Marko Sosič

MEJA SNEŽENJA

Družinska drama
Družinska drama

Marko Sosič

MEJA SNEŽENJA

Koprodukcija s SSG Trst

Meja sneženja je trpka in pretresljiva drama o zastrupljenih družinskih odnosih, ki sprva delujejo povsem vsakdanje in običajno. Je neusmiljena drama o razkrivanju potlačenih travm, nestrpnosti do tujcev in krivde, ki s prihodom Tujke v odnosih med Očetom, Sinom in Hčerko prikažejo ostarelega avtoritarnega Očeta v vsej strašljivi zadrtosti in navidezni nemoči. Ko potlačena krivda iz preteklosti privre na plan, se v družini razprejo boleče silnice in nikoli zaceljene rane, s katerimi se soočijo ostareli in gospodovalni Oče, nikoli odrasli Sin in »samarijanska« Sestra ob spoznanju, da krivde iz preteklosti ni mogoče izbrisati, pa tudi sovraštva ne. Marko Sosič v svojem besedilu na koncu sicer daje možnost »sprave« v novi generaciji sinov in hčera, toda družinske vezi po tem trpkem soočenju nikoli ne bodo več iste. Meja sneženja je igra o prikrivanju, je zgodba o nestrpnosti do tujcev, ki korenini v globokih družinskih travmah in se prenaša iz generacije v generacijo, dokler se ta krog ne preseka z odpuščanjem in toleranco. Besedilo Meja sneženja pisatelja, dramatika in režiserja Marka Sosiča nam s pomočjo pretanjenega, tekočega in poetičnega dialoga spregovori o molku v družini in potlačitvi dejanj in čustev, ki se slej ko prej dramatično razkrijejo, pa tudi o vzrokih tega molka in potlačitve, ki največkrat izvirajo iz osebnih travm ter prerasejo v stereotipe, ki vodijo v ksenofobijo in zlahka okužijo ne le družino, ampak tudi celotno družbo.

Marko Sosič

(Foto: Luca Quaia)

V začetku leta 2021 je veliko prezgodaj preminil pisatelj ter gledališki in filmski režiser Marko Sosič. Čeprav je živel na Opčinah in bil tesno povezan s tržaškim in novogoriškim gledališčem (katerih umetniški vodja je bil), je bil prav tako zelo močno povezan tudi z našim gledališčem, saj je bil kar dvakrat selektor Tedna slovenske drame. Velik uspeh je doživel predvsem s svojimi proznimi deli. Za svoj roman Balerina, balerina je prejel tržaško nagrado vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi med nominirance za nagrado kresnik. V izboru za kresnika so bili še njegovi romani Kratki roman o snegu in ljubezni, Tito, amor mio (ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada) in roman Ko od daleč prihajaš v mojo bližino. Zbirka kratkih zgodb Iz zemlje in sanj pa je bila nominirana za najboljšo knjigo leta (Kritiško sito) in bila uvrščena v ožji izbor za nagrado fabula 2012.

Goran Vojnović

(Foto: Luka Vojnović)

Pisatelj, filmski režiser, scenarist in kolumnist Goran Vojnović je na slovenskem literarnem prizorišču izjemno prepoznavno ime, zato ga verjetno ni treba posebej predstavljati. V svojih romanih Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa se na neki način dotika podobnih tem kot Marko Sosič v Meji sneženja, zato smo ga z našim koproducentom SSG Trst povabili, da zrežira Sosičevo besedilo, kar bo Vojnovićev gledališki debut. O delu svojega prijatelja in literarnega sopotnika je Goran Vojnović med drugim zapisal:

»Odrsko besedilo Meja sneženja Marka Sosiča, enega tistih naših prijateljev, za katerim bomo še dolgo žalovali, govori o potlačenju čustev, ki slej ko prej privrejo iz nas in nas zasužnjijo. Marko se je kot pisatelj k tej temi vedno znova vračal. Zgodbo, ki jo je zapisal v Meji sneženja, je na drugačen način zapisal tudi v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. To je zgodba o človeku, ki je nekoč odrekel pomoč ljudem v težavah, zgodba o ozkosrčnosti in nestrpnosti, o njuni nedoumljivosti, o kesanju, o grehu, o bolečini in zameri, o izjedanju. Pravzaprav je v vseh svojih romanih, nazadnje tudi v romanu Kruh, prah, izjemno ubesedil primež ali krč, v katerem se zavoljo potlačenih, nerazčiščenih, neizpovedanih čustev znajde ne le posameznik, temveč tudi družina, in morda – če Markova besedila beremo metaforično – tudi celotna družba. Medtem ko Markov poetični jezik bralca nežno boža, ga potlačena bolečina počasi zvija in duši, dokler ne hrope za zrakom. Gre namreč le za navidezno nežnost, navidezno mimobežnost, na neki način zahrbtno, v pozitivnem smislu te besede, če si ga lahko za potrebe te misli izmislimo, saj se bolečina pri Marku vselej nepričakovano prikrade in vas udari nepripravljene. Tudi v besedilu Meja sneženja prihaja bolečina na površje zelo počasi, skoraj neopazno, a ko naposled privre, se razlije čez vse, zato se bo morala v predstavi razliti ne le po odru, marveč tudi v prostor pod njim. Ker za to, se mi zdi, pisatelju Marku Sosiču gre. On bi rad izbezal bolečino in jo izvabil na plan, jo začutil, najprej on, potem pa še drugi, rad bi jo razkril, rad bi razgalil travmo in jo na ta način oslabil, če že ne premagal. Nekaj močno katarzičnega je zato v njegovem pisanju, naj je na videz še tako blago in tiho, naj se še tako izogiba neposrednosti. A naj so njegove besede še tako pridušene, imajo lahko zelo glasen odzven. Vsaj jaz verjamem, da jih lahko imajo, oziroma verjamem, da bi jih morale imeti. Zaradi nas, ki smo se vse manj pripravljeni soočati z lastnimi bolečinami, še manj z grehi.«

Marko Sosič
Premiera
januarja 2022 v SSG Trst, februarja 2022 v PGK
Režiser
Goran Vojnović