Marko Sosič

MEJA SNEŽENJA

Družinska drama
Družinska drama

Marko Sosič

MEJA SNEŽENJA

Koprodukcija s SSG Trst

Meja sneženja je trpka in pretresljiva drama o zastrupljenih družinskih odnosih, ki sprva delujejo povsem vsakdanje in običajno. Je neusmiljena drama o razkrivanju potlačenih travm, nestrpnosti do tujcev in krivde, ki s prihodom Tujke v odnosih med Očetom, Sinom in Hčerko prikažejo ostarelega avtoritarnega Očeta v vsej strašljivi zadrtosti in navidezni nemoči. Ko potlačena krivda iz preteklosti privre na plan, se v družini razprejo boleče silnice in nikoli zaceljene rane, s katerimi se soočijo ostareli in gospodovalni Oče, nikoli odrasli Sin in »samarijanska« Sestra ob spoznanju, da krivde iz preteklosti ni mogoče izbrisati, pa tudi sovraštva ne. Marko Sosič v svojem besedilu na koncu sicer daje možnost »sprave« v novi generaciji sinov in hčera, toda družinske vezi po tem trpkem soočenju nikoli ne bodo več iste. Meja sneženja je igra o prikrivanju, je zgodba o nestrpnosti do tujcev, ki korenini v globokih družinskih travmah in se prenaša iz generacije v generacijo, dokler se ta krog ne preseka z odpuščanjem in toleranco. Besedilo Meja sneženja pisatelja, dramatika in režiserja Marka Sosiča nam s pomočjo pretanjenega, tekočega in poetičnega dialoga spregovori o molku v družini in potlačitvi dejanj in čustev, ki se slej ko prej dramatično razkrijejo, pa tudi o vzrokih tega molka in potlačitve, ki največkrat izvirajo iz osebnih travm ter prerasejo v stereotipe, ki vodijo v ksenofobijo in zlahka okužijo ne le družino, ampak tudi celotno družbo.

Marko Sosič

(Foto: Luca Quaia)

V začetku leta 2021 je veliko prezgodaj preminil pisatelj ter gledališki in filmski režiser Marko Sosič. Čeprav je živel na Opčinah in bil tesno povezan s tržaškim in novogoriškim gledališčem (katerih umetniški vodja je bil), je bil prav tako zelo močno povezan tudi z našim gledališčem, saj je bil kar dvakrat selektor Tedna slovenske drame. Velik uspeh je doživel predvsem s svojimi proznimi deli. Za svoj roman Balerina, balerina je prejel tržaško nagrado vstajenje, z romanom pa se je uvrstil tudi med nominirance za nagrado kresnik. V izboru za kresnika so bili še njegovi romani Kratki roman o snegu in ljubezni, Tito, amor mio (ki je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada) in roman Ko od daleč prihajaš v mojo bližino. Zbirka kratkih zgodb Iz zemlje in sanj pa je bila nominirana za najboljšo knjigo leta (Kritiško sito) in bila uvrščena v ožji izbor za nagrado fabula 2012.

Goran Vojnović

(Foto: Luka Vojnović)

Pisatelj, filmski režiser, scenarist in kolumnist Goran Vojnović je na slovenskem literarnem prizorišču izjemno prepoznavno ime, zato ga verjetno ni treba posebej predstavljati. V svojih romanih Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa se na neki način dotika podobnih tem kot Marko Sosič v Meji sneženja, zato smo ga z našim koproducentom SSG Trst povabili, da zrežira Sosičevo besedilo, kar bo Vojnovićev gledališki debut. O delu svojega prijatelja in literarnega sopotnika je Goran Vojnović med drugim zapisal:

»Odrsko besedilo Meja sneženja Marka Sosiča, enega tistih naših prijateljev, za katerim bomo še dolgo žalovali, govori o potlačenju čustev, ki slej ko prej privrejo iz nas in nas zasužnjijo. Marko se je kot pisatelj k tej temi vedno znova vračal. Zgodbo, ki jo je zapisal v Meji sneženja, je na drugačen način zapisal tudi v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. To je zgodba o človeku, ki je nekoč odrekel pomoč ljudem v težavah, zgodba o ozkosrčnosti in nestrpnosti, o njuni nedoumljivosti, o kesanju, o grehu, o bolečini in zameri, o izjedanju. Pravzaprav je v vseh svojih romanih, nazadnje tudi v romanu Kruh, prah, izjemno ubesedil primež ali krč, v katerem se zavoljo potlačenih, nerazčiščenih, neizpovedanih čustev znajde ne le posameznik, temveč tudi družina, in morda – če Markova besedila beremo metaforično – tudi celotna družba. Medtem ko Markov poetični jezik bralca nežno boža, ga potlačena bolečina počasi zvija in duši, dokler ne hrope za zrakom. Gre namreč le za navidezno nežnost, navidezno mimobežnost, na neki način zahrbtno, v pozitivnem smislu te besede, če si ga lahko za potrebe te misli izmislimo, saj se bolečina pri Marku vselej nepričakovano prikrade in vas udari nepripravljene. Tudi v besedilu Meja sneženja prihaja bolečina na površje zelo počasi, skoraj neopazno, a ko naposled privre, se razlije čez vse, zato se bo morala v predstavi razliti ne le po odru, marveč tudi v prostor pod njim. Ker za to, se mi zdi, pisatelju Marku Sosiču gre. On bi rad izbezal bolečino in jo izvabil na plan, jo začutil, najprej on, potem pa še drugi, rad bi jo razkril, rad bi razgalil travmo in jo na ta način oslabil, če že ne premagal. Nekaj močno katarzičnega je zato v njegovem pisanju, naj je na videz še tako blago in tiho, naj se še tako izogiba neposrednosti. A naj so njegove besede še tako pridušene, imajo lahko zelo glasen odzven. Vsaj jaz verjamem, da jih lahko imajo, oziroma verjamem, da bi jih morale imeti. Zaradi nas, ki smo se vse manj pripravljeni soočati z lastnimi bolečinami, še manj z grehi.«

Gorenjski glas
Igor Kavčič
22. 02. 2022

Rane preteklosti, meje sedanjosti

"Da je igralski kvartet tako kot režiser Goran Vojnovič na vajah vseskozi deloval z mislijo na prezgodaj pokojnega Marka Sosiča in njegov celotni pisateljski opus, se v predstavi še kako vidi. Igralska ekipa kot da resnično prihaja iz Sosičevega pisateljskega univerzuma..."

Rane preteklosti, meje sedanjosti [pdf , 372 kb]
Večer
Petra Vidali
21. 02. 2022

Lep poklon Marku Sosiču

"Uprizoritev je dobro poskrbela, da se je izrazilo takšno sobivanje realnega in metaforičnega in da ne eno ne drugo ni postalo banalno ali teatralično. Zlasti očetove parole bi zlahka postale nabuhla in preveč dobesedna ideologija. A je v interpretaciji Boruta Veselka toliko sarkazma in grenkobe, da se gledalec zave, da so tudi njegova pretiravanja verjetno odraz stiske. Zaključek uprizoritve ga vendarle naredi oziroma pokaže bolj človeškega. Nasprotno pa je v sinovih ponavljanjih enakih očetovih modrosti v interpretaciji Primoža Forte veliko prisrčne nerodne nedolžnosti. Leila, kot jo odigra Živa Selan, je ranjena, a živa, njenemu liku je vendarle uspelo ohraniti več življenja, kot ga je ostalo v mili, a izžeti Idi v interpretaciji Nilcle Petruške Panizon."

https://www.vecer.com/kultura/gledaliska-kritika-lep-poklon-marku-sosicu-10271446

[pdf , 287 kb]
Sodobnost
Matej Bogataj
01. 02. 2022

"Meja sneženja, ki govori o tem, da kdor ima rad rože, nima nujno rad tudi ljudi, je mračna, v počasnem tempu in s premolki - tropičje je najpogostejši interpunkcijski znak v besedilu - kar se da veristično, pridušeno odigrana igra o po nepotrebnem trdih in nesočutnih srcih tistih čisto blizu nas."

Primorske novice
Andraž Gombač
27. 01. 2022

Vsota vseh strahov

"V osrčju je razsuta družina, ogromno je potlačenega, zamolčanega, bistveni so premolki, ki sprva ločujejo očeta in hčer; v njej trpnost in upornost prepleta Nikla Petruška Panizon, njega pa s počasnimi, težkimi kretnjami, togo držo in obrazno masko upodobi Borut Veselko, avtoritaren, a vse šibkejši, nergav, poln gneva. In bolečine, zato pa tudi polnokrven. /.../ Živa Selan, njena Leila - ki ni “naša” že zaradi imena - se v začetni prepričljivi zadregi lepo ujame z nepredvidljivim družinskim sinom Ivanom; Primož Forte ga vešče utelesi kot zaletavega, zmedenega, zavozlanega, jecljavega večnega otroka, prav tako ranjenega in tudi vzkipljivega."

 

Vsota vseh strahov [pdf , 300 kb]
Primorski dnevnik
Martin Lissiach
23. 01. 2022

"Meja sneženja je eksistencialna pripoved, ki gledalce pretrese z izrisovanjem hladnih razdalj med družinskimi člani in ki odpira možnost projekcije v obliki koncentričnih krogov na podobo skupnosti, naroda in človeštva. Sosičev pisateljski odnos do univerzuma, ki ga je obkrožal, je temeljil na občutku (kolektivne) krivde, spet v istem sosledju zaradi družinskih oz. nacionalnih krivd, nesprejemanja drugih, drugačnosti in topega zapiranja vase. Izgnanstvo doživljajo v Sosičevih zgodbah tujci in osebe, ki jih je pomanjkanje humanosti, empatičnosti in solidarnosti ponižalo in odrinilo z zemljevidov eksistenc drugih."

https://www.primorski.eu/kultura/ko-razpoke-v-dusah-premikajo-mejo-snezenja-LY1023418

Ko razpoke v dušah premikajo mejo sneženja_ ocena [pdf , 422 kb]
Radio Slovenija
Neva Zajc
22. 01. 2022

"Pred gledalčevimi očmi se sestavlja kruta resnica o izgubi, hrepenenju, nemogoči ljubezni, sovražnosti do tujcev in rasizmu, pa kančku upanja, ki ga zaslutimo na koncu, tudi v očetovi simbolni gesti ko tujki podari lonček s sadiko nageljna. Med kratkimi dialogi in tišino, ki sili v razmislek se s svojimi liki spretno gibljejo igralci. Primož Forte iz zmedenega in nebogljenega sina zraste v jeznega moža. Vdana hči Nikle Petruške Panizon postane presunljiva podoba otroka, ki pogreša mater. Avtoritarni in sovražni oče Boruta Veselka je dovolj zadržan, da je tudi človeški in negotova tujka Žive Selan preraste v pravem trenutku v odločno in samozavestno osebo. Postavitev, ki jo je ob dramaturginji Marinki Poštrak režiral Goran Vojnović, je dobra in vesel bi je bil tudi avtor, dolga leta zapisan tržaškem gledališču."
 

Meja sneženja_ocena [pdf , 75 kb]
Primorski dnevnik
Poljanka Dolhar
21. 01. 2022

Kjer je večina videla zidove, je on videl okna

INTERVJU - Goran Vojnovič pred premiero Sosičeve Meje sneženja

"Nihče ni čutil, da mora karkoli dopisovati ali si na novo izmišljati, vse, kar smo za našo predstavo potrebovali, smo našli v tekstu. Tudi igralci so bili hvaležni za to, da imajo od začetka tekst, na katerem lahko delajo in se v celoti izrazijo. Da imajo trdno osnovo, s katere lahko začnejo z ustvarjanjem svojih likov in vsega, kar želijo na odru ustvariti. V njem je polno potlačenih čustev, ne zgolj nestrpnosti, neke bolečine, osamljenosti, zamer, tudi sovraštev, frustracij in seveda krivde, s katero se je Marko Sosič intenzivno ukvarjal. Oder postane žrelo vulkana, iz katerega začnejo te stvari bruhat: ni veliko dogajanja, ampak ogromno se zgodi na odru. Upam, da bodo to začutili tudi gledalci in da se jih bo ta predstava dotaknila."

Kjer je večin videla zidove, je on videl okna [pdf , 474 kb]
Primorske novice
Rossana Paliaga
19. 01. 2022

Nezamejeno polje za igro

"Besede Marka Sosiča prikrivajo več, kot razkrivajo in njegove replike so polne slutnje tega, kar se nahaja za njimi. Besedilo zato odpira ogromno, nezamejeno polje za igro, ne le igro igralcev, marveč igro vseh ustvarjalcev predstave. Vsi smo se lahko igrali, vsi smo lahko raziskovali, iskali, tipali, preizkušali, a le dokler smo dajali vprašanjem prednost pred odgovori, le dokler smo si dopuščali biti nevedni,” pravi Goran Vojnovič, ki bo s to predstavo debitiral kot gledališki režiser in dodal umetniški kamenček v mozaik svojega uglednega življenjepisa filmskega režiserja, scenarista in pisatelja."

https://www.primorske.si/kultura/nezamejeno-polje-za-igro

Nezamejeno polje za igro [pdf , 545 kb]
Primorski dnevnik
17. 11. 2021

Meja sneženja se dviga, bolečina privre čez oder
Januarja bo Goran Vojnovič podpisal svojo prvo režijo v dramskem gledališču. Naslov predstave je Meja sneženja in bo krstna uprizoritev drame tržaškega pisatelja Marka Sosiča.

https://www.primorske.si/kultura/meja-snezenja-se-dviga-bolecina-privre-cez-oder

Meja sneženja se dviga, bolečina privre čez oder [pdf , 242 kb]
Maj 2022
17
tor
danes
Gostovanje: Gledališka dvorana Antonio Coslovich, Umag
19.00
Gledališka dvorana Antonio Coslovich
Marko Sosič
Premiera
21. januarja 2022 v SSG Trst, 17.februarja 2022 v PGK
75 minut, brez odmora
Režiser
Goran Vojnović
Asistent režije
Francesco Borchi
Dramaturginja
Marinka Poštrak
Kostumografinja
Jelena Proković
Scenograf
Marco Juratovec
Avtorica glasbe
Tamara Obrovac
Oblikovalec luči
Jaka Varmuž
Oblikovalec maske
Matej Pajntar
Lektor
Jože Faganel
Igrajo
Oče
Borut Veselko
Ivan
Primož Forte
Ida
Nikla Petruška Panizon
Leila
Živa Selan k.g.