Jeza nanjo ali na nas same
V stolpu Škrlovec smo si ogledali predstavo Hilda avtorice Marie NDiaye v režiji Alena Jelena.
Z novo premiero v Prešernovem gledališču nadaljujejo dolgoletno usmeritev uprizarjanja dramskih besedil, s katerimi opozarjajo na probleme v družbi tukaj in zdaj. Besedilo z naslovom Hilda francoske avtorice Marie NDiaye, je zgodba o neoliberalizmu in sodobnem suženjstvu. Franck Meyer (Miha Rodman) pride na razgovor za delo k gospe Lemarchand (Darja Reichman), a se izkaže, da slednja hoče zaposliti njegovo ženo Hildo. Sprva prijazna služba postaja mora, žena hodi domov le spat, kasneje še to ne, saj jo gospodarica zadrži doma. Franck se gospe ne zmore upreti. Za trenutek zdi, da v svoji kratki odrski pojavnosti zadevo v svoje roke prevzame uporniška Hildina sestra Corinne (Vesna Pernarčič), a se za Francka in Hildo nič ne spremeni. Nasprotno, zgodba se konča slabo. Tudi za gospo Lemarchandovo.
Besedilo je bilo napisano kot radijska igra, kasneje so sledile številne odrske adaptacije, tokrat prvič v Sloveniji. Režiser in dramaturg Alen Jelen je Hildo že dvakrat režiral na radiu, za Radio Maribor in Radio Slovenija. Aktualna zgodba, ki slika nečloveški obraz kapitalizma in vso pokvarjenost odnosa gospodar – hlapec znotraj njega, je hkrati mojstrsko izpisano besedilo, ki omogoča precej režijske širine, predvsem glavnima protagonistoma pa odpira veliko možnosti za kreiranje izjemnih vlog. Tako Reichmanova kot Rodman to odlično izkoristita.
Scena »malega odra« v Škrlovcu je enostavna, a zgovorna. Odra ni. Na eni strani je 'nobel' zofa gospe Lemarchand kot dokaz bogastva v brezdelju, na drugi Franckova boksarska vreča kot nekakšen ventil za izražanje gneva ob siceršnji nemoči. Med njima se odvija predstava. Hilda je brez obraza, saj je v igri ni, čeprav je vseskozi prisotna. Spoznavamo jo skozi dialoge Lemarchandove in Francka. Kljub navidezni prijaznosti je gospa, ki se ima za bogato levičarko, v govoru brezkompromisna, groba in uničevalna, Franck je redkobeseden in brez želje po uporu. Želimo si, da bi ona že enkrat utihnila, da bi on vendarle reagiral in ji vzel besedo, a konkretnega odgovora in s tem upora z njegove strani ni. S stisnjenimi zobmi vzame ponujeni denar. Več besed premaga manj besed. Ponižani si ne upa prestopiti črte, ki jo gospa v svoji suvereni nadvladi nariše na sredo prehoda. Režiser s črto pokaže, da gre v predstavi vseskozi za boj, boj med človeškim in zatiralskim, boj med dobrim in slabim. Lemarchandove ne maramo, na Franca smo jezni, in se ob tem sprašujemo, kako mi sami delujemo, ali smo podobni tako njej kot njemu.
Reichmanova je v igralsko in miselno zahtevni vlogi izjemna. Prepričljiva od prvega do zadnjega dejanja, tako v drži zdolgočasene in neznosne bogatašinje kot ženske, ki na koncu izgubi razsodnost v želji postati Hilda. Hilda, ki je sposobna imeti rada, Hilda, ki si je nekdo želi in jo pogreša. Odličen partner v predstavi je Miha Rodman, mlad in v besedi neartikuliran. Močan, da nas čudi, zakaj ničesar ne ukrene. Tudi takrat, ko mu v jezi izstopijo žile na vratu. Hilda, ime naj bi v stari nemščini pomenilo boj, vsekakor nadaljuje uspešen začetek letošnje sezone v Prešernovem gledališču. Na potezi je slovenski Janez, ki je milostljiv.
HILDA
O predstavi
V odlično napisani drami o hišni pomočnici Hildi je v ospredju novodobno suženjstvo. Zgodba o Hildi, ki ji nikoli ne vidimo obraza, me vsakokrat znova pretrese in razjezi. V Hildi so zajete tragedije vseh brezpravnih in nemočnih, poštenih delavcev , ki so jih in jih še izkoriščajo politične elite – leve in desne provenience – za svoje bogatenje, brezvestni lastniki privatiziranih podjetij, neoliberalna ekonomija in brezpravna država. Te trgovce z ljudmi in našimi usodami poznamo in jih vsak dan vidimo na televizijskem ekranu! Kako srhljiva je zgodba o Hildi! In kako resnična …
(Alen Jelen)
Drama Hilda izpostavlja temo novodobnega suženjstva, ki smo mu zmeraj bolj priča tako v svetu kot žal tudi pri nas. Gre za besedilo, ki v izpiljeni dramski formi odpira problem neoliberalističnega načina nadvlade bogatih nad revnimi, in to v vsej diabolični »sofisticiranosti« in sprevrženosti razmerja med Gospodarjem in Hlapcem. Čeprav se ima gospa Lemarchand za levičarko, ki nasprotuje vsaki obliki služenja in zavrača uporabo besede »suženj«, njena dejanja pričajo o nasprotnem. Nad svojo hišno pomočnico izvaja popoln nadzor, ki Hildo psihično in fizično uničuje, hkrati pa uničuje tudi njo samo. Odnos gospodar-služabnik pač ne more obstajati brez obeh udeležencev, njuno razmerje je obojestransko; Gospodar ne more brez Hlapca, saj ga ta vzpostavlja v vsej njegovi moči. Nadvlada, ki smo ji priča v drami, se vrh tega izvaja nad pripadniki iste rase, celo istega naroda. Izvir moči je denar, ki ga meščanom Lemarchandom ne manjka. Kljub več kot očitni družbeno angažirani tematiki pa problem nadvlade zaradi bolezenske obsedenosti gospodarice s Hildo dobi v besedilu še poglobljeno psihološko razsežnost. Poleg vsakdanje tlake Gospodarica namreč od Hilde zahteva predvsem absolutno predanost in ljubezen. In prav ta čustvena odvisnost je tista, ki perverzno briše mejo med Gospodarjem in Hlapcem in ki problem nadvlade z družbenega premakne na področje globlje človeške eksistence. V tem pa se kaže tudi avtoričina genialnost in neizmerna pretanjenost v prepoznavanju temnih sil v medčloveških odnosih.
O avtorici
Marie NDiaye je ena izmed najvidnejših sodobnih francoskih pisateljic in dramatičark, avtorica sedmih romanov in zbirke kratkih zgodb, napisala pa je tudi vrsto dram in scenarijev. Njeno dramo Papa doit manger (Očka mora jesti) so kot drugo besedilo ženske avtorice uprizorili v Comedie Française, romana Rosie Carpe (2001) in Tri močne ženske (Trois femmes puissantes, 2009) pa sta prevedena tudi v slovenščino. Za Tri močne ženske je Marie NDiaye prejela tudi prestižno Goncourtovo nagrado, za Rosie Carpe pa nagrado femina.
O režiserju
Dramaturg in režiser Alen Jelen je na Radiu Slovenija zaposlen kot režiser v Uredništvu igranega programa; je tajnik Združenja dramskih umetnikov Slovenije in umetniški vodja ŠKUC gledališča. Lani je izdal knjigo Nočni pogovori (Igralci v etru).
Leta 2011 je prejel bršljanov venec, stanovsko priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za gledališko in radijske režije v letu 2010.
Jelen velja za režiserja, ki se s filigransko natančnostjo loteva razkrivanja številnih plasti človekovega čustvovanja. V Prešernovem gledališču Kranj bo Hilda že tretja uprizoritev (leta 2011 je na oder postavil Proti severnemu vetru Daniela Glattauerja, leta 2012 pa Dvom Johna Patricka Shanleyja), nastala pod njegovim režijskim vodstvom.
O predstavi so pisali
V stolpu Škrlovec smo si ogledali predstavo Hilda avtorice Marie NDiaye v režiji Alena Jelena.
Z novo premiero v Prešernovem gledališču nadaljujejo dolgoletno usmeritev uprizarjanja dramskih besedil, s katerimi opozarjajo na probleme v družbi tukaj in zdaj. Besedilo z naslovom Hilda francoske avtorice Marie NDiaye, je zgodba o neoliberalizmu in sodobnem suženjstvu. Franck Meyer (Miha Rodman) pride na razgovor za delo k gospe Lemarchand (Darja Reichman), a se izkaže, da slednja hoče zaposliti njegovo ženo Hildo. Sprva prijazna služba postaja mora, žena hodi domov le spat, kasneje še to ne, saj jo gospodarica zadrži doma. Franck se gospe ne zmore upreti. Za trenutek zdi, da v svoji kratki odrski pojavnosti zadevo v svoje roke prevzame uporniška Hildina sestra Corinne (Vesna Pernarčič), a se za Francka in Hildo nič ne spremeni. Nasprotno, zgodba se konča slabo. Tudi za gospo Lemarchandovo.
Besedilo je bilo napisano kot radijska igra, kasneje so sledile številne odrske adaptacije, tokrat prvič v Sloveniji. Režiser in dramaturg Alen Jelen je Hildo že dvakrat režiral na radiu, za Radio Maribor in Radio Slovenija. Aktualna zgodba, ki slika nečloveški obraz kapitalizma in vso pokvarjenost odnosa gospodar – hlapec znotraj njega, je hkrati mojstrsko izpisano besedilo, ki omogoča precej režijske širine, predvsem glavnima protagonistoma pa odpira veliko možnosti za kreiranje izjemnih vlog. Tako Reichmanova kot Rodman to odlično izkoristita.
Scena »malega odra« v Škrlovcu je enostavna, a zgovorna. Odra ni. Na eni strani je 'nobel' zofa gospe Lemarchand kot dokaz bogastva v brezdelju, na drugi Franckova boksarska vreča kot nekakšen ventil za izražanje gneva ob siceršnji nemoči. Med njima se odvija predstava. Hilda je brez obraza, saj je v igri ni, čeprav je vseskozi prisotna. Spoznavamo jo skozi dialoge Lemarchandove in Francka. Kljub navidezni prijaznosti je gospa, ki se ima za bogato levičarko, v govoru brezkompromisna, groba in uničevalna, Franck je redkobeseden in brez želje po uporu. Želimo si, da bi ona že enkrat utihnila, da bi on vendarle reagiral in ji vzel besedo, a konkretnega odgovora in s tem upora z njegove strani ni. S stisnjenimi zobmi vzame ponujeni denar. Več besed premaga manj besed. Ponižani si ne upa prestopiti črte, ki jo gospa v svoji suvereni nadvladi nariše na sredo prehoda. Režiser s črto pokaže, da gre v predstavi vseskozi za boj, boj med človeškim in zatiralskim, boj med dobrim in slabim. Lemarchandove ne maramo, na Franca smo jezni, in se ob tem sprašujemo, kako mi sami delujemo, ali smo podobni tako njej kot njemu.
Reichmanova je v igralsko in miselno zahtevni vlogi izjemna. Prepričljiva od prvega do zadnjega dejanja, tako v drži zdolgočasene in neznosne bogatašinje kot ženske, ki na koncu izgubi razsodnost v želji postati Hilda. Hilda, ki je sposobna imeti rada, Hilda, ki si je nekdo želi in jo pogreša. Odličen partner v predstavi je Miha Rodman, mlad in v besedi neartikuliran. Močan, da nas čudi, zakaj ničesar ne ukrene. Tudi takrat, ko mu v jezi izstopijo žile na vratu. Hilda, ime naj bi v stari nemščini pomenilo boj, vsekakor nadaljuje uspešen začetek letošnje sezone v Prešernovem gledališču. Na potezi je slovenski Janez, ki je milostljiv.
(Igor Kavčič, Gorenjski glas)
-----------------------
Ocenjujemo: Hilda (Slavko Pezdir, Delo)
V stolpu Škrlovec v Kranju je domače Prešernovo gledališče v koprodukciji z ljubljanskim Škuc gledališčem uprizorilo slovensko odrsko praizvedbo drame sodobne francoske avtorice Marie NDiaye Hilda (1999).
Besedilo, ki je bilo napisano za radio, je po dveh slovenskih radijskih oživitvah tokrat v novem prevodu Suzane Koncut ter ob sodelovanju dramaturginje Anje Krušnik Cirnski tudi v tretje, a tokrat na komorno prizorišče, postavil režiser Alen Jelen.
-----------------------
V osrčju izkoriščanja (Ana Perne, Dnevnik)
v Prešernovem gledališču Kranj nadaljujejo z uprizoritvijo besedila Marie NDiaye, francoske avtorice, ki jo pri nas poznamo predvsem po proznih delih. Njena Hilda je bila sicer pri nas že predstavljena, in to dvakrat – v obliki radijske igre, kar je pravzaprav tudi njena izvirna oblika. Obakrat jo je režiral Alen Jelen, ki se je besedila lotil tudi v primeru tokratne gledališke uprizoritve. A v tem ne orje ledine, saj je igra od svojega nastanka leta 1998 doživela že več odrskih postavitev. Njegova slovenska odrska praizvedba je nastala v koprodukciji s ŠKUC gledališčem in je kot uprizoritev bolj komorne ali tudi intimne narave postavljena v manjšo dvorano kranjskega stolpa Škrlovec.
-----------------------
Tretja premiera Prešernovega gledališča Kranj te sezone je bila sinoči (16.10. 2014) v Stolpu Škrlovec. V koprodukciji s ŠKUCem je ansambel uprizoril dramo Hilda (prevod: Suzana Koncut) sodobne francoske pisateljice Mari Ndiaye (izg.: marí ndiajé). Pri oblikovanju predstave sta sodelovala režiser Alen Jelen in oblikovalka zvočne podobe Darja Hlavka Godina, naša kolega iz uredništva igranega programa. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Prizorišče Stolpa Škrlovec je narekovalo dogajanje drame Hilda na daljici, zamejeni na eni strani z bogataško zofo, na drugi z visečo boksarsko vrečo in lesenim zabojem. Nasprotje predmetov v prostoru simbolno zaznamuje nasprotje dveh protagonistov, dveh svetov, ki jima pripadata: bogate francoske gospe Lemarchand in delavca Francka, poročenega s Hildo. Hilda je osrednja figura in povod za zaplet. Vendar je prisotna na način odsotnosti, saj je popredmetena ženska, stvar v rokah gospe Lemarchand. Odločitev gospe je zakon, ki ga podpira, seveda, denar. Denar v rokah ženske neštetih plasti: izsiljevalke, manipulantke, razvajenke, zapeljivke, neljubljene ženske, krute prezirljivke, pokroviteljske vzvišenke, posesivne uničevalke in še kaj. Utelesila jo je Darja Reichman, ki je nepopustljivo, s srepečim pogledom sledila neštetim ostrinam robov nesimpatičnega lika. Njej nasproti je stal kot neizoblikovana, molčeča kreatura Franck – Miha Rodman - moški brez moškosti, ki je ne more nadomestiti samo moč mišic.
Dogajanje drame Hilda, generirano predvsem iz slapa besed gospe, je ves čas kot struna napeto, brez popuščanja in skoncentrirano. Izteče se v tesnobo in zgroženost gledalca, kar je nedvomno namen natančno prebrane drame o anomalijah sodobne kapitalistične družbe, ki ji je sužnjelastništvo tuje samo kot beseda.
(Tadeja Krečič, Radio Slovenija)
-------------------------
(Val 202, Kulturnice)
http://www.rtvslo.si/kultura/novice/pester-cetrtek-za-gledalisca-v-ljubljani-mariboru-in-kranju/348871
-------------------------
(TV SLO, Nina Jerman)
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-kultura/174299961
V stolpu Škrlovec v Kranju je domače Prešernovo gledališče v koprodukciji z ljubljanskim Škuc gledališčem uprizorilo slovensko odrsko praizvedbo drame sodobne francoske avtorice Marie NDiaye Hilda (1999).
Besedilo, ki je bilo napisano za radio, je po dveh slovenskih radijskih oživitvah tokrat v novem prevodu Suzane Koncut ter ob sodelovanju dramaturginje Anje Krušnik Cirnski tudi v tretje, a tokrat na komorno prizorišče, postavil režiser Alen Jelen.
V osrčju izkoriščanja
V Prešernovem gledališču Kranj nadaljujejo z uprizoritvijo besedila Marie NDiaye, francoske avtorice, ki jo pri nas poznamo predvsem po proznih delih. Njena Hilda je bila sicer pri nas že predstavljena, in to dvakrat – v obliki radijske igre, kar je pravzaprav tudi njena izvirna oblika. Obakrat jo je režiral Alen Jelen, ki se je besedila lotil tudi v primeru tokratne gledališke uprizoritve. A v tem ne orje ledine, saj je igra od svojega nastanka leta 1998 doživela že več odrskih postavitev. Njegova slovenska odrska praizvedba je nastala v koprodukciji s ŠKUC gledališčem in je kot uprizoritev bolj komorne ali tudi intimne narave postavljena v manjšo dvorano kranjskega stolpa Škrlovec.
Tretja premiera Prešernovega gledališča Kranj te sezone je bila sinoči (16.10. 2014) v Stolpu Škrlovec. V koprodukciji s ŠKUCem je ansambel uprizoril dramo Hilda (prevod: Suzana Koncut) sodobne francoske pisateljice Mari Ndiaye (izg.: marí ndiajé). Pri oblikovanju predstave sta sodelovala režiser Alen Jelen in oblikovalka zvočne podobe Darja Hlavka Godina, naša kolega iz uredništva igranega programa. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Prizorišče Stolpa Škrlovec je narekovalo dogajanje drame Hilda na daljici, zamejeni na eni strani z bogataško zofo, na drugi z visečo boksarsko vrečo in lesenim zabojem. Nasprotje predmetov v prostoru simbolno zaznamuje nasprotje dveh protagonistov, dveh svetov, ki jima pripadata: bogate francoske gospe Lemarchand in delavca Francka, poročenega s Hildo. Hilda je osrednja figura in povod za zaplet. Vendar je prisotna na način odsotnosti, saj je popredmetena ženska, stvar v rokah gospe Lemarchand. Odločitev gospe je zakon, ki ga podpira, seveda, denar. Denar v rokah ženske neštetih plasti: izsiljevalke, manipulantke, razvajenke, zapeljivke, neljubljene ženske, krute prezirljivke, pokroviteljske vzvišenke, posesivne uničevalke in še kaj. Utelesila jo je Darja Reichman, ki je nepopustljivo, s srepečim pogledom sledila neštetim ostrinam robov nesimpatičnega lika. Njej nasproti je stal kot neizoblikovana, molčeča kreatura Franck – Miha Rodman - moški brez moškosti, ki je ne more nadomestiti samo moč mišic.
Dogajanje drame Hilda, generirano predvsem iz slapa besed gospe, je ves čas kot struna napeto, brez popuščanja in skoncentrirano. Izteče se v tesnobo in zgroženost gledalca, kar je nedvomno namen natančno prebrane drame o anomalijah sodobne kapitalistične družbe, ki ji je sužnjelastništvo tuje samo kot beseda..
