Büchnerjev Woyzeck je nastal na osnovi dokumentarističnih zapisov in polemike, ki se je v časopisu Henkes Zeitschrift für Zurechmungsfahigket razvila okoli umora iz ljubosumja. Nekoliko pozneje sta se zgodila še dva podobna umora, za katere raziskovalci Büchnerja menijo, da sta prav tako vplivala na nastanek nedokončane in fragmentarne drame. Büchnerjeva odločitev za tak pristop seveda ni naključna. Bila je posledica zavestnega preloma z ustaljenim idealističnim pisanjem, ki življenja ne prikazuje takšnega, kot je, v vsej njegovi paradoksalnosti in banalnosti, temveč ga poskuša idealizirati in ideologizirati.
Büchner je najostreje napadel idealistično umetnost, ki namesto živih ljudi prikazuje izumetničene lutke oziroma marionete in jih postavlja v skonstruirane situacije, ter se v nasprotju s tem boril za realistično ali že kar naturalistično metodo pisanja. Zavzemal se je za junake iz mesa in krvi, z vsemi slabostmi in pomanjkljivostmi, ter za situacije, v katerih bi se lahko prepoznal sleherni izmed nas. Büchner se ni poglobil le v temine Woyzeckove osebnosti, ampak tudi v temine družbe, ki ga pripelje do nesrečnega razpleta njegove zgodbe. Prav temu malemu človeku, ki stopi iz anonimnosti šele takrat, ko zagreši umor oziroma prestopi mejo, je avtor namenil vso svojo pozornost. Nekateri teoretiki so zato tekst poimenovali kot prvo »proletarsko tragedijo«, saj je v njej avtor kar nekaj let pred Marxom opozoril na družbene probleme. Büchner drame zaradi prezgodnje smrti žal ni uspel dokončati. In prav zato je za režiserje drama zmeraj znova izziv, kako iz fragmentov rekonstruirati Büchnerjevo sporočilo oziroma dodati svoj režiserski podpis.
Režiser Igor Pison je takole definiral svoj pogled na Woyzecka: "Nastopajoči liki nihajo med groteskno masko in ciničnim zavedanjem, da se v taki družbi ne more ničesar spremeniti. Vsak preobrat je v njihovih očeh le manjši šov, ki omili dolgčas in čakanje na nov pripetljaj. Celo tragični umor Marie je po mnenju domačinov samo slabo uspeli dogodek. Besedilo s svojo fragmentarno in odprto formo ne kliče samo po zgodbi, ampak se tudi sprašuje, ali je še mogoče najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi. Tako kot v svetu okrog nas je tudi v tem besedilu v ospredju monolog – mnenje drugega lahko utišamo z nasiljem. Kaj zapušča taka družba prihodnjim generacijam? Jok Woyzeckovega otroka se nam zareza v uho. Heiner Müller je opozoril, da Woyzeckova rana še ni zaceljena. Če ne bomo posegli s sočutjem in ljubeznijo, bo še naprej krvavela."
Georg Büchner
Georg Büchner (1813–1837) velja danes za enega najbolj vznemriljivih dramatikov 19. stoletja in začetnikov dokumentaristične dramatike. Ne glede na njegovo osupljivo mladost se je kot izjemno zrel intelektualec in občutljiv opazovalec turbulentnih revolucionarnih sprememb v družbi nanje odzval tako s svojim družbeno angažiranim življenjem kot tudi z literarnimi deli. Leta 1834 je po strasbourškem vzoru ustanovil prvo zgodnje komunistično tajno združenje Družba za človekove pravice. Čeprav njegov opus, glede na njegovo kratko življenjsko pot, obsega zgolj tri dramska dela (tragedijo Dantonova smrt in nedokončanega Woyzeck ter komedijo Leonce in Lena) in nedokončano novelo Lenz, so se vsa dela vpisala v »register« svetovne klasike. Büchner se je sprva pod vplivom francoske revolucije bojeval za družbene spremembe, ker se zaradi svojega uporniškega duha in čuta za pravičnost ni mogel distancirati od zgodovinskih dogodkov, ki so ga kot vrtinec potegnili za sabo, saj je bila zanj revolucija prvenstveno socialni in ne politični akt. V Büchnerjevih delih še bolj kot vsebinska drznost in revolucionarna forma zmeraj znova preseneča njegova osebnostna zrelost. In prav zaradi jasnih (etičnih in političnih) stališč, ki jih je pri svojih letih tako zrelo formuliral, zaradi nemirnega uporniškega značaja ter zaradi natančne raziskave mejnih stanj človeške psihe in družbe je Büchner še danes vznemirljiv ne le kot literarni fenomen, ampak kot avtor, ki ga je zanimal človek v vsej svoji majhnosti in nemoči, hrepenenju in brezupu, strasti in norosti.
Igor Pison
(Foto: Peter Uhan_Arhiv SNG Drama Ljubljana))
Igor Pison (1982, Trst) je znan po svojem uspešnem delu z gledališkimi in opernimi hišami po Sloveniji in Italiji. Gledališko poklicno pot je začel kot igralec v SSG Trst, bil pa je tudi član igralskega ansambla v italijanskem državnem gledališču Il Rossetti. Po končanem študiju germanistike na tržaški univerzi je nadaljeval študij na državni gledališki akademiji August Everding v Münchnu. Leta 2012 je diplomiral iz operne in dramske režije. Svojevrstni mejnik v njegovi karieri je režija drame Angel pozabe po istoimenskem romanu Maje Haderlap leta 2014 v SNG Drama Ljubljana. Še istega leta je v HNK Zagreb in SSG v Trstu režiral dvojezični prvenec Trst, mesto v vojni/Trieste una citta in guerra. V sezoni 2015/2016 je v SSG režiral slovensko praizvedbo monodrame Ismena, njena sestra, leta 2016 pa Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma. Istega leta se je podpisal tudi pod režijski koncept Shakespearove tragedije Macbeth v produkciji ljubljanske Drame. V zadnjih letih je v Ljubljani v produkciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča režiral Brittnov Obrat vijaka, v SNG Maribor Wagnerjevo Rensko zlato in Marpurge Nine Šenk, v tržaškem Gledališču Verdi Gluckovo opero Orfej in Evridika, v celovškem Stadttheatru pa Puccinijevo Manon Lescaut. V sezoni 2017/2018 je v SSG Trst opravljal funkcijo umetniškega koordinatorja.
"Scenografska podoba po zamisli Anneliese Neudecker in osvetlitev Andreja Hajdinjaka pomembno dopolnjujeta odrsko dogajanje kot tudi spremljajoča glasba po izboru samega režiserja. Igralci v brezčasnih kostumih Ane Janc (za masko je poskrbel Matej Pajntar), v popolnem sozvočju z režijo, poosebljajo nastopajoče dramske like, s prepričljivo ponazoritvijo njihovega norega obnašanja. Tudi to žal ni nič drugega kot odslikava današnje izvotljene družbe, ki je povsem pozabila, kaj sta sploh človečnost in posluh za stiske bližnjega. Woyzecka in njegove nevarno se stopnjujoče duševne motnje je poglobljeno, zelo učinkovito in veristično opisal igralec Blaž Setnikar. Marie v upodobitvi Tine Gunzek je dobila manj poudarjene poteze. Zdravnika, čigar fanatično eksperimentiranje na človeku takoj prikliče v spomin na tisto, ki so ga izvajali v nemških taboriščih na izčrpanih nedolžnih žrtvah, je dovršeno odigral Borut Veselko. Stotnikov cinični pogled na dogajanje je v pravšnji meri osvetlil Aljoša Trnovšek."
Zgodba pripoveduje o nasilju, ki ga v družbi rojeva pomanjkanje človekove bližine. Woyzeck (igra ga Blaž Setnikar) je človek z družbenega dna, ki je že kot otrok izgubil starše in se je mora preživljati s priložnostnimi deli, med drugim tudi kot najemni vojak. Trpi za preganjavico, ljubosumje do njegove ljubljene pa ga pripelje do neslutenih posledic.
Režiser Igor Pison v predstavi Büchnerjevo besedilo, ki je bilo ob svojem nastanku v mnogo pogledih pred svojim časom, aktualizira v sodobnost. Zdi se, da že sama odrska postavitev, zasedba je sicer zmanjšana na osem igralk in igralcev, in scenografija delujeta zelo razdeljeni, kot da si dogodki sledijo eden mimo drugega, kar je značilno tudi za današnjo razslojeno družbo.
"Woyzeck, ki ga igra Blaž Setnikar, je razrvan in duševno bolan, z divjim pogledom njegova čustva ali mnenja prekrivajo ugotovitve, ki so morda lahko socialna kritika, verjetno pa bolj iskanje odgovorov za katera ve, da jih ne bo dobil. V tej atmosferi zagreši zločin, umori Marie, igra jo Tina Gunzek, mater svojega otroka, morda iz ljubosumja, morda pa bolj iz nemoči."
Woyzeck je eklatanten primer žrtve družbenega delovanja, katerega bistvo je ponižnost in servilnost navzgor in surovost in poniževanje navzdol. Edino, kar Woyzcku na samem dnu družbene lestvice lahko da občutek človečnosti in nekakšne »normalnosti«, je razmerje z Marie in njunim sinkom. Zato se trudi, da bi jima vsaj materialno pomagal, če že svoje ljubezni ne zna in ne more drugače artikulirati. Ko vidi, da je Marie podlegla Tamburmajorjevim čarom, se mu dodatno zamaje svet, strahovi in paranoja se ob spodbujanju okolice samo še razrastejo. Nima ne moči ne argumentov, da bi poskušal spet pridobiti Marie. V svoji nemoči si kupi nož, vendar se z njim ne spravi na zapeljivca Tamburmajorja, pač pa na edino, ki je v tem razmerju (dobesedno) šibkejša od njega. Marie je žrtev nemoči, ki se sprevrže v ultimativno nasilje. Je Woyzeck morilec še lahko »junak z dna«? Vprašanju iz Dantona: Kaj je tisto, kar v nas cipari, laže, krade in mori? Bi lahko dodali: Kaj je tisto v nas, kar pred lastno pogubo potegne v smrt še nekoga, navadno šibkejšega od nas?
V Prešernovem gledališču Kranj so uprizorili premiero proletarske tragedije Georga Büchnerja Woyzeck v režiji Igorja Pisona, ki je nastala v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem Trst.
Gre za novo postavitev večno aktualnega klasičnega besedila, ki že skoraj dvesto let preizprašuje človekovo naravo s pripovedjo o nasilju, ki izhaja ravno iz pomanjkanja človeške bližine in humanizma. Ker je besedilo zaradi avtorjeve smrti ostalo nedokončano, vedno znova ponuja razmisleke v kontekstu trenutnega časa in daje priložnost ustvarjalcem, da ga z reinterpretacijo umestijo v vsakokratno družbeno stvarnost.
Nasilje, ki izvira iz pomanjkanja človeške bližine
To klasično – ter na žalost tudi vselej aktualno – besedilo v središče postavlja posameznika z družbenega dna, ki iz anonimnosti stopi šele, ko prestopi mejo; kot je znano, Büchner igre ni dokončal in je ostala v fragmentih, zaradi česar vsaka postavitev pomeni tudi svojevrstno rekonstrukcijo, zaznamovano s časom in okoljem, v katerem nastane. »V tem pogledu je Woyzeck pravzaprav neizčrpen vir novih izraznih možnosti, ki zna ubesediti dvome in strahove, ki pritiskajo na naš vsakdan,« ugotavlja režiser Igor Pison. »To je besedilo, ki s svojo fragmentarno in odprto formo ne kliče samo po zgodbi oziroma določitvi njene vsebine, denimo tega, ali govori zgolj o umoru iz ljubosumja ali pa še o čem drugem, temveč se tudi sprašuje, ali je še mogoče najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi.«
V kranjskem gledališču na ogled proletarska tragedija Woyzeck
Prešernovo gledališče Kranj je za drugo premiero v letošnji sezoni izbralo proletarsko tragedijo Georga Büchnerja Woyzeck. Uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, je režiral Igor Pison. O izzivih in sporočilih predstave so ustvarjalci spregovorili na današnji novinarski konferenci v Kranju.
Naracija o odtujenosti Woyzecka in drugih likov zmore tudi prebliske čiste poetike. Pravzaprav drama prikazuje svet, ki je oropan čustev, kot da bi liki ekspresionistično hrepeneli po nežnosti.
MMC_ rtvslo.si
05. 10. 2024
Tedaj 23-letni zdravnik in dramatik Georg Büchner je dramo napisal tik pred svojo prezgodnjo smrtjo (umrl je leta 1837, star 23 let). Delo je napisal na podlagi dokumentarnih zapisov in polemike, ki se je v medijih razvila okoli primera umora iz ljubosumja. Igra temelji torej na resnični zgodbi o lasuljarju in nekdanjem najemniškem vojaku Woyzcku, ki je umoril svojo ljubico. Po poročanju sodnega izvedenca Clarusa je Woyzeck izjavil, da je bil že več "v stanju miselne otopelosti oz. v nekakšnem brezsmiselnem stanju". Kljub znakom neprištevnosti je bil leta 1823 javno usmrčen na tržnici v Leipzigu.
"Obupno pomanjkanje smisla v svetu, v katerem sprevrženi avtoriteti narekujeta razpadanje vsakršnih človeških odnosov, naslovnega junaka privede do tragičnega konca. Woyzeck, ne dolžen – in v svoji neprištevnosti niti ne zares kriv – bo plačal za krvoločno sebičnost družbe, v katero je vraščen. Poln bibličnih referenc, skuša ohraniti poslednje koščke morebitnega smisla bivanja, a Bog kot da molči."
Številčna igralska zasedba na odru upodablja skupino brezposelnih vojakov v pričakovanju nove vojne. Vojček, ki se sooča z duševnimi stiskami, stopi iz anonimnosti šele ko zagreši umor. Bohner je v svojem delu temačne plati posameznika postavil kontekst družbe, ki ga obdaja. Protagonist je tako morilec in žrtev hkrati, ki se zlomi pod pritiskom družbe. Večplastno vlogo igra Blaž Setnikar iz Prešernovega gledališča Kran.j
Büchner je namenil svojo pozornost malemu človeku z nesmiselnim življenjem; Woyzecka obdajajo ljudje, ki izrabljajo njegovo stisko, zato po besedah dramaturginje Marinke Poštrak “stopi iz anonimnosti šele takrat, ko zagreši umor”. Iztočnic za uprizarjanje zelo aktualnih vprašanj je veliko, kot poudarja tudi režiser Igor Pison, ki o tem delu pravi: “Besedilo s svojo fragmentarnostjo in odprtostjo ne kliče samo po zgodbi, ampak se tudi sprašuje, ali je še možno najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi. O smislu se bežno sprašujejo tudi nastopajoči liki, in sicer na retorično zelo zanimiv način: tudi tam, kjer se nam zdi, da je prisoten dialog, ljudje v resnici govorijo drug mimo drugega. Le redki se poslušajo, medtem ko čisto vsi znajo utišati nasprotno mnenje s pomočjo nasilja.”
Tehnični vodjamag. Igor BergincInspicient in rekviziterCiril RoblekŠepetalkaJudita PolakLučni mojsterNejc PlevnikTonski mojsterMatija ZeličFrizer in maskerMatej PajntarGarderoberkaBojana FornazaričOdrski tehnikiRobert Rajgelj, Boštjan Marčun, Marko Kranjc, Jože Bizovičar
