Florian Zeller

MAMA (La Mère)

Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj

Zellerjeva Mama je vrhunsko, večplastno in pretresljivo dramsko besedilo, ki govori o bolečini in osamljenosti Mame, ki se sooča s sindromom »praznega gnezda«. Florian Zeller na stilno prepoznaven in izpiljeno minimalističen način, s skopimi, a enigmatično dvoumnimi stavki v tekočem dialogu, predvsem pa z neprestanim spreminjanjem perspektive izrekanja »objektivne resnice« razgrinja pred nami čustveno izvotljene odnose v družini, katerih posledica so Mamina osamljenost, njeno boleče soočanje s sinovim odhodom od doma in slutnja moževega varanja oziroma njegova čustveno odsotnost. Avtor se spretno poigrava z realnostjo izrečenega, ki jo gledalec po koščkih sestavlja iz prizora v prizor skozi labirint Mamine stiske. Zeller namreč preigrava najrazličnejše variacije dialogov med akterji te osupljive drame o razpadu družine ter posledično o »razpadu psihe« oziroma nevzdržni čustveni razrvanosti naslovne junakinje. Ob »variacijah« pogovorov med Mamo in Očetom, Mamo in Sinom, Očetom in Sinom ter Mamo in Dekletom se skupaj z Mamo tudi mi izgubljamo v blodnjaku različnih scenarijev, ki jih »zapisuje« njeno hrepenenje po izstopu iz nevzdržne spirale osamljenosti, v kateri se vrtinči na tanki meji
stvarnosti in imaginacije, norosti in bolečine, materinske ljubezni in bolestne posesivnosti.

Florian Zeller

(Foto: © Laurent Hini)

Florian Zeller se je rodil 28. junija 1979 v Parizu, je pisatelj, dramatik in režiser. Kot mlad pisatelj je zaslovel z romani, širše mednarodno priznanje je dosegel z gledališkimi deli, v zenitu slave pa je bil ob prejemu oskarja za najboljši prirejeni scenarij leta 2021, in sicer po svoji drami Oče (Le Père, 2012). Leta 2010 je z besedilom Mama (La Mère, Théâtre de Paris, r. Marcial Di Fonzo Bo, september 2010) začel pisati dramsko »družinsko trilogijo« s pomenljivimi naslovi: Mama, Oče in Sin. Gre za nepovezane drame, ki pa jih povezujejo naslovi z družinsko konotacijo: Mama in Oče (Théâtre Hébertot, r. Ladislas Chollat, september 2012) ter Sin (Comédie des Champs-Elysées, Pariz, r. Ladislas Chollat, februar 2018). Francoski igralec Pierre Arditi, ki je igral v Zellerjevih igrah Laž in Resnica, pravi, da je Zeller »kirurg človeške duše«: »Ob branju njegovih tekstov si misliš, to je čisto preprosto, v resnici pa je veliko bolj zapleteno, takšni so pač veliki avtorji.« Zeller je že pred podelitvijo oskarjev leta 2021 žel izjemne uspehe po svetu. Njegovo na videz preprosto, v resnici pa izjemno zahtevno pero je prepričalo tudi igralko Isabelle Huppert, ki je v New Yorku odigrala vlogo Mame, in Anthonyja Hopkinsa, ki je leta 2021 tako kot Zeller za scenarij dobil oskarja za igro v filmu Oče v avtorjevi režiji.

Ivica Buljan

(Foto: Osebni arhiv)

Režiser, umetniški vodja Mini teatra Ljubljana in HNK v Zagrebu Ivica Buljan je v zadnjih dvajsetih letih v slovenskem gledališkem prostoru režiral številne nepozabne predstave, tudi v Prešernovem gledališču Kranj (Elfriede Jelinek: Drame princes, Martin Sperr: Lovske scene iz Spodnje Bavarske, Marie Luise Fleisser: Močan rod). V zadnjih letih pa se je z režijami več kot uspešno uveljavil tudi v tujini.

O Zellerjevi Mami je zapisal: »Moji avtorji so enigmatični pesniki: Elfriede Jelinek, Pier Paolo Pasolini, Marina Ivanova Cvetajeva, Bernard-Marie Koltès. Skoraj nikoli ne režiram ›transparentnih‹ dram. Prav take na prvi pogled piše Florian Zeller, ki je hitro postal priznan pisec. Po mnenju L’Espressa je ›ob Yasmini Reza najboljši francoski dramatik‹, po mnenju Guardiana pa ›najbolj fascinanten dramatik našega časa‹. Zaradi svoje neposrednosti je veliko večja zvezda v New Yorku in Londonu kot v Parizu. Ob tej esencialnosti naj omenim še sled mističnosti in nepredvidljive preobrate, ki jih lahko najdemo v njegovih dramah. To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama. Tako kot druge ženske je tudi Anne naredila vse za svoja otroka, za svojega moža, za svoj dom; toda minevala so leta in otroka sta odšla, sin, hči – in zdaj še njun oče. Nenadoma se znajde sama v kraljestvu, iz katerega vsi bežijo. Toda da bi lahko spet zaživela, je dovolj, da se sin, ki se razhaja z dekletom, vrne in nekaj dni preživi doma – pa čeprav to zanjo pomeni izgubo razuma, ko pozablja, da ga bo morala spet pustiti oditi …«