moža, ki ne zna enih gat v predal pospravit, no, ampak saj gre, saj vozimo, saj nam gre. Če bi me samo v tej bajti, v tem bloku kdo poslušal, pa bi bilo vse skupaj lažje. Razkužit moram ograjo na stopnišču. Danes sem jaz na vrsti. Saj, če ne bi pol sosedov spokalo in šlo na svoje jebene vikende, jaz bi tudi šla na vikend, pa pustila te tri pujse, naj živijo v svinjaku, naj se v lastni svinjariji utopijo, če jih ne bo virus dokrajčil. (izprazni kozarec) Saj ne, kaj govorim, saj vozimo, saj se imamo radi, rada jih imam, vse tri, s smrdljivimi štumfi in poscano školjko, kaj bi brez njih, kaj sploh bi brez njih, veš, ne moremo prit na obisk, mama, ni dovoljeno. Zaradi epidemije, mama. Saj pridemo, samo da tole mine. (ji gre na jok) Samo malo še potrpimo, pa bo. Pa bo bolje. (hlipa) Saj bo bolje. Zdaj pa moram it mama, Tatjana me kliče. Ja, tista iz drugega nadstropja. Ja, že dolgo je sama. Ona je pa res sama. Vem, vem, saj jaz tudi čakam. Da mine dan, da je popoldne, da vzhaja kruh, da je vikend, da izhlapi varekina, da grem lahko v trgovino, samo čakam. Zdaj pa moram it, mama, ker moram razkužit ograjo. V bloku. Ja, eden mora prevzet komando. Kaj, a misliš, da bo Brvar razkuževal!? Lepo te prosim. Eden pač mora prevzet komando. Narejeno mora bit, do konca dneva, razkuženo, dvakrat na dan, do konca tedna rešene vse vloge, vse za šolo, skuhano, oprano, odgovorit moram na maile, služba je prva, račune je treba plačat, v kabinetu ima tako svinjarijo, da se mi obrne, pa naročit se moram na pregled, tista bula tudi ne more čakat v nedogled, razkužit je treba stopnice, ograjo, jaz ti povem, zorganizirat se je treba, samo zorganizirat se je treba. Eden mora prevzet komando. Kdo pa bo? Eden mora.

Vzame plastenko varekine in si jo natoči v kozarec, do vrha. Srkne.

(tiho, sama sebi) Saj jih imam rada, vse tri …

Spet srkne.

(tiho, sama sebi) Kaj bi sploh, kaj bi oni brez mene …

Še enkrat srkne.

(tiho, sama sebi) … ampak eden mora prevzet komando, jaz ne vem, eden mora …

Nagne kozarec in spije do dna.

                                                           KONEC

*Opomba: Gre za avtorsko delo, zaščiteno po avtorskopravni zakonodaji veljavni v RS.