Igra je izjemna, izpostaviti je treba Darjo Reichman, ki je v zlobi in vzvišenosti srhljivo prepričljiva, odlično ji parirata tudi Vesna Slapar in Simon Šerbinek. Svoje delo je dobro opravila tudi preostala igralska zasedba (Borut Veselko, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Brane Grubar k. g., Judita Polak k. g. in Ciril Roblek k. g.).
ZABAVA ZA BORISA
Zabava za Borisa (Ein Fest für Boris) je prva drama Thomasa Bernharda. Napisal jo je leta 1970 in v njej z radikalno družbeno kritiko ciljal natanko tja, kjer se je kotilo in pod pretvezo dobrodelnosti prikrivalo seme zla. Gre za neizprosno igro o dvoličnosti družbe in njenih posameznikov, ki z navidezno dobrodelnostjo poskušajo prikriti svojo čustveno hendikepiranost in željo po (pre)moči.
Kot v vseh drugih njegovih dramskih in romanesknih delih je tudi v Zabavi za Borisa z analitičnim pogledom, ki ne prizanaša nikomur, avstrijski družbi kot prototipu sprenevedave kulture zadal ''smrtni udarec''. Usmeril ga je v dvolično moralo dobrodelnosti, ki za lažnim humanizmom skriva globoke korenine prikritega totalitarizma. Današnja podoba sveta žal kaže prav takšno ali pa še izrazitejšo sliko dvoličnosti in prikritega oblastništva. Prav na to želimo opozoriti z novo uprizoritvijo Bernhardove drame. Gre za zgodbo o ženski, ki v avtomobilski nesreči izgubi moža in ostane brez nog, njeno življenje pa postane srhljiv in grotesken prikaz dobrodelnosti. Invalidka, za katero skrbi služkinja Johanna, se namreč odloči, da se bo poročila s prav tako hendikepiranim klošarjem iz azila za brezdomce ter mu v svojem razkošnem domu omogočila lepše in prijetnejše življenje. Toda, kaj naj bi za brezdomca Borisa pomenilo lepše življenje? Izkaže se, da dobrotnica, ki jo Bernhard sarkastično poimenuje kar Dobra, ni tako dobra, kot se želi sama pokazati pred svetom na dobrodelnih prireditvah in humanitarnih plesih. Dobra se je namreč za svojo humano gesto odločila izključno iz egoističnih in narcističnih vzgibov. Čeprav je hendikepirana, pa s perfidnostjo oblastniške gospodarice do skrajne meje človeškega dostojanstva terorizira svojo negovalko in družabnico Johanno. Ta stoično sprejema neobrzdane samogovore svoje gospodarice in prenaša njena ponižanja. Nič manj oblasten in poln absurdnih kapric ni niti njen odnos do Borisa. Oba, Johanna in Boris, muhavost in zahtevnost svoje gospodarice prenašata nadvse vdano in potrpežljivo, medtem ko Dobra oba izrablja zgolj za svoja egoistično-sadistična dejanja.
Vsi trije osrednji liki drame so značilno bernhardovsko telesno zaznamovani. Njihova obsojenost na nedejavnost je v nasprotju s strastnimi in ognjevitimi besedami, ki bruhajo iz njih. Postavljeni so v zaprte, osamljene svetove, obsojeni na groteskno popačenost medsebojnih odnosov. Boris v Dobrinem snobovskem svetu postaja otopel in vedno bolj hrepeni po vrnitvi v azil. Dobrine manipulacije, ki izvirajo iz strahu pred samoto, iz želje po moči in družbenem priznanju, pa doživijo vrhunec v rojstnodnevni zabavi za Borisa, na katero so povabljeni vsi njegovi nekdanji tovariši, brezdomci iz azila.
Zelo prepričljiva je Vesna Slapar v vlogi Johanne, disciplinirane, hitre in pozorne služkinje, ki mora v sebi zatajiti vse, kar je na njej drugačnega in lepega, da bi se njena gospodarica ob njej ne počutila manjvredno. Dobimo vtis, da vsi liki zelo
trpijo, nihče pa si ne zmore pomagati, najti rešitve in poti iz težkih situacij.
“Moja hendikepiranost na odru šokira” - prisluhnite pogovoru s Simonom Šerbinkom, ki je v predstavi Zabava za Borisa odigral naslovno vlogo.
https://radioprvi.rtvslo.si/2019/04/med-stirimi-stenami-182/
"Pomagati iz občega dobrega je utopija." Igralec in gledališki lektor Simon Serbinek iz Miklavža na Dravskem polju je v mladosti preživel nesrečo z vlakom in ostal brez nog. Ker nastopa le občasno, se vsaki vlogi posveti z vsem srcem.
Prisluhnite pogovoru z Darjo Reichman, igralko Prešernovega gledališča Kranj, ki je bila Nedeljska gostja voditeljice Jane Jenko na Radiu Sora.
»Kdor je za šport, ima množice na svoji strani, kdor je za kulturo, jih ima proti sebi, zato so vse vlade zmeraj za šport in proti kulturi«
"To mojstrsko izpisano prvo Bernhardovo dramsko delo, ki ga, tako kot njegov celoten dramski opus zaznamuje izredna muzikalnost, gostobesedno izpisanega besedila na odru Prešernovega gledališča Kranj zaživi v vsej svoji pomenski kompleksnosti. V vrhunski igralski interpretaciji Darja Reichman in Vesna Slapar, glasbeno organizirane besedilne gmote Dobre udarjajo ob enozložnice in molk služabnice. Dinamika njunega intimnega odnosa se razpre v orkestrirano zvočno kompozicijo rojstnodnevne zabave pohabljencev, v sprevržen užitek moči, moči, ki jo omogoča pomoč, premoč."
Odlični Darja Reichman, ki je igrala bogato invalidko, invalidkina služkinja Vesna Slapar in Simon Šerbinek v vlogi invalidnega Borisa so pred zbranimi razgrnili bridko zgodbo z družbenokritično ostjo, ob kateri ni nihče ostal ravnodušen. Z glasnim aplavzom so gostje premiere potrdili, da je ekipa gorenjskega gledališča v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj počastila spomin na slavnega avtorja drame, od čigar smrti letos mineva 30 let.
»Igralci so zelo temeljiti, raziskujejo, se preizprašujejo in se ne bojijo poglobiti v stvari, ki niso ravno prijetne. Nimajo predsodkov, ne bojijo se poskusiti česarkoli, četudi jim to ni blizu oziroma jim je neznano. «
Darja Reichman je odlična izbira za lik gospodarice na vozičku (tako zelo drugačen od njene odlične prav tako na voziček priklenjene vloge Clare v prizoritvi Pred upokojitvijo), zlasti v drugem delu kot elizabetinsko našemljena kraljica z obrazno mimiko in histeričnimi premiki ustvari prepričljivo kreacijo.
Pri oblikovanju jedke podobe mučnega vsakdanjika, v katerega sta (kljub neenakemu razmerju moči) brezizhodno ujeta oba lika, sta igralki res izvrstni: na voziček prikovana Reichmanova spretno krmari skozi gosto gmoto besedila /.../ in čeprav se Johanna oglasi le občasno in na kratko, jo naredi Vesna Slapar - z zakrčeno in vseskozi nesproščeno držo, bolečine polnim izrazom, razdraženo hojo - prav enako zgovorno, kot je njena oskrbovanka.
Kako presunljiva je tišina pomočnice (Vesna Slapar je imenitna v tej tišini) in kako resnične so besede Dobre. Darja Reichman jo je izklesala do popolnosti.
Oba, Cankar in Bernhard, sta literarna virtuoza, oba občutljiva opazovalca dogajanja v družbi. Oba sta se upirala sprenevedavi morali srednjega sloja: moral bi biti tisti, ki goji in neguje etične vrednote, v resnici pa dela vse drugo in to je njuno največje ogorčenje.
Zahtevno besedilo je v zemeljske okvire spretno postavila režiserka Snežana Trišić, ki je z igralsko ekipo znala vzpostaviti pravo kemijo. To se na prizorišču vidi vsak trenutek, ko smo priča komornemu vzdušju, ali ko oder postane »žur plac«.