MONOLOGI S KAVČA #4

Tjaša Mislej: KORENINE IN KRILA (2020) 

Premiera na spletu: 21.maj 2020

Dramsko besedilo avtorice*:

KORENINE IN KRILA

OČI: Mlad moški, okrog 32 let, prvič je postal očka. Zaradi strogih ukrepov ob epidemiji ni smel biti prisoten pri porodu. Doma čaka in prešteva dneve, da bo lahko šel iskat partnerko in novorojenega sina v porodnišnico. Zaposlen je kot veterinarski tehnik, rad ima naravo in rock glasbo. Ni vajen kazati čustev. Nova vloga očeta mu predstavlja izziv in v njem poleg pričakovanja vzbuja strah, tesnobo, slabe spomine na lastnega očeta.

Mlad moški v dnevni sobi na kavču. Telefon nastavi pod določenim kotom in se začne snemati. V rokah ima plišastega kužka.

OČI (animira igračo): Hovhov! Jaz sem mali kuži Muži. Izgubu sem svojo kost. Hovhov! Hej, je kdo videl mojo kost? (približa kameri) A si ti videl mojo kost? Hovhov! (vzame v roke še plišastega medveda) Brunda gunda, brunda gunda. Dober dan, kuži Muži, kako kaj gre? (animira kužka) Dober dan, medo Vladek! Hovhov. Nč dobrga ni, nikjer ne najdem več kosti. Grozno! (animira medvedka) Eh, ne se sekirat, brunda gunda. Vse bo dobr. Skleda meda potolaži kužka in medveda! Pejva na med! (animira kužka) Pejva, hovhov! (pospravi plišasti igrački) Ja, no … Heh. Tole je bla ena taka igrca. Upam, da ti je bla všeč. Aja, jaz sem drugač tvoj oči. Obiski v porodnišnici so prepovedani, tko da zdej sta sam ti pa mami. Pa en kup tečnih sester, hehe. Maš pa tud fotra, evo me! Hehe. Oprost, nisem se obril pa počesat sem se tud pozabu. Sej ne zameriš, ne. No, jaz sem pa tebe že vidu. Mami mi skos pošilja tvoje slike. Stari, super čupo maš! Irokeza, dbest. (premor) Uf, lej. Ne vem. Kaj bi ti reku? Rad bi ti povedal, da … da se že ful veselim, da prideš. Evo, čakam doma. Razmišlam, kako bo vse drugač. Kako se bo vse spremenil. Pa strah me je, nočem zajebat. Ne vem, kakšen fotr bom. Ne vem, kakšen fotr bi moral bit. Jaz v bistvu nism mel fotra. Tvoj dedek je … posebn človk, tko bom rekel. Nauču me je sam to, kakšen fotr ne smem bit. (premor) Dolg časa sploh nisem vedu, kdo je moj oči. Z mamo nikol nisva govorila o njem. Pol se je pa na lepem kar prikazal. Mal pred mojim desetim rojstnim dnevom. Kar prišel je, nenajavljen. Prosu je, če lohk pridem pred blok, ni hotel it gor. Pa sem šel dol in me je peljal na tortico. Dobra je bla, čokoladna. Pa še sok zraven. On je pa spil pivo in viski. Dal mi je še neki tolarjev za domov. Pred blokom mi je stisnu roko in mi oblubu, da bo kmal spet prišel, da bo vse drugač. Tisto noč sem bil tok vznemirjen, da nisem mogu spat. No … pol ga spet ni blo. Dolg ga ni blo. Siguren sem bil, da vsaj za naslednji rojstni dan pride. Čaku sem ga. Pa ni prišel. Šele čez pet let se je spet oglasil, ko sem bil že v srednji. Vesel sem bil. Preselu se je k novi ženi in živela sta še kar blizu. Da sem lohk šel tja z busom. Neki časa sem redno hodu k njemu. Manjkal mi je. Ampak to ni zgledal tko … preveč družinsko. Fotr je velik pil, ta nova žena Majda pa tud. Včasih ko sem šel tja na kosiu, sta bla oba že ob 12.00 pijana in velik praznih flaš je blo. Stari je bil živčen, moral si je nekak pomagat. Skupaj smo jedl kosiu, kuhala je Majda super. Sej je bla tud debela za tri ženske. No, po kosilu sta bla pa spet na vrsti pivo in televizija. Nikol nismo nikamor šli. Doma sta mela enga ubozga psa, ki sta ga tepla. Za vsako malenkost je fotr brcnu psa ali ga udaru po glav. Pes je bil tko prestrašen, da se je kar polulal, ko je fotr dvignu glas. Fak. Plazu se je po stanovanju tko čist pri tleh. Mene ni fotr nikol udaril, sam psa. In včasih Majdo. Velik sta se prepirala. Kričala sta en na druzga, razbijala z vrati. Ko sta bla slabe volje, kar je blo večino časa, sta se spravlala name. Kritizirala sta. Vse je blo narobe. Nč nisem prav naredu. To mi je šlo pol zmerej bolj na živce. Nisem več maral hodit tja. Bedno mi je blo. (premor) Neki časa me je fotr še klical, vabu me je na kosiu. Ampak nisem šel, nisem mogu več. Enostavno nisem mogu. Pol je nehu klicat. Tud za rojstni dan ga ni blo. Nisem ga videl že vsaj štir al pa pet let. Pa še takrat je blo slučajno, v Bauhausu. Kupoval je material za beljenje. Pizda, dedek je ratal, pa sploh ne ve, da si se rodil. Ne bo vedu, kdaj se boš zasmejal, kdaj boš shodu, tko kot zame ni vedu. Fakof pa tak vzornik. (premor) Sori. Ne vem, zakaj to zdej … (prekine posnetek)

Moški vzame v roke telefon, izbriše, kar je pravkar posnel. V roke vzame kitaro, malo zaigra, se umiri in potem ponovno nastavi telefon. Vključi snemanje. Zaigra na kitaro in zapoje otroško pesem v rock stilu.

OČI: »Moj očka ima konjička dva, oba sta lepa, lepa šimelna. Hojla drija drija hojla drija drom, hojla drija drija drija drom.« (odloži kitaro) Helou! Kako si, tamau? Fotr tuki, hehe. Nisva se še spoznala, ampak se bova kmal. Evo me, to sem jaz, to je moj glas. Sej si me poslušal, ko si bil še v trebuhu. Še mal pa pridem po vaju. Ne vem … Komi čakam, da te primem v roke. Upam, da bom znal. Pa previjanje pa kašce pa vse to. Sej bo. Mam priročnik, evo. Se učim. (pokaže brošuro iz šole za starše). Veš, kaj mi je moja mama, tvoja babi, zmerej govorila? Otroci rabijo močne korenine pa hkrati, da jim daš krila. Korenine pa krila. Evo, to. V glavnem, čakam tebe in tvojo mami, da prideta. Kmal se vidmo, oblubim. Pa ne glede na vse, kar še pride v lajfu, jaz bom zmerej tam. Zmerej bom ob teb, karkol se zgodi. Mogoče ne bom popoln, ampak bom tam. To ti zdej povem in za zmerej. Se vidmo, rad te mam.

Ugasne snemanje. Obsedi na kavču in igra na kitaro.