Werner Schwab

PREDSEDNICE

Ob Thomasu Bernhardu in Elfriede Jelinek je Werner Schwab gotovo eden najradikalnejših kritikov avstrijske družbe kot tudi družbe nasploh. V avstrijsko in kasneje tudi v mednarodno gledališko krajino je zarezal z neverjetno ostrino. Werner Schwab je dobesedno z golimi rokami (tako kot njegova Marička v Predsednicah) segel naravnost v smrdljivo kloako človeške primitivnosti in izvlekel na plano vso banalnost in bizarnost človeškega blata. Kot »otrok nižjega sloja«, ki je odraščal sam z materjo (hišnico in čistilko), brez očeta (saj je zakon takoj po njegovem rojstvu razpadel), je seveda od blizu spoznal vso bedo in tudi sanje ljudi s »socialnega dna«. In prav o tem govori njegova »ljudska igra« v treh prizorih. V Predsednicah Schwab skozi duhovite in iskrive dialoge dveh upokojenih čistilk Erne in Grete ter še »aktivne« Maričke mojstrsko razgrinja banalno in na krščanskih stereotipih temelječo plat družbe. Popreproščena banalnost, primitivizem in tudi brutalnost Erne in Grete na eni strani in »idiotska« naivnost verske fanatičarke Maričke kulminirajo v njihovih erotičnih in sentimentalnih sanjarijah, da bi avtor pred očmi malomeščanske publike brez olepševanj razgrnil vso bizarnost ljudi, ki jih na eni strani omejuje klišejski in togi katolicizem, na drugi pa globoko zakoreninjeni nacizem. Predsednice so brez dvoma kot naročeno besedilo za naš čas in naše igralke.

Za direktorja in umetniškega vodjo Jureta Novaka bodo Schwabove Predsednice prva uprizoritev, ki jo bo režiral v Prešernovem gledališču. »Predsednice so črna, skoraj groteskna komična drama. Tri zrele ženske z robov družbe odprejo večna vprašanja: kam nas vodi soočenje s čedalje kompleksnejšim svetom, ki nas obkroža, kam se zatekamo v uteho, o čem sanjarimo, medtem ko stvarstvo drvi naprej? V zgodbi protagonistke s sočnim Schwabovim jezikom presegajo lastne meje in fantazije in že od nastanka navdušujejo in škandalizirajo gledalce po vsem svetu. Erna, Greta in Marička nas bodo popeljale v (čarobne) svetove (zavrte) seksualnosti in (osnovnih) (človeških) potreb. Igralsko izjemno zahtevne vloge bodo članicam našega ansambla v izziv, nadejam pa se, da bomo skupaj odgrnili krinke vsakdana in se zazrli v lastne globine, v vsej njihovi mesenosti in organskosti,« je strnil svoje misli o besedilu režiser Jure Novak.
 

Werner Schwab

(Foto: Ag. Fischer Verlag)

Werner Schwab se je rodil 4. februarja 1958 v Gradcu. V svojem kratkem, a izjemno ustvarjalnem in nekonvencionalnem življenju je s svojimi družbenokritičnimi dramami kot meteor zasijal na avstrijskem »gledališkem« nebu in za svoje drame prejel številne nagrade. Od leta 1978 do leta 1982 je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju pri Brunu Gironcoliju. Med letoma 1981 in 1989 je Schwab živel odmaknjeno življenje na samotni kmetiji na južnem Štajerskem in se poleg različnih dejavnosti za zaslužek posvečal pisanju proznih besedil in izdelovanju skulptur, najraje iz organskih materialov, prepuščenih propadanju. Schwab je kot dramatik prvič opozoril nase leta 1990 s krstno uprizoritvijo besedila Das Lebedige ist das leblose und die Music, ki ga je sam režiral. Leta 1990 je malomeščansko publiko šokiral s svetovno premiero svoje igre The Presidents (Predsednice) v Künstlerhausu na Dunaju. Začetek njegove mednarodne kariere pa pomeni krstna uprizoritev njegove igre Volksvernichtung oder meine Leber ist sinnlos v münchenskem gledališču Kammerspiele v režiji Christiana Stückla. S to uprizoritvijo, ki je bila povabljena tudi v Berlin na festival Theatertreffen, je mladi dramatik nenadoma pritegnil pozornost mednarodne javnosti. Pravi »Schwabski razmah« je zajel celotno nemško gledališko krajino in izjemno produktiven avtor je začel dobivati naročila za drame iz različnih gledališč nemško govorečega prostora. Pod nekatere izmed njih se je podpisal tudi kot režiser. Umrl je 1. januarja 1994 v Gradcu.

Jure Novak

(Foto: Maša Pirc)

Jure Novak je gledališki režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, kolumnist, prevajalec, producent, urednik itd. Najprej je študiral filozofijo in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato je vpisal študij gledališke in radijske režije na AGRFT (mentorja: Dušan Jovanović, Janez Hočevar), ki ga je leta 2006 zaključil s postavitvijo Kislega mačka Caryl Churchill. Med letoma 2007 in 2010 je umetniško vodil Gledališče Glej (nato znova leta 2016). Režiral in izvedel je vrsto zelo raznovrstnih gledaliških uprizoritev in avtorskih projektov, med katerimi velja omeniti performativno trilogijo, v kateri je z igralko Katarino Stegnar in dramaturginjo Urško Brodar raziskoval problematiko gledališkega uprizarjanja oz. se spraševal, kaj je fikcija, kaj resničnost in kje so njune meje. Prvi del, v katerem se je soočal z depresijo, je nosil naslov Jure Novak: Zato sem srečen (Glej, 2011), v drugem delu Katarina po naročilu (Glej, 2015) je bila v ospredju agresija, v zadnjem delu, imenovanem Orgija (Glej in HNK Ivana pl. Zajca iz Reke, 2017), pa so avtorji uprizarjali različne pozicije gledalca kot sodelujočega v uprizoritvi na način, kako kot avtorji načrtno brišejo meje med javnim in zasebnim. V Slovenskem mladinskem gledališču je režiral Ministrico, agitprop predavanje performans, ki je odprl 6. festival Prelet, in predstavo Sokrat, Slavoj in sofisti, avtorski projekt o osebnem političnem angažmaju. V Gleju je leta 2016 postavil road-muzikal Bolj čudno od raja, v SLG Celje je 2015 režiral svojo adaptacijo pravljice Svetlane Makarovič Pekarna Mišmaš. Leta 2019 je v MGL režiral Karaoke, leta 2021 pa je v SNG Nova Gorica uspešno zrežiral predstavo Jerebika, štrudelj, ples, pa še kaj Simone Semenič ter v SNG Drama Maribor Barlettovo Snežinko. Od maja 2021 je direktor Prešernovega gledališča Kranj.