Georg Büchner

WOYZECK

Koprodukcija s SSG Trst

Büchnerjev Woyzeck je nastal na osnovi dokumentarističnih zapisov in polemike, ki se je v časopisu Henkes Zeitschrift für Zurechmungsfahigket razvila okoli umora iz ljubosumja. Nekoliko pozneje sta se zgodila še dva podobna umora, za katere raziskovalci Büchnerja menijo, da sta prav tako vplivala na nastanek nedokončane in fragmentarne drame. Büchnerjeva odločitev za tak pristop seveda ni naključna. Bila je posledica zavestnega preloma z ustaljenim idealističnim pisanjem, ki življenja ne prikazuje takšnega, kot je, v vsej njegovi paradoksalnosti in banalnosti, temveč ga poskuša idealizirati in ideologizirati. Büchner je najostreje napadel idealistično umetnost, ki namesto živih ljudi prikazuje izumetničene lutke oziroma marionete in jih postavlja v skonstruirane situacije, ter se v nasprotju s tem boril za realistično ali že kar naturalistično metodo pisanja. Zavzemal se je za junake iz mesa in krvi, z vsemi slabostmi in pomanjkljivostmi, ter za situacije, v katerih bi se lahko prepoznal sleherni izmed nas. Büchner se ni poglobil le v temine Woyzeckove osebnosti, ampak tudi v temine družbe, ki ga pripelje do nesrečnega razpleta njegove zgodbe. Prav temu malemu človeku, ki stopi iz anonimnosti šele takrat, ko zagreši umor oziroma prestopi mejo, je avtor namenil vso svojo pozornost. Nekateri teoretiki so zato tekst poimenovali kot prvo »proletarsko tragedijo«, saj je v njej avtor kar nekaj let pred Marxom opozoril na družbene probleme. Büchner drame zaradi prezgodnje smrti žal ni uspel dokončati. In prav zato je za režiserje drama zmeraj znova izziv, kako iz fragmentov rekonstruirati Büchnerjevo sporočilo oziroma dodati svoj režiserski podpis. Režiser Igor Pison je takole definiral svoj pogled na Woyzecka: "Nastopajoči liki nihajo med groteskno masko in ciničnim zavedanjem, da se v taki družbi ne more ničesar spremeniti. Vsak preobrat je v njihovih očeh le manjši šov, ki omili dolgčas in čakanje na nov pripetljaj. Celo tragični umor Marie je po mnenju domačinov samo slabo uspeli dogodek. Besedilo s svojo fragmentarno in odprto formo ne kliče samo po zgodbi, ampak se tudi sprašuje, ali je še mogoče najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi. Tako kot v svetu okrog nas je tudi v tem besedilu v ospredju monolog – mnenje drugega lahko utišamo z nasiljem. Kaj zapušča taka družba prihodnjim generacijam? Jok Woyzeckovega otroka se nam zareza v uho. Heiner Müller je opozoril, da Woyzeckova rana še ni zaceljena. Če ne bomo posegli s sočutjem in ljubeznijo, bo še naprej krvavela."

Georg Büchner

Georg Büchner (1813–1837) velja danes za enega najbolj vznemriljivih dramatikov 19. stoletja in začetnikov dokumentaristične dramatike. Ne glede na njegovo osupljivo mladost se je kot izjemno zrel intelektualec in občutljiv opazovalec turbulentnih revolucionarnih sprememb v družbi nanje odzval tako s svojim družbeno angažiranim življenjem kot tudi z literarnimi deli. Leta 1834 je po strasbourškem vzoru ustanovil prvo zgodnje komunistično tajno združenje Družba za človekove pravice. Čeprav njegov opus, glede na njegovo kratko življenjsko pot, obsega zgolj tri dramska dela (tragedijo Dantonova smrt in nedokončanega Woyzeck ter komedijo Leonce in Lena) in nedokončano novelo Lenz, so se vsa dela vpisala v »register« svetovne klasike. Büchner se je sprva pod vplivom francoske revolucije bojeval za družbene spremembe, ker se zaradi svojega uporniškega duha in čuta za pravičnost ni mogel distancirati od zgodovinskih dogodkov, ki so ga kot vrtinec potegnili za sabo, saj je bila zanj revolucija prvenstveno socialni in ne politični akt. V Büchnerjevih delih še bolj kot vsebinska drznost in revolucionarna forma zmeraj znova preseneča njegova osebnostna zrelost. In prav zaradi jasnih (etičnih in političnih) stališč, ki jih je pri svojih letih tako zrelo formuliral, zaradi nemirnega uporniškega značaja ter zaradi natančne raziskave mejnih stanj človeške psihe in družbe je Büchner še danes vznemirljiv ne le kot literarni fenomen, ampak kot avtor, ki ga je zanimal človek v vsej svoji majhnosti in nemoči, hrepenenju in brezupu, strasti in norosti.

Igor Pison 

(Foto: Peter Uhan_Arhiv SNG Drama Ljubljana))

Igor Pison (1982, Trst) je znan po svojem uspešnem delu z gledališkimi in opernimi hišami po Sloveniji in Italiji. Gledališko poklicno pot je začel kot igralec v SSG Trst, bil pa je tudi član igralskega ansambla v italijanskem državnem gledališču Il Rossetti. Po končanem študiju germanistike na tržaški univerzi je nadaljeval študij na državni gledališki akademiji August Everding v Münchnu. Leta 2012 je diplomiral iz operne in dramske režije. Svojevrstni mejnik v njegovi karieri je režija drame Angel pozabe po istoimenskem romanu Maje Haderlap leta 2014 v SNG Drama Ljubljana. Še istega leta je v HNK Zagreb in SSG v Trstu režiral dvojezični prvenec Trst, mesto v vojni/Trieste una citta in guerra. V sezoni 2015/2016 je v SSG režiral slovensko praizvedbo monodrame Ismena, njena sestra, leta 2016 pa Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma. Istega leta se je podpisal tudi pod režijski koncept Shakespearove tragedije Macbeth v produkciji ljubljanske Drame. V zadnjih letih je v Ljubljani v produkciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča režiral Brittnov Obrat vijaka, v SNG Maribor Wagnerjevo Rensko zlato in Marpurge Nine Šenk, v tržaškem Gledališču Verdi Gluckovo opero Orfej in Evridika, v celovškem Stadttheatru pa Puccinijevo Manon Lescaut. V sezoni 2017/2018 je v SSG Trst opravljal funkcijo umetniškega koordinatorja.