MONOLOGI S KAVČA #1

Rok Vilčnik - rokgre: NAJ ME PREMAKNE (2020)

Premiera na spletu: 11.maj 2020

Dramsko besedilo avtorja*:

Naj me premakne ...

Bojim se praznikov. Še posebej tistih, ki se vežejo na vikend, in je potem več dni prostih. Vikende sem si že organizirala tako, da hitro minejo. Bojim pa se praznikov.

Večina se jih veseli. Prosti so in lahko kaj počnejo. Po svoje.

Se družijo.

S svojimi.

Vzdihne.

Vsako soboto grem ven, da bi srečala ljubezen svojega življenja.

In potem nedelja hitreje mine.

Z mačkom.

In slabo vestjo.

Če koga res srečam.

Ven grem z mlajšimi prijateljicami. Znankami bolj kot kaj drugega.

Moje sovrstnice in prave prijateljice ne hodijo več ven.

Saj ni važno, kaj se pogovarjamo. Pravijo, da sem atraktivna. Mogoče nisem ravno lepa, se pa znam urediti.

In imam persono.

In imam postavo.

Sladkarije jem samo ob nedeljah.

In praznikih.

Imam dobro službo, stanovanje, avto ...

Izpit so mi sicer vzeli.

»Ženska ne bi smela piti, se ne spodobi,« mi je rekel tisti policaj.

»Kaj pa naj?« sem mu rekla.

»Za otroke skrbite.«

»Vi pa za lopove, kreten!«

In že sem hkrati pihala, iskala opremo in podpisovala kazen.

Najbrž sem se mu potem le malo zasmilila. Preden mi je vrnil dokumente, mi je rekel: »Poročite se, pa boste ob sobotah doma.«

»Ne morem,« sem odkrito rekla.

»Zakaj ne?«

»Ne verjamem več,« sem tiho sklonila glavo.

Žalostno me je pogledal. »Jaz tudi ne ... pa sem poročen,« je rekel, sedel v avto in se odpeljal.

Gledala sem za njim. Stala sem tam in razmišljala, kaj bom pojutrišnjem, v ponedeljek, ko je praznik in še 1. november – dan mrtvih.

Moj praznik, ja, čisto moj. Dan mrtvih.

Vsi gredo na grobove, le jaz ne, čeprav imam tudi jaz koga tam. Jaz si prižgem svečko doma, v srcu. To je moje pokopališče. Tu jih imam največ pokopanih.

Različni so – ene sem ljubila manj, druge bolj.

Pa saj sem vesela punca.

Pač kolikor zmorem.

Organiziram si življenje, da mi je fajn.

Imam svoje nadaljevanke, svoj nakupovalni center in nekaj svojih ljudi.

V tem trenutku celo dve najboljši prijateljici, čeprav ne hodimo skupaj ven.

Eno iz otroštva in eno s psihiatrije.

Imela sem celo moškega, ki je mogoče bil res kdaj čisto moj.

Ali je res lahko kdaj kdo čisto tvoj?

Vidite, tega več ne verjamem. Da si ti čisto od nekoga in nekdo čisto od tebe. Da sta dva sklenjena in zaklenjena v nekaj takega.

Rada bi bila sklenjena. Rada sem sklenjena. Zato živim.

In rada živim.

No, rada bi ...

Ljubezen me dela boljšo in lepšo.

Ljubezen me dela ... ljubezen me naredi. Vedno znova.

Ljubezen je najboljši gradbeni material.

Ali bo kdaj kdo moj?

Je lahko sploh kdo od koga?

Ali pa sva dva lahko samo 'najina'?

Rada bi bila najina, rada bi bila naša. Še od njih, svojih otrok, če bi jih, če jih bom ... kdaj imela.

Zdaj sem pač samo svoja.

Kar ni nič narobe, ampak kaj ... ko sem jaz lahko edino tako prav svoja, kadar sem tvoja, najina, naša, njihova.

Oh, kakšna kolobocija.

Včasih se vprašam, kakšen smisel ima vse to skupaj?

Ko si srečen, hitreje mineva čas. A ni to en paradoks?

Vedno moraš s čim plačati.

Zadnjič sem brala o elektriki. Ne o elektriki kot poganjajoči sili iz našega vsakdanjega življenja, temveč o tem le slutenem, nevidnem prasketanju atomov, majhnih delcev, ki obstajajo v celotnem vesolju, v vsem, kar nas obdaja, nas osvetljuje, povezuje in nam lajša življenje.

Mogoče je ljubezen neke vrste elektrika? In se jo bomo nekoč naučili uporabljati, kot je prav. Mogoče bomo izumili kakšne naprave, ki bodo to nevidno prasketanje v nas znale pretvoriti v srečo.

Mogoče smo že. Mogoče smo mi takšne naprave?

Naša srca so vtičnice.

Elektrika premika stvari.

Rada bi, da me nekaj že premakne ...

Naj me premakne ...

*Opomba: Gre za avtorsko delo, zaščiteno po avtorskopravni zakonodaji veljavni v RS.